Jedro

Podlaga za odločitev upravnega organa so sicer glede na določbo 1. odstavka 179. člena ZUP tudi listine, ki so bile izdane v tujem jeziku, vendar morajo biti predložene v overjenem prevodu (sodba VS RS št, I Up 677/99 - 2 z dne 17. 9. 2003).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za finance RS, št. ... z dne 24. 12. 2003 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Carinskega urada A, št. ... z dne 16. 5. 2002 (točka I izreka) in predlog tožnika za vrnitev stroškov postopka zavrnila (II izreka). S prvostopnim sklepom je Carinski urad prve stopnje dovolil obnovo postopka uvoznega carinjenja po enotni carinski listini (ECL) Carinske izpostave Terminal A št. ... z dne 20. 4. 1999, ker je ugotovil, da so podani razlogi za obnovo postopka po 1. in 5. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Po podatkih spisov je tožnik kot deklarant (polje 14) v postopku sprostitve blaga v prost promet prijavil za prejemnika (polje 8) družbo BBB d.o.o. iz C, en rabljen osebni avtomobil z EU poreklom po izjavi na fakturi tuje firme ALD Autoleasing D GmbH iz D, št. 86575/99/04 z dne 14. 4. 1999 in preferencialno carinsko stopnjo 9,50 %. Ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdila o prometu blaga pri carinskih organih v Nemčiji, ki je bilo opravljeno v skladu z določili 3. člena Protokola 5 v povezavi z 31. in 32. členom Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97-MP, št. 13/97, v nadaljevanju Evropski sporazum) je bilo ugotovljeno, da blago nima porekla v smislu dogovora med Evropsko skupnostjo in Slovenijo, ker je izjava ponarejena, kar je razvidno iz nemškemu dopisu priložene preglednice. Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada (GCU) je rezultate preverjanja dne 11. 4. 2002 dostavil na svojo oddelek v Ljubljani, ki je pripravil dokumentacijo in jo dne 10. 5. 2002 odstopil s predlogom za uvedbo obnove postopka carinjenja po v tej zadevi obravnavani ECL krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu A, ki ga je le ta prejel 10. 5. 2002. Imenovani carinski urad je izdal sklep o obnovi postopka carinjenja na podlagi 1. točke 260. člena ZUP.

Po oceni pritožbenega organa je Carinski urad A ravnal pravilno, da je potem, ko je izvedel za nova dejstva, ki bi, če bi bila carinskemu uradu znana ob uvoznem carinjenju pripeljala do drugačne odločitve glede preferencialne obravnave blaga, s sklepom dovolil obnovo postopka carinjenja po v tej zadevi obravnavani ECL na podlagi naknadno pridobljenih podatkov, ki so jih posredovali nemški carinski organi v prej navedenem dopisu iz katerega je razvidno, da gre v primeru obravnavane fakture za ponaredek in da zato blago nima porekla. Carinski urad je ugotovil, da je tožnik s predložitvijo izjave o poreklu na taki fakturi pri takratni Carinarnici izposloval, da je na njeni podlagi odobrila uporabo preferencialne carinske stopnje. Sklep, s katerim se dovoljuje obnova postopka je bil izdan po uradni dolžnosti. Neutemeljen je pritožbeni ugovor pasivne legitimacije, saj je po carinjenju veljavnem Pravilniku o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95 in68/95, v nadaljevanju Pravilnik) zapisano, da se v polje 14 zapiše ime deklaranta blaga, kar pa je v obravnavanem primeru tožnik. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev pa sta bistvenega pomena za določitev stranke in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz 143. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ), ki je veljal v času vložitve obravnavane deklaracije. S tem vpisom se je tožnik opredelil kot deklarant skladno z 11. točko 3. člena CZ. Ker pa je bil po takrat veljavnem 47. členu CZ deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je predložila carinskim organom blago skupaj z vsemi drugimi dokumenti, potrebnimi za izvedbo določenega carinskega postopka, tudi ni potreboval pooblastila za indirektno zastopanje. Tožnik pa z ozirom na to, kako se je deklariral v obravnavani deklaraciji, z ničemer ne izkazuje, da bi nastopal v imenu druge osebe kot direktni zastopnik in zato tudi z ničemer ne izkazuje, da v tej zadevi ni bil pasivno legitimiran.

Tožena stranka je ob presoji zakonitosti in pravilnosti izdanega sklepa ugotavljala le, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, torej ali obstaja podlaga za dovolitev obnove postopka po prej navedenih zakonskih podlagah, ali bi naknadno ugotovljene okoliščine, ki pa morajo biti verjetno izkazane, če bi bile znane in uporabljene v postopkih carinjenja, pripeljale do drugačnega obračuna carinskega dola, ter ali je bil sklep izdan pred potekom roka za uvedbo izrednega pravnega sredstva o obnovi postopka po uradni dolžnosti. Po mnenju tožene stranke obstaja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, sicer pa za obnovo zadostuje obstoj vsaj enega od razlogov. Tožena stranka pojasnjuje, da iz 261. člena ZUP izhaja, da obnovo postopka lahko predlaga stranka, državni tožilec in državni pravobranilec, medtem, ko lahko organ, ki je izdal odločbo s katero je bil končan postopek, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru je to Carinski urad A. Obnova postopka je bila uvedena pravočasno v okviru predpisanega roka enega meseca, glede na to, da gre za obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, odkar je carinski urad mogel pridobiti naknadno pridobljeno dejstvo. Izjava o poreklu blaga na fakturi, ki jo je v obravnavanem primeru ob carinjenju sprejel kot podlago za preferencialno obravnavo blaga, dejansko ni pristna, saj je v zvezi z gradivom, ki ga je uradno prejel dne 10. 5. 2002 izdal sklep dne 16. 5. 2002 ter ga vročil tožniku dne 21. 5. 2002. Absolutni rok je bil v celoti spoštovan. Kolikor je tožnik v postopkih carinjenja v svojem imenu predložil neverodostojno dokumentacijo, ki jo je prejel od osebe, za katero je opravil carinski postopek, pa to ni stvar tega oziroma drugih carinskih postopkov, temveč njegovega medsebojnega razmerja s to osebo. Po mnenju tožene stranke niso utemeljene pritožbene navedbe v zvezi s kršitvami postopka po 4. odstavku 146. člena ZUP, saj niso stvar obravnavanega postopka, ker organ prve stopnje še ni meritorno odločil. Sklepno tožena stranka ugotavlja, da je sklep o uvedbi obnove postopka uvoznega carinjenja po obravnavani carinski deklaraciji po uradni dolžnosti na podlagi 260. člena ZUP, utemeljen. Izrek v zvezi s stroški tožena stranka utemelji z določbo 2. odstavka 113. člena ZUP.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev predpisov zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Najprej utemeljuje predlog za glavno obravnavo ter dodaja, da je predmet upravnega spora dokaz, ki je bil že presojan po prejšnjem postopku, to je potrdilo o poreklu EUR1, ki je bilo priloženo ob carinjenju avtomobila in je bilo presojano v carinsko upravnem postopku. Tožena stranka obravnava dejstva ločeno od dokazov, saj vztrajno navaja, da gre za nova dejstva, ki naj bi jih ugotovil neimenovani nemški izvedenec. Pri tem pa ni jasno, kaj je predmet dokazovanja ali poročilo nemškega izvedenca ali ponarejeno potrdilo o poreklu. Meni, da se postopek ne more obnoviti po dveh točkah in sicer po 1. in 5. točki 260. člena ZUP, medtem ko tožena stranka odklanja uporabo 2. točke 260. člena ZUP. Polemizira z razmerjem med Protokolom 4 in 5, Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki deluje v okviru Evropske unije na drugi strani in nacionalno procesno zakonodajo. Opozarja na uporabo 154. člena CZ. Nadalje navaja, da je stranki kršena pravica do uporabe slovenskega jezika, saj dopis nemških organov ni preveden v slovenski jezik. Carinska služba je zamudila rok za obnovo postopka, ki je določen v 2. odstavku 263. člena ZUP, saj je dopis nemške carine ostal "pozabljen" v predalu Sektorja za preiskovalne zadeve več kot dve leti. Sprašuje se tudi, ali je predlog podala upravičena oseba ter ob tem navaja stvarno in krajevno pristojnost carinskih organov in inšpektorjev. Nadalje navaja, da tožnik ni carinski deklarant, ampak zastopnik stranke, saj po 11. točki 3. člena CZ carinski deklarant pomeni osebo, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali v imenu druge osebe pri carinskem organu na podlagi katere se izvede carinski postopek. Ob tem opozarja še na to, da carinski urad ni dovoljeval vpisa neposrednega zastopanja v skladu z 11. točko 3. člena CZ do novele Zakona o spremembah Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 32/99). Sklepno sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in odločbo tožene stranke odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa je udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo, št. ... z dne 11. 2. 2004. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo carinskega postopka, v katerem je bila tožniku priznana preferencialna stopnja na podlagi Evropskega sporazuma in izjave na fakturi. Izpodbijana odločba se, tako kot prvostopna odločba, sklicuje na ugotovitve nemških carinskih organov (katerih vsebina predstavlja obnovitveni razlog), ki se v spisih tudi nahajajo, vendar v nemškem jeziku. V obravnavanem primeru temelji odločitev prvostopnega upravnega organa, da je podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP (nova dejstva in novi dokazi), prav na ugotovitvah, ki izhajajo iz nemških dopisov. Podlaga za odločitev upravnega organa so sicer glede na določbo 1. odstavka 179. člena ZUP tudi listine, ki so bile izdane v tujem jeziku, vendar morajo biti predložene v overjenem prevodu (sodba VS RS št, I Up 677/99 - 2 z dne 17. 9. 2003). Ker med predloženimi upravnimi spisi ni vseh listin (overjenih prevodov) nemških dopisov, sodišče ne more preizkusiti odločilne okoliščine za odločitev v tem upravnem sporu, to je ali je podan razlog za obnovo postopka carinjenja po v tej zadevi obravnavani ECL.

Sodišče je dne 16. 2. 2006, torej po opravljeni seji senata, od tožene stranke prejelo dopis, s katerim vlaga v sodni spis nemške dopise, ki so uradno prevedeni v slovenski jezik, vendar jih sodišče več ne more upoštevati, ker je o zadevi že odločalo.

Sodišče je tako tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 2. in 3. odstavka istega člena. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, se v ostale tožbene ugovore ni spuščalo.