Jedro

V obravnavanem primeru ni šlo za prenos dela podjetja oziroma dejavnosti v smislu prenosa organizacijske enotes s samostojno entiteto, ki bi bila po prenosu pri delodajalcu prevzemniku ohranjena. Ker ni šlo za spremembo delodajalca, niso bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb petega odstavka 73. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je podala tožena stranka dne 16. 5. 2003, ker je tožnik odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 22. 5. 2003 do 2. 11. 2003 ter od 16. 11. 2003 do 13. 10. 2004, ko se je tožnik z naslednjim dnem upokojil, in zahtevke za plačilo denarnih zneskov iz naslova plače, regresa za letni dopust za navedena obdobja ter iz naslova plačila odpravnine ob upokojitvi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi spremenilo tako, da je ugotovilo njeno nezakonitost in tožniku priznalo trajanje delovnega razmerja za vtoževano obdobje. Glede odločitve o denarnih zahtevkih je prvostopno sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Presodilo je, da kljub pogodbenemu prenosu dela na tožnikovem delovnem mestu izterjevalca na drugo podjetje pri toženi stranki ni šlo za prenos dela podjetja oziroma dela dejavnosti v smislu določb 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in Direktive 2001/23/ES (v nadaljnjem besedilu: direktiva), ker so del predsodne izterjave še vedno opravljali delavci tožene stranke. Zato je tožnik utemeljeno odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri drugem delodajalcu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Soglaša, da je pri razlagi določb ZDR o spremembi delodajalca potrebno upoštevati tudi direktivo in stališča Sodišča evropskih skupnosti (SES) v zvezi z njo. Opozarja na številna stališča, ki so bila v sporih pred SES zavzeta v zvezi s tem in navaja, da je vsem skupno izhodišče, da gre za prenos podjetja oziroma dejavnosti ali dela podjetja oziroma dela dejavnosti, če preneseno podjetje ali njegov del oziroma del dejavnosti pri delodajalcu prevzemniku ohrani svojo identiteto. V zvezi s tem je bilo tudi v slovenski sodni praksi zavzeto stališče, da je podana identiteta tudi v primerih, če se na delodajalca prevzemnika prenese le del gospodarske dejavnosti, da je lahko predmet prenosa stranska dejavnost, da se mora prenesena dejavnost pri delodajalcu prevzemniku opravljati na enak način, z enakimi sredstvi, da skupaj z delom dejavnosti preidejo na delodajalca prevzemnika tudi delavci, ki ta del dejavnosti opravljajo pri prevzemniku. Pri toženi stranki se je dejavnost izvensodne izterjave zapadlih terjatev izvajala v okviru finančno računovodskega sektorja. Kot izterjevalec je bil na posebnem delovnem mestu s specifičnimi pooblastili in pristojnostmi zaposlen le tožnik. Res so na izterjavi v smislu spremljanja zapadlosti terjatev in kontaktiranja z dolžniki delali tudi nekateri drugi delavci, ki pa so bili sicer zaposleni na drugih rednih delovnih mestih v finančno računovodski dejavnosti (knjigovodja, saldokontist). Po prenosu predsodne izterjave na podjetje S. d.d. so delavci tožene stranke opravljali le tista dela, ki so se navezovala na izterjavo zapadlih terjatev (vodenje evidenc, zbiranje dokumentacije) ne pa tudi same izvensodne izterjave, ki jo je prej opravljal tožnik in je bila prenešena na podjetje S. d.d. (obiskovanje dolžnikov, sklepanje poravnav in asignacij). Zato je dejavnost izvensodne izterjave v vsebini in obsegu, kot jo je pri toženi stranki opravljal tožnik, po pogodbenem prenosu na S. d.d. ohranila svojo identiteto. Potreb po tožnikovem delu pri toženi stranki več ni bilo in bi mu zato lahko tožena stranka le še odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, če ga ne bi napotila na delo k delodajalcu prevzemniku. Zato je tožnik neutemeljeno odklonil delo pri družbi S. d.d.. Po določbi petega odstavka 73. člena ZDR je vsaka odklonitev prehoda in dejanskega opravljanja dela pri delodajalcu prevzemniku razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da mora delavec spoštovati vsako napotitev na delo k drugemu delodajalcu in ne more presojati, ali je taka napotitev opravičena, ali ne. Šele po prehodu bi lahko delavec uveljavljal nezakonitost spremembe delodajalca oziroma poslabšanje delovnih razmer.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki je v odgovoru predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi na pravilno uporabo materialnega prava tudi po uradni dolžnosti. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da so poleg tožnika dela izvensodne izterjave terjatev opravljali tudi drugi delavci. Tudi po sklenitvi pogodbe o sodelovanju z družbo S. d.d. in potem, ko je ta družba pričela z izvajanjem dogovorjene dejavnosti, je tožena stranka še vedno tudi sama opravljala izvensodno izterjavo dolžnikov. Tako tožena stranka na družbo S. d.d. ni prenesla vse izvensodne izterjave terjatev. Pri tem tudi ni prišlo do kakršnegakoli prenosa materialnih sredstev. Dogovorjeno je bilo le posredovanje potrebnih podatkov in plačilo storitev. Tako je tožena stranka na družbo S. d.d. prenesla izvensodno izterjavo le (manjšega) dela svojih dolžnikov, na delo k tej družbi pa naj bi prešel le tožnik.

8. Glede na gornje dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, je očitno, da v tožnikovem primeru ni šlo za prenos dela podjetja oziroma dejavnosti v smislu prenosa organizacijske enotes s samostojno entiteto, ki bi bila po prenosu pri delodajalcu prevzemniku ohranjena. Da je samostojnost entitete, ki se prenaša, kot skupka virov in sredstev, eden od pogojev za prenos dela podjetja, na katerega se veže sprememba delodajalca v smislu direktive (pa tudi 73. člena ZDR), je večkrat poudarilo tudi SES (1). Zato pogodbenega prevzema dela opravil v zvezi z izvensodno izterjavo zapadlih terjatev s strani družbe S. d.d. sodišče utemeljeno ni štelo za prenos dela podjetja, ki bi lahko bil v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR podlaga za prehod tožnikovih pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi na družbo S. d.d..

9. Ker ni šlo za spremembo delodajalca na podlagi navedenih zakonskih določb, tudi niso bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb petega odstavka 73. člena ZDR. Tožniku ni mogoče očitati odklonitev prehoda, za katerega po zakonu pogoji niso bili izpolnjeni. Zato je sodišče pravilno presodilo, da navedeni zakonski razlog za izredno odpoved ni bil podan.

10. Glede na navedeno revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije stroške odgovora.

Op. št. (1): Glej sodba SES v združeni zadevi C-232/2004 Nurten Günek – Göres in C-233/2004 Gul Deniz z dne 15. decembra 2005: „Za prenos v smislu te direktive šteje prenos gospodarske enotes, ki ohrani svojo identiteto, se pravi organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska“.