Jedro

Sodišče prve stopnje je odgovornost vrtca pravilno presojalo ob upoštevanju pravil o krivdni odgovornosti. Zračnik in betonirani pokrov jaška nista nevarna sama po sebi, ampak je nevarna le njuna nepravilna uporaba.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji tožena stranka plača odškodnino za pretrpljeno imaterialno škodo v znesku 3,100.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne pravdne stroške v znesku 136.714,00 SIT.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče povsem prezrlo, da je vzgojiteljica otrokom dovolila plezati po zračniku. Štelo je, da je zračnik del igral na dvorišču, kar pa ni, saj služi drugim potrebam. Okoliščina, da so otroci že večkrat plezali po zračniku in da se do takrat nihče ni poškodoval, pomeni, da že pred tem vzgojiteljica svojega dela ni opravljala s potrebno skrbnostjo. V konkretnem primeru ne moremo govoriti o naključju, ampak o opustitvi potrebne skrbnosti, zaradi katere je nastala škodljiva posledica. Tožeča stranka meni tudi, da so podani elementi objektivne odgovornosti tožene stranke. Zračnik sam po sebi morda res ni nevarna stvar, vendar pa je potrebno v danem primeru upoštevati neposredno okolico in dostop do njega, predvsem pa dejstvo, da gre za vrtec z majhnimi otroki. Zračnik bi moral biti primerno zaščiten, kar pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno.

Pritožba je bila poslana toženi stranka, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi ni obrazložila formalno zatrjevanega pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ob preizkusu sodbe v okviru določbe drugega odst. 365. čl. ZPP pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354. čl. ZPP. Je pa utemeljen pritožbeni pomislek zoper pravilnost uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s stališčem pritožbe, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Res je, da meter visok zračnik v kombinaciji z betoniranim jaškom pod njim lahko postane nevaren, če ga otroci v starosti do sedmih let brez navzočnosti odrasle osebe uporabljajo za igralo in plezajo nanj. Vendar pa zračnik in betonirani jašek pod njim nista nevarna sama po sebi, pač pa je nevarna njuna (nepravilna) uporaba. Za nevarno šteje stvar, pri uporabi katere, kljub previdnosti, prihaja do nesreč, oz. kjer je možnost nastanka škode vnaprej vključena v njeno uporabo. Zračnik se praviloma ne uporablja kot igralo, po njem se ne pleza, zato sam po sebi ne predstavlja nevarne stvari. Sodišče prve stopnje je zato odgovornost tožene stranke pravilno presojalo ob upoštevanju določbe prvega odst. 170. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožena stranka odgovarja za škodo, do katere pride pri izvrševanju njene dejavnosti, po principu krivdne odgovornosti (prvi odst. 154. čl. v povezavi s 170. in 171. čl. ZOR). Odgovornosti se oprosti, če dokaže, da je ravnala tako, kot bi morala, kot ji to nalaga njena profesionalna skrbnost. Sodišče prve stopnje je pri presoji dolžnega ravnanja tožene stranke pravilno upoštevalo Pravilnik o dopustnem številu otrok v oddelkih vzgojno-varstvenih organizacij. Pravilno je ravnanje tožene stranke ocenjevalo v luči splošnih spoznanj pedagogike, v skladu s katerimi je potrebno otroku nuditi tako varstvo, ki omogoča njegovi starosti ustrezno pobudo, razvoj gibalnih spretnosti, socialno prilagodljivost in podobno. Kljub temu pa ugotovljena dejstva zaenkrat zanesljivega zaključka o oprostitvi odgovornosti tožene stranke ne omogočajo. Za pravilno odločitev o tem, ali je bila kritičnega dne pri varstvu otrok zadoščeno profesionalni skrbnosti, ki se pričakuje od vzgojno-varstvene organizacije in njenih delavcev, bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti. Ugotoviti bo moralo pozicijo zračnika, s katerega je mld. tožnica padla in njegov namen, to je, ali se le-ta uporablja kot igralo in ugotoviti, ali temu namenu ustreza glede na dejstvo, da je pod njim betonirani jašek. Če bo ugotovilo, da zračnik ni namenjen igri otrok, bo sodišče prve stopnje moralo oceniti ali ni bila dolžnost vrtca, da dostop oz. plezanje nanj otrokom prepreči. Nadalje bo moralo podrobneje raziskati način igre otrok, predvsem pa ugotoviti, kakšno je bilo medtem ravnanje delavke tožene stranke. Razčistiti bo moralo, na kakšen način je organizirala igro, kakšno preglednost nad otroci je imela in možnost takojšnjega reagiranja na njihova morebitna škodna ravnanja.

Ker je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebno ugotoviti nova dejstva je pritožbeno sodišče, v skladu z določbo prvega odst. 370. čl. ZPP, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari je tudi razveljavitev odločitve glede stroškov. Po določbi tretjega odst. 166. čl. ZPP je odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke pridržana za končno odločbo.

Na podlagi prvega odst. 498. čl. ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe ZPP (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS, št. 55/92).