Jedro

Predmet uničenja po drugem odstavku 154. člena ZKP niso katerikoli podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, pridobljena z uporabo, v danem primeru ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP, ampak le tisti, ki zaradi vsebine ne omogočajo začetka oziroma nadaljevana kazenskega pregona. Vse ostale po prvem odstavku 154. člena ZKP hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis.

Izrek

Pritožba zagovornikov osumljenega F.K. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča je s sklepom I Kpr 93774/2010 z dne 4. 3. 2014, zavrnil predlog zagovornikov osumljenega F.K. z dne 12. 2. 2014 za izločitev vseh dokazov, pridobljenih na podlagi odredbe Okrožnega sodišča Pp 1/2009. 2. Zoper sklep so se pritožili osumljenčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi ali ga razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožniki uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) z obrazložitvijo, po kateri v sklepu ni razlogov o objektivnih vidikih nepristranskosti sodnika, izdajatelja navedene odredbe, ker ni razlogov o kriterijih za izdajo te odredbe, kot se je izoblikovala skozi sodno prakso Vrhovnega sodišča, ker ni razlogov o sklepu Komisije Državnega zbora št. 200-15/13-16/15 z dne 5. 12. 2013, s katerim je bilo njegovemu tolmačenju prvega odstavka 153. člena ZKP pritrjeno, potem ker so razlogi o izostali konkretizaciji nesoglasij in konfliktom med seboj v nasprotju kot so v nasprotju z listinami v spisu, se pravi z zgornjim sklepom Komisije Državnega zbora in dopisom Policijske uprave M. Okrožnemu državnemu tožilstvu z dne 26. 4. 2013. 5. Kršitev v nobenem izmed izpostavljenih ozirov ni podana. Kot so pritožniki sami pravilno ugotovili se je preiskovalni sodnik v razlogih sklepa, med drugim skliceval na razloge iz sklepa Višjega sodišče IV Kp 10314/2014 z dne 10. 1. 2013, v katerem sta bila obravnavana tako subjektivni kot objektivni vidik nepristranskosti sodnika, izdajatelja odredbe Pp 1/2009 z dne 19. 2. 2009. Res je edino, da nista bila obravnavana v tolikšnem obsegu, ki pa glede na okoliščine življenjskega primera, zajete v predmetu obravnavanja, ni potreben. Njihov nabor je namreč tisti, ki določa odločevalčevo dolžnost opredeljevanja in ne širina utemeljitve tistega, ki si za določeno odločitev prizadeva. Podobno velja v zvezi s kriteriji za izdajo odredbe, ko se je preiskovalni sodnik v razlogih sklepa skliceval na razloge iz sklepa Višjega sodišča II Kp 35604/2011 z dne 17. 1. 2013, v katerih je sodba Vrhovnega sodišča iz pritožbene obrazložitve celo neposredno omenjena. Stvar drugega pritožbenega razloga pa je, ali je razlika med anonimnimi in neimenovanimi viri v danem primeru upoštevna.

6. Do skromno obrazloženega sklepa Komisije Državnega zbora se preiskovalni sodnik zaradi izostale neposredne povezave z odločilnimi dejstvi v tej zadevi ni bil dolžan posebej opredeljevati, medtem ko nasprotja v razlogih napadenega sklepa, kot ga vidijo pritožniki, v resnici ni. Napetosti, nesoglasja in konflikti so sklepi/ocene, ki se lahko nahajajo na začetku ali na koncu logične verige. Bolj kot to je pomembna njihova pravilnost, za kar je že na trditveni ravni treba vedeti za dejstva, ki jih, brez da bi bila specificirana, preprosto ni mogoče preizkusiti. Povezava med pavšalnostjo zatrjevanj iz razlogov sklepa z zavrnitvijo dokazovanja dejstev, ki kot specifični dogodki niso znana, je zato logično pravilna. Drugače je glede zatrjevanega nasprotja med razlogi sklepa in listinami, kjer že po opredelitvi v pritožbeni obrazložitvi ne gre za protispisnost v pravem pomenu besede, ampak za lastno dokazno oceno dveh listin, ki je znova predmet drugega pritožbenega razloga.

7. V nadaljevanju pritožnik (očitno) v okviru zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter hkrati zatrjevanih kršitev ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin predstavljajo razsežnosti subjektivnega in zlasti objektivnega vidika sodnikove nepristranskosti po sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Coeme in drugi proti Belgiji in odločbi Ustavnega sodišča R Slovenije U-I-149/99, zaradi katerih, ter ob navedenih napetostih in konfliktih med osumljenim in izdajateljem odredbe, še iz časov, ko sta se srečevala v drugih vlogah, štejejo, da odredba s strani slednjega ne bi smela biti izdana. Glede same odredbe, pritožniki vztrajajo, da je bila izdana na podlagi prenizkih dokaznih standardov, ko sta bila kriminalna dejavnost in uporaba določenega komunikacijskega sredstva zaradi šibkih podlag premalo določena, pomen izdelanega mnenja s strani S.P. pa je bil podcenjen. Zadnje celo tako, da je bila kršena obsojenčeva pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave R Slovenije (Ustava). V ostalem se pritožniki osredotočajo na rezultate prikritih preiskovalnih ukrepov po izdani odredbi, katerih uporaba po roku iz drugega odstavka 154. člena ZKP pomeni kršitev osumljenčeve pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), pravice do komunikacijske zasebnosti iz drugega odstavka 37. člena Ustave, pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave in splošnega varstva osebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave. Gre namreč za omejujoče ukrepe, katerih rezultati po časovni zapadlosti v nobeni drugi zadevi ne morejo biti več uporabljeni. Če so, sta posredi obid zakona ter odpiranje vrat samovolji, ki sta nesprejemljiva. Končno, po pritožnikih je bil kršen še prvi odstavek 153. člena ZKP, saj je policija posnetke, sporočila in predmete, pridobljene z uporabo prikritih preiskovalnih ukrepov, hranila še potem, ko jih je prenehala izvajati, namesto da bi jih poslala pristojnemu državnemu tožilcu. Na ta način je prišlo, podobno kot zgoraj do kršitve osumljenčevih pravic iz 8. člena EKČP ter 35., 36. in 38. člena Ustave.

8. Čeprav primera iz navedene sodbe ESČP in odločbe Ustavnega sodišča v dejanskem oziru nista identična obravnavanemu primeru, so stališča in smernice obeh sodišč tudi tukaj uporabne. Zlasti sodba ESČP, v kateri to sodišče ne podpira kateregakoli posameznikovega strahu pred nepristranskostjo sodišča, ampak napotuje na njegovo utemeljenost. Vsebino torej, ki je v obravnavanem primeru kot rečeno na specifični ravni neznana. Kaj specifično odstopajočega se je dogajalo na sejah Komisije Državnega zbora RS za nadzor nad varnostnimi in obveščevalnimi službami (Komisija), ko je bil osumljeni njen predsednik in izdajatelj odredbe namestnik direktorja službe, ki je bila predmet nadzora, ko po eni strani tega predsednik Komisije kasneje v predkazenskem postopku po svojih strokovnih pomočnikih ne zmore konkretneje opisati („specificirati“) in ko je po drugi strani neizpodbitno, da je bil v času opravljanja funkcije, enako kot izdajatelj odredbe, zamejen z ustreznimi predpisi. Če so seje Komisije potekale komunikacijsko in formalno brez posebnosti, pri čemer je treba izhajati, da srečanja nosilcev različnih funkcij v demokratični državni ureditvi niso nujno idilična, je naslednje vprašanje, ali je bil morebiti izdajatelj odredbe zaradi ugotovitev in odločitev Komisije kakorkoli prizadet. Tega pa pritožniki v nobenem izmed postopkov, ki jih v pritožbeni obrazložitvi omenjajo niso zatrjevali, medtem ko je v zvezi s prvim, ob neznanih specifičnih dejstvih opozoriti na pravilno ugotovitev preiskovalnega sodnika o nemajhni časovni razdalji med zgornjimi srečanji in dnem, ko je bil izdajatelj odredbe izvoljen v sodniško funkcijo ter nato še logično dnem, ko je navedeno odredbo izdal. Osumljenčev strah pred nepristranskostjo sodišča tako razen posplošenih zatrjevanj nima nobene dejanske podlage in sta zato uveljavljeni kršitvi pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP in pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave kot nadzakonska razloga za izločitev dokazov, izključeni.

9. Razlika med anonimnimi in neimenovanimi viri ni nepomembna. Identiteta prvih ni znana nikomur, identiteta drugih le nekaterim. Toda pri zadnjih je informativna pot preverljiva, končno tudi tako, da se navedena identiteta razkrije še tistim, ki zanjo do sedaj niso vedeli. Sploh pa je treba v zvezi z dokaznimi standardi za izdajo odredbe Pp 1/2009 z dne 19. 2. 2009 za izvajanje ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrole in zavarovanja dokazov o vseh oblikah komuniciranja, ki se prenašajo v elektronskem komunikacijskem omrežju, paziti na njene razloge, po katerih sumi za storitev kaznivih dejanj niso temeljili zgolj na obvestilih neimenovanega vira, kot to zatrjujejo pritožniki, ampak še na drugih podlagah, kot so izpisi telefonskega prometa in listine. Zlasti te, zaradi v razlogih navedenih sosledij in povezav v zadostni meri kažejo na protipravnost ravnanj vpletenih, kar ob pravilnem razumevanju vloge organov odkrivanja kaznivih dejanj in njihovega pregona ne more ostati neraziskano. Glede na to mnenje izvedenca za forenzično preiskavo pisav S.P. ni v ničemer odločujoče ter je dokazovanje v smeri dvomov o avtentičnosti anonimnih pisanj, brez da bi bil osumljeni v razmerju do nasprotne strani kakorkoli prikrajšan (22. člen Ustave), pred morebitnim kazenskim postopkom smelo izostati. Končno, na razloge v odredbi je treba paziti tudi v zvezi z uporabo komunikacijskih sredstev, ko je izrecno navedena dejanska podlaga za ugotovitev, da vpleteni zelo pogosto telefonsko komunicirajo med seboj ter da so bili aparati, ki so bili predmet nadzora očitno po drugi odredbi, v pregledovanem obdobju v uporabi.

10. Predmet uničenja po drugem odstavku 154. člena ZKP niso katerikoli podatki, sporočila, posnetki ali dokazila, pridobljena z uporabo, v danem primeru ukrepa iz 1. točke prvega odstavka 150. člena ZKP, ampak le tisti, ki zaradi vsebine ne omogočajo začetka oziroma nadaljevana kazenskega pregona. Vse ostale po prvem odstavku 154. člena ZKP hrani sodišče, dokler se hrani kazenski spis. Namen tako urejenega uničenja je v onemogočanju razkrivanja vsebin, ki s kazenskim pregonom in morebitnim kasnejšim kazenskim postopkom niso v nobeni zvezi ter s tem varovanje vseh tistih posameznikovih konvencijskih in ustavnih pravic, ki jih pritožniki, sicer kot kršene uveljavljajo. Drugače je s podatki, sporočili, posnetki ali dokazili, ki kažejo na storitev kaznivih dejanj, bodisi tistih zaradi katerih je bil posamezni ukrep odrejen ali drugih in ko je jasno, da ima kazenski pregon kot posebni del javnega interesa prednost pred posameznikovimi interesi, konkretno zasebnostjo, kar vse je nenazadnje v drugem odstavku 8. člena EKČP, drugem odstavku 37. člena in posredno še v drugem odstavku 38. člena Ustave tudi predvideno. Od tod potem pomen okoliščine, da je pristojni državni tožilec na podlagi vsebin, pridobljenih z izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov, odrejenih z navedeno odredbo, sicer v drugi zadevi 18. 7. 2011 zahteval preiskavo in od tod pomen subjektivne in objektivne koneksitete med to in obravnavano zadevo, za katero je preiskovalni sodnik pravilno ugotovil, da sploh ni nujno, da bi bila vodena samostojno. Le v primeru, ko se z zgornjimi vsebinami v resnici dve leti ne bi ničesar dogajalo, bi nastopila domneva, da ne omogočajo začetka ali nadaljevanja kazenskega pregona ter da jih zaradi zahtev po sodbah ESČP v zadevah Weber in Saravia proti Nemčiji in Valenzuela Contreras proti Španiji, ki ju pritožniki primeroma navajajo v dokaznem smislu ni dovoljeno „restavrirati“ oziroma, da jih je treba, skladno z zahtevo iz drugega odstavka 154. člena ZKP, uničiti.

11. Ko pritožniki uveljavljajo kršitev prvega odstavka 153. člena ZKP in z njim še 8. člena EKČP ter 35., 36. in 38. člena Ustave, enako kot v zahtevi za izločitev dokazov ne povedo, kaj konkretno bi naj bilo zato izločeno. Zveza med „zastrupljenim drevesom in sadeži“ mora biti razvidna, če naj bo izločitev dokazov kot ustavno procesna sankcija učinkovita in hkrati pravična. Tega v pritožbeni obrazložitvi ni zaslediti, v ostalem pa je treba izhajajoč iz četrtega odstavka 153. člena ZKP tudi v tem primeru paziti na razliko med gradivom, ki je podlaga za začetek ali nadaljevanje kazenskega pregona in gradivom, ki tega ne omogoča ter ga je treba, enako kot gradivo zgoraj, uničiti.

12. Glede na to, in ker pritožniki niti niso zahtevali izločitve dokazov iz razlogov, predvidenih v drugem odstavku 83. člena ZKP, ampak izključno iz ustavnopravnih razlogov, s pritožbo v tej fazi niso mogli uspeti (tretji odstavek 402. člena ZKP).