Jedro

Pomembno je, da je sodišče izdalo začasno odredbo, ki je (še) veljavna in s katero je bila kazen toženkama za kršitev začasne odredbe že izrečena in je zato sodišče na tako svojo odločitev vezano. Zato ne more brez upoštevanja pravnih sredstev strank kar samo odreči njeno izvršitev, čeprav jo sedaj ocenjuje kot pravno zgrešeno. Drugo vprašanje pa je izrekanje nadaljnjih kazni za dosego nadomestnega dejanja, torej nadaljnje odločbe, katerih izdaja bi bila v nasprotju z gornjim pravnim stališčem.

Izrek

Pritožbama tožečih strank se ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom pod tč. I zavrnilo predlog tožeče stranke, naj se izvrši kazen, ki je bila toženi stranki za primer kršitve začasne odredbe določena v sklepu z dne 7.10.2008, pod tč. II zavrnilo predlog, naj se toženi stranki določi nov rok za izpolnitev obveznosti ter za primer kršitve izreče nova, višja denarna kazen, pod tč. III pa zavrnilo predlog, naj izda posebno odredbo, s katero naj bi zaradi izvršitve obveznosti odstranitve štirih nepomičnih kovinskih količkov, ki so na novo pritrjeni na začetku dovozne poti iz P. poslovne stavbe na naslovu P. in ležijo na delu parcele št. 1600 k.o. K., imenovalo določeno tretjo osebo, ki naj bi na stroške tožene stranke te količke odstranila. Prvostopenjsko sodišče je odločitev utemeljilo s tem, da je začasna odredba nalagala toženi stranki izvršitev nadomestne obveznosti odstranitve določenih količkov ter nenadomestno obveznost v obliki prepovedi posegov v posest tožeče stranke na dovozni poti. Obrazložilo je, da izrek denarne kazni ni primerno sredstvo zavarovanja, ko gre za nadomestno dejanje odstranitve količkov, ki ga lahko poleg tožene stranke opravi tudi kdo drug in se v sklepu o začasni odredbi izrek denarne kazni na to nadomestno obveznost ne nanaša. Zato je sodišče menilo, da nima podlage za izterjavo denarne kazni v zvezi z odstranitvijo količkov. Prvostopenjsko sodišče je še obrazložilo, da tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe, v okviru katerega je odločalo, ni predlagala nobenega sredstva zavarovanja za izpolnitev nadomestne obveznosti in da sklepa o začasni odredbi, ki takšnega sredstva nima, ni mogoče dopolnjevati v postopku, ko naj bi prišlo do njenega izvrševanja.

Proti sklepu se pritožujejo tožeče stranke po pooblaščencih. Prva in druga tožeča stranka v pritožbi oporekata razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi svojega sklepa, sej se ne strinjata s tem, da je bila denarna kazen v sklepu o začasni odredbi izrečena toženima strankama le za primer nespoštovanja prepovedi bodočega poseganja v posest tožečih strank. To iz izreka sklepa ne izhaja, sploh pa je prepoved bodočega poseganja v posest brez predhodne vzpostavitve prejšnjega stanja brez pomena. Zato sta tožeči stranki predlagali izrek denarne kazni za primer nespoštovanja začasne odredbe, torej tako obveznosti odstranitve količkov kot tudi prepovedi nadaljnjega poseganja v posest. Država je dolžna spoštovati svoje lastne odločbe, zato je odločitev sodišča, da se zavrne izvršitev sklepa, ki ga je samo izdalo, po mnenju pritožbe nedopustna. Pritožba pa izpodbija tudi drugi del odločitve, ki se nanaša na odstranitev količkov in imenovanje tretje osebe, ki bi količke na stroške tožene stranke odstranila. Opozarja, da lahko sodišče vse do konca izvršilnega postopka na predlog upnika dovoli poleg že dovoljenih sredstev oz. predmetov izvršbe izvršbo še z drugimi sredstvi in na drugih predmetih. Izbira o tem je prepuščena upniku, zato meni, da sodišče ne bi smelo zavrniti predloga za izvršitev sklepa o začasni odredbi po tretji osebi.

Tretja in četrta tožeča stranka (dejansko gre le za eno stranko: Republiko Slovenijo) v pritožbi prav tako navajata, da je obveznost prepovedi poseganja v posest pogojena s predhodno odstranitvijo ovir. Ker je bila denarna kazen v sklepu o začasni odredbi že izrečena, bi jo sodišče moralo izvršiti po uradni dolžnosti. Tudi ta pritožba meni, da je sodišče nepravilno zavrnilo predlog za novo sredstvo izvršitve začasne odredbe. V motenjskih pravdah namreč začasne odredbe predstavljajo izvršilni naslov za obveznost, določeno v odredbi in imajo naravo izdanega sklepa o izvršbi. Upniku je zato prepuščena izbira kateregakoli izvršilnega sredstva, ki je predviden z zakonom in za katerega meni, da bo učinkovit. Pritožnici se sicer strinjata, da gre za nadomestno obveznost, vendar pa sta se najprej odločili za milejše sredstvo zavarovanja, katerega cilj je v zmanjševanju stroškov. Menita, da ni v nasprotju z določili ZIZ zahtevati, da toženi stranki sami odstranita količke, ki sta jih čez noč postavili, posebej, če jima to nalaga sodna odločba, ki jo je prav gotovo potrebno spoštovati. To ob vložitvi predloga ni bilo sporno niti za sodišče, saj predlaganega sredstva zavarovanja ni zavrnilo kot nedovoljenega. Naloga sodišča po mnenju pritožbe je, da poskrbi za izvršitev začasne odredbe, ki jo je izdalo, potem ko je ugotovilo, da pogoji, ob katerih jo je mogoče izdati, obstajajo.

Pritožbi sta utemeljeni.

Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno povzelo izrek začasne odredbe z dne 7.10.2008 in pravilno pravno okvalificiralo prvo obveznost, ki je bila naložena toženi stranki, kot nadomestno obveznost (odstranitev količkov), drugo pa kot nenadomestno (prepoved bodočih posegov v posest tožeče stranke). V nasprotju z izrekom začasne odredbe pa je nadaljnja razlaga sodišča prve stopnje, da se izrek denarne kazni v sklepu nanaša le na drugo obveznost, ne pa tudi na odstranitev količkov. Iz besedila izdane začasne odredbe namreč to ne izhaja, pa tudi iz njene obrazložitve ne. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bilo za obe dejanji predlagano le eno izvršilno sredstvo: izrek denarne kazni in da je temu predlogu očitno sodišče v celoti sledilo. Razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožeče stranke za izterjavo denarne kazni in za izrek nove kazni, so zato v nasprotju s podatki spisa, to pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14.tč. 2. odst. 339. čl ZPP zvezi s 15. čl. ZIZ, ki ima po 354.čl. ZPP avtomatično za posledico razveljavitev sklepa.

Iz istih razlogov je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi III. točko sklepa, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnikov, naj imenuje tretjo osebo, ki bo na stroške tožene stranke kovinske količke odstranila. Tudi ta del svoje odločitve je namreč sodišče obrazložilo z argumenti, da tožeča stranka v zvezi z nadomestnim dejanjem ni predlagala nobenega sredstva zavarovanja, da zato sklep o začasni odredbi določila o izvršitvi začasne odredbe nima in da zato te pomanjkljivosti ni mogoče sanirati z dopolnjevanjem predloga. Ti razlogi pa so, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, v nasprotju z besedilom izdane začasne odredbe.

V obravnavani zadevi je sporno predvsem pravno vprašanje, ali je začasna odredba, ki toženo stranko sili k izpolnitvi nadomestne obveznosti z grožnjo izrekanja denarne kazni, pravilna ali ne. Čeprav je v izpodbijanem sklepu že nakazano (pravilno) stališče, da to ni mogoče (prim. Odločbo Ustavnega sodišča RS Up-262/04), pa bo pri ponovnem odločanju v zadevi pomembno, da je sodišče izdalo začasno odredbo, ki je (še) veljavna in s katero je bila kazen toženkama za kršitev začasne odredbe že izrečena in je zato sodišče na tako svojo odločitev vezano. Zato ne more brez upoštevanja pravnih sredstev strank kar samo odreči njeno izvršitev, čeprav jo sedaj ocenjuje kot pravno zgrešeno. Drugo vprašanje pa je izrekanje nadaljnjih kazni za dosego nadomestnega dejanja, torej nadaljnje odločbe, katerih izdaja bi bila v nasprotju z gornjim pravnim stališčem.