Jedro

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo opr. št. I Ps 141/2018 z dne 5. 7. 2019, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 280/2019 z dne 30. 10. 2019, odločilo enako kot v prvem postopku s sodbo opr. št. I Ps 2165/2016 z dne 7. 6. 2017, s katero je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 o prenehanju pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom od 4. 7. 2013 in ustavitvi izplačevanja te dajatve z dnem 5. 4. 2016, zavrnilo. Navedeno pomeni, da ne sodba z dne 5. 7. 2019 potrjena s sodbo pritožbenega sodišča z dne 30. 10. 2019 in ne odločbi z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016, na katerih je temeljila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 10. 1. 2018, nista bili v ničemer spremenjeni, razveljavljeni oziroma odpravljeni in na odločbi o vrnitvi preplačila nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ni imelo nikakršnega vpliva, saj sta še nadalje ostali v veljavi, kot sta bili ob izdaji odločb z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016 in ob odločanju Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi z odločbama z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožene stranke z dne 20. 12. 2019 za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018, zavrnilo (I. točka izreka). Obenem je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 427,56 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sklep je pritožbo vložil toženec zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je naslovno sodišče s sodbo opr. št. I Ps 2165/2017 z dne 7. 6. 2017 zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 28. 11. 2016 in št. ... z dne 5. 4. 2016 ter odločb št. ... z dne 29. 11. 2016 in št. ... z dne 20. 4. 2016. Zoper sodbo je tožnik vložil pritožbo in pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo s sodbo opr. št. Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 in sicer je odločilo tako, da je postopek v zvezi s pravico do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in ustavitvijo izplačevanja razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje, odločbi v zvezi z ugotovljenim preplačilom pa je odpravilo. Pravno podlago za odločitev v zvezi z odločbama o ugotovitvi preplačila sta predstavljali odločbi toženca z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 oziroma nadaljnji socialni spor, ki se je vodil pod opr. št. I Ps 2165/2016 in Psp 322/2017. Z odločbama z dne 5. 4. 2016 in 28. 11. 2016 je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom od 4. 7. 2013 dalje. Na podlagi teh odločb je toženec izdal odločbi z dne 20. 4. 2016 in z dne 29. 11. 2016 o ugotovitvi preplačila v obdobju od 5. 7. 2013 do 31. 12. 2015 v znesku 9.383,71 EUR in o načinu povračila preplačila. S sodbo opr. št. Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 je pritožbeno sodišče odločbi o ugotovitvi preplačila odpravilo z obrazložitvijo, da pravna podlaga za izplačevanje ni odpadla pred 5. 4. 2016, to je z ustavitvijo izplačevanja, pod pogojem pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 28. 11. 2016 v zvezi z odločbo z dne 5. 4. 2016, ki pa glede na odločitev pritožbenega sodišča v 2. alineji I. točke izreka te sodne odločbe še ni pravnomočna. V ponovljenem postopku je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. I Ps 141/2018 z dne 5. 7. 2019 tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 zavrnilo. Pojasnilo je, da je toženec utemeljeno odločil, da s 5. 7. 2013 preneha pravica do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, saj se je tožniku s tem dnem pričelo izplačevati delno nadomestilo. Takšno odločitev je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Psp 280/2019 z dne 30. 10. 2019. Glede na takšno odločitev sodišča je toženec prepričan, da je s tem, ko je odločba o prenehanju pravice do nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom in ustavitvi izplačevanja z dne 5. 4. 2016, potrjena z odločbo z dne 28. 11. 2016, postala pravnomočna in je bilo prenehanje pravice do nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom potrjeno kot pravilno, podana podlaga za ugotovitev postopka glede odločbe o preplačilu z dne 29. 11. 2016 v zvezi z odločbo z dne 20. 4. 2016. Tožena stranka je namreč pravilno z odločbo o preplačilu odločila, da je bilo nadomestilo plače zaradi dela s krajšim delovnim časom v obdobju od 5. 7. 2013 do 31. 12. 2015 izplačano brez pravne podlage ter da je neutemeljeno izplačano nadomestilo potrebno vrniti tožencu. Pojasnjuje, da je bila odločba o ugotovitvi preplačila vsebinsko vezana na odločitev o ustavitvi izplačevanja in o prenehanju pravice, saj je kljub temu, da gre za samostojno odločitev, potrebno ugotoviti v katerem obdobju je prišlo do preplačila. Datumska opredelitev obdobja preplačila je nedvomno vezana na odločitev o ustavitvi izplačevanja in prenehanju pravice: začetek obdobja preplačila je opredeljen z datum prenehanja pravice (v konkretnem primeru dne 4. 7. 2013), saj s tem nastopijo okoliščine, ko se tožniku izplačila vršijo brez pravne podlage. Zaključni datum preplačila pa je vezan na ustavitev izplačil, saj od tedaj dalje tožnik ni več prejemal neupravičenih izplačil. Glede na navedeno toženec meni, da sta tudi odločbi z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016, ki sta bili odpravljeni s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 in s katerima je bilo ugotovljeno preplačilo nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom za tožnika v času od 5. 7. 2013 do 31. 12. 2015 v višini 9.383,71 EUR, pravilni in zakoniti, saj temeljita (posredno) na pravnomočni odločbi toženca z dne 5. 4. 2016. Upoštevajoč pravnomočno odločbo toženca z dne 5. 4. 2016 je nastalo preplačilo nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom v znesku 9.383,71 EUR, ki ga je tožnik skladno s 194. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) dolžan vrniti. Ker je pravnomočna odločitev o odpravi odločb toženca z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016 vezana na odločitev o prenehanju pravice nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom in ustavitvijo izplačevanja in je bila sprejeta (vsaj posredno) zaradi vrnitve izpodbijanih odločb z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 v novo odločanje, meni, da je na podlagi 9. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) sodišču prve stopnje utemeljeno predlagal, da postopek obnovi in sicer iz razloga, ker je prišlo do spremembe sodne odločbe, na kateri je temeljila sodba, s katero je bil postopek pravnomočno zaključen. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, ki je predlog za obnovo zavrnilo, ker naj bi bilo za odpravo odločb o ugotovitvi preplačila edino relevantno dejstvo, da je bilo z odločbo z dne 5. 4. 2016 izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ob sočasni odločitvi, da pravica preneha 4. 7. 2013, ustavljeno šele s 5. 4. 2016. Po razlogovanju prvostopnega sodišča navedeno pomeni, da pravna podlaga za izplačevanje obravnavane invalidske dajatve pred 5. 4. 2016 ni odpadla in tako pred tem datumom ni nastalo preplačilo. Sklicuje se na stališče Vrhovnega sodišča RS, da toženec lahko zahteva vrnitev preplačila tudi brez odločbe o ugotovitvi prenehanja pravice in sicer samo z izdajo odločbe o preplačilu po 194. členu ZPIZ-2. Vendar pa je dejstvo, da je bila v predmetni zadevi izdana odločba o ugotovitvi prenehanja pravice in jo je pri odločanju o zahtevi za vrnitev preplačil potrebno upoštevati. Zaradi odprave odločb o ugotovitvi preplačila in zavrnitvijo predloga za obnovo postopka je v zadevi prišlo do nepravilne situacije, ko je pravnomočno ugotovljeno, da je pravica do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom prenehala z dnem 4. 7. 2013, od tožnika pa ne bi bilo mogoče izterjati preveč izplačanih zneskov nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom po 4. 7. 2013. Poudarja, da je tožnik v navedenem obdobju prejel dvojno izplačilo dajatev, tako nadomestilo plače zaradi dela s krajšim delovnim časom kot tudi nadomestilo za invalidnost. Zato je dolžan preveč izplačano nadomestilo plače zaradi dela s krajšim delovnim časom vrniti tožencu. Pritožba očita tudi kršitev pravdnega postopka, saj bi glede na predlog za obnovo postopka v zvezi z delom odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 o predlogu za obnovo postopka skladno s 401. členom ZPP moralo odločiti višje sodišče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V obravnavanem primeru je toženec predlagal obnovo pravnomočno končanega postopka s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018. Meni, da se ta sodba v delu, v katerem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Ps 2165/2016 z dne 7. 6. 2016 spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženca z dne 20. 4. 2016 in z dne 29. 11. 2016 opira na drugi del iste sodbe, s katerim je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločb toženca z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bil v ponovljenem postopku s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Ps 141/2018 z dne 5. 7. 2019, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 280/2019 z dne 30. 10. 2019 tožbeni zahtevek na odpravo odločb z dne 28. 11. 2016 in z dne 5. 4. 2016, s katero je toženec odločil, da zavarovancu (sedaj tožniku) s 4. 7. 2013 preneha pravica do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom in da se izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ustavi s 5. 4. 2016, zavrnjen, je po mnenju toženca prišlo do spremembe sodne odločbe, na katero se opira sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 10. 1. 2018 v delu glede odločb toženca z dne 20. 4. 2016 in z dne 29. 11. 2016 o preplačilu in vračilu nadomestila zaradi dela s krajšim delovnim časom.

5. V 9. točki 394. člena ZPP, ki jo je pravilno citiralo že sodišče prve stopnje, je določeno, da se lahko na predlog stranke postopek obnovi, če se opira sodna odločba na drugo sodno odločbo ali na odločbo kakšnega drugega organa, pa je bila ta odločba pravnomočno spremenjena, razveljavljena oziroma odpravljena. V 401. členu ZPP pa je določeno, da če se nanaša razlog na obnovo postopka edino le na postopek pred višjim sodiščem, pošlje predsednik senata sodišča prve stopnje po naroku za obravnavanje predloga za obnovo postopka zadevo temu višjemu sodišču, da izda odločbo.

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje v reševanje pritožbenemu sodišču odstopilo pritožbo, ki jo je zoper sklep, s katerim je odločilo o predlogu za obnovo postopka končanega pred pritožbenim sodiščem, vložil toženec. Čeprav je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 401. člena ZPP že samo, namesto pritožbenega sodišča, odločilo o predlogu za obnovo postopka, izpodbijanega sklepa ni mogoče šteti za nezakonitega in zaradi ugotovljene napake ni potrebno citiranega sklepa razveljaviti. Tudi, če bi pritožbeno sodišče sklep, ki ga je o obnovi postopka izdalo sodišče prve stopnje kot nepristojno sodišče, razveljavilo, bi glede na okoliščine konkretnega primera, odločilo povsem enako. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, bi iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, predlog za obnovo postopka končanega pred pritožbenim sodiščem, zavrnilo.

7. Kot izhaja iz sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Ps 2165/2016 z dne 7. 6. 2017, ki je bila izdana v prvem postopku, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca o ugotovitvi preplačila in dolžnosti vračila z dne 20. 4. 2016 in z dne 29. 11. 2016 ter na odpravo odločb toženca z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 o prenehanju pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom od 4. 7. 2013 in ustavitvi izplačevanja te dajatve od 5. 4. 2016, zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje, v delu glede odločb toženca z dne 20. 4. 2016 in z dne 29. 11. 2016, s katerima je bilo odločeno, da je zavarovanec, sedaj tožnik v obdobju od 5. 7. 2013 do 31. 12. 2015 zaradi novih pravic na podlagi nove invalidnosti neupravičeno prejel preveč izplačano nadomestilo plače zaradi dela s krajšim delovnim časom v višini 9.383,71 EUR in da je neupravičeno izplačani znesek dolžan tožencu vrniti, pa je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremenilo tako, da je citirani odločbi odpravilo. Kot je pravilno povzelo že sodišče prve stopnje iz obrazložitve sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018, izhaja, da je bilo za odpravo odločb o vrnitvi preplačila nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom edino relevantno dejstvo, da je bilo z odločbo z dne 5. 4. 2016 izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ob sočasni odločitvi, da pravica preneha 4. 7. 2013, ustavljeno šele 5. 4. 2016. Po stališču pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Psp 322/2017 pravna podlaga za izplačevanje obravnavane invalidske dajatve pred 5. 4. 2016 ni odpadla in je zaključilo, da pred tem datumom tudi ni nastalo preplačilo. Ker je celotno preplačilo v znesku 9.383,71 EUR nastalo pred 5. 4. 2016, je pritožbeno sodišče odločbi z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016 o vrnitvi preplačila nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom, odpravilo.

8. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje sta bili odločbi toženca z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016 odpravljeni izključno iz tega razloga, ker je bilo z odločbama z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 odločeno, da tožniku pravica do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom preneha 4. 7. 2013, izplačevanje tega nadomestila pa je bilo ustavljeno od 5. 4. 2016, to je za naprej in ne zato, ker je bila zadeva v zvezi z odločbama z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pomeni, da je pritožbeno sodišče v sodbi opr. št. Psp 322/2017, ki jo želi toženec obnoviti (ne glede na to, da je bila odločitev v zvezi z odločbama z dne 5. 4. 2016 razveljavljena in v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje) celo upoštevalo odločitev, da tožniku preneha pravica do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom od 4. 7. 2013, izplačevanje te dajatve pa je ustavljeno 5. 4. 2016 in zaključilo, da pravna podlaga za izplačevanje nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom pred 5. 4. 2016 ni odpadla in zato pred tem datumom ni prišlo do preplačila.

9. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku s sodbo opr. št. I Ps 141/2018 z dne 5. 7. 2019, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 280/2019 z dne 30. 10. 2019, odločilo enako kot v prvem postopku s sodbo opr. št. I Ps 2165/2016 z dne 7. 6. 2017, s katero je tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016 o prenehanju pravice do nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom od 4. 7. 2013 in ustavitvi izplačevanja te dajatve z dnem 5. 4. 2016, zavrnilo. Navedeno pomeni, da ne sodba z dne 5. 7. 2019 potrjena s sodbo pritožbenega sodišča z dne 30. 10. 2019 in ne odločbi z dne 5. 4. 2016 in z dne 28. 11. 2016, na katerih je temeljila sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 10. 1. 2018, nista bili v ničemer spremenjeni, razveljavljeni oziroma odpravljeni in na odločbi o vrnitvi preplačila nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom ni imelo nikakršnega vpliva, saj sta še nadalje ostali v veljavi, kot sta bili ob izdaji odločb z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016 in ob odločanju Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi z odločbama z dne 20. 4. 2016 in 29. 11. 2016. 10. Ne glede na to, ali je odločitev pritožbenega sodišča opr. št. Psp 322/2017 z dne 10. 1. 2018 glede odprave odločb toženca z dne 20. 4. 2016 in z dne 29. 11. 2016 pravilna ali ne, je slednje v zvezi s predlogom za obnovo postopka končanega s sodbo z dne 10. 1. 2018, bistveno. Ob upoštevanju obrazloženega tudi po prepričanju pritožbenega sodišča razlog po 9. točki 394. člena ZPP ni podan, zaradi česar je predlog za obnovo postopka neutemeljen.

11. Čeprav za pritožbeno rešitev zadeve ni relevantno, pritožba utemeljeno opozarja na to, da se je tožniku od 5. 7. 2013, ko je pridobil pravico do delnega nadomestila na podlagi pravnomočne odločbe z dne 28. 8. 2013, ker je pričel opravljati delo na drugem (novem) delu, na katerem je pridobil pravico do dela s skrajšanim delovnim časom v novem postopku z odločbo z dne 14. 6. 2013, poleg delnega nadomestila izplačevalo še nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom na prvotnem delu, čeprav ga ni več opravljal. Pri tožniku je tako od 5. 7. 2013 glede izplačevanja nadomestila plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom prišlo do novih okoliščin.

12. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi 2. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.