Jedro

Pred izdajo sodbe sodišču ni treba preverjati, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (ali je tožba sklepčna - kot pri zamudni sodbi), ampak le, ali so podane splošne procesne predpostavke in ali gre za zahtevek, s katerim stranke ne smejo razpolagati.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodbo na podlagi pripoznave sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v postopku, ki se vodi po pravilih postopka v sporih majhne vrednosti izdalo sodbo na podlagi pripoznave, ker toženec v 8 dneh od vročitve tožbe ni vložil odgovora na tožbo. Sodišče je v skladu z določbo 453.a člena ZPP takšno pasivnost štelo kot pripoznavo tožbenega zahtevka in potem, ko je ugotovilo, da so podani tudi ostali z zakonom zahtevani pogoji za izdajo takšne sodbe, izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. V skladu z določbami ZPP in Zakona o odvetniški tarifi je odločilo o stroških postopka.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila. Z obširnimi pritožbenimi navedbami navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jo vidi v tem, da je sodišče v nasprotju z določbami ZPP oprlo svojo odločitev na nedovoljena razpolaganja strank in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču očita, da je nepravilno uporabilo določbo 453.a člena v zvezi s 316. členom ZPP, kar je imelo bistven vpliv na izdajo nepravilne in nezakonite sodbe. Bistveno kršitev je sodišče storilo tudi zato, ker ni uporabilo določila 108. člena v zvezi z 273. in 180. členom ZPP. Najprej sodišču očita, da je bila tožba tožeče stranka nepopolna in da je toženi stranki vročilo nepopolno tožbo. Meni, da tožeča stranka v zvezi s svojim zahtevkom ni zatrjevala potrebnih dejstev, niti ni postavila konkretnih trditev. Pri tem se sklicuje na nekaj judikatov Višjega sodišča v Ljubljani. Izpostavlja sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1787/2012 iz katerega izhaja, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo, ker tožba ni bila primerna za obravnavo. Meni, da iz navedb tožeče stranke ni mogoče razbrati okoliščin, pomembnih za presojo tožbenega zahtevka. Sodišče ni opravilo predhodnega preizkusa tožbe, ne glede na to, da veljajo pravila v sporu majhne vrednosti. Napačno je zaključilo, da so podani pogoji iz 316. člena ZPP saj na takšno pravno posledico ob vročitvi tožbe ni bila opozorjena. K tožbi niso bile priložene priloge, ki jih v sodbi navaja sodišče in tudi ni bilo poziva v smislu drugega odstavka 453. člena ZPP. Zato kot laik ni vedel, da mora na takšno tožbo odgovoriti v roku 8 dni in ni vedel, da bodo nastopile predpisane posledice. Sodišče pa bi moralo presoditi, da gre za zahtevek, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Višina prisojene odškodnine nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim pravilom, ker gre za očitno šikanozen poskus odškodninskega okoriščanja tožeče stranke na njegov račun kar je protipravno in prepovedano. Tudi v tem delu vidi bistveno kršitev določb postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato predlaga, da se to sodbo razveljavi in zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje in da se razveljavi tudi odločitev o stroških postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da ni razlogov za razveljavitev sodbe in predlaga, da se pritožba zavrne. Zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi zoper sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti odloči sodnik posameznik.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo člena 453.a ZPP, ki določa, da v postopku v sporih majhne vrednosti v primeru kadar tožena stranka, ki ji je bila tožba pravilno vročena, ne odgovori na tožbo, sodišče šteje, da pripoznava tožbeni zahtevek in zato brez nadaljnjega obravnavanja izda sodbo, s katero zahtevku ugodi, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena tega zakona. Zakon zaradi pasivnosti tožene stranke v postopku v sporih majhne vrednosti postavlja neizpodbitno domnevo o pripoznavi tožbenega zahtevka. Pred izdajo sodbe sodišču ni treba preverjati, ali iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (ali je tožba sklepčna-kot pri zamudni sodbi) ampak le, ali so podane splošne procesne predpostavke in ali gre za zahtevek, s katerim stranke ne smejo razpolagati. Zato so tudi pritožbeni razlogi omejeni: sodba na podlagi pripozneve se lahko izpodbija le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ali ker je bila pripoznava dana v zmoti ali pod prisilo ali pod vplivom zvijače (ZPP člen 338/3).

Sodišče prve stopnje je preverilo ali so izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP. Ker je posledica izdaje sodbe na podlagi pripoznave v postopku v sporih majhne vrednosti pasivnost tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno preverilo, ali je bila toženi stranki tožba pravilno vročena in ni vložila odgovora na tožbo. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče toženi stranki vročilo poziv naj odgovori na tožbo in da jo je v pozivu opozorilo tako na določbe 316. člena ZPP kot tudi na določbe 453.a člena ZPP. Iz povratnice izhaja, da je bila tožencu vročena tožba z pozivom tako, da mu je bila puščena v hišnem predalčniku 4. 11. 2013. Povratnica, ki je priložena v spisu predstavlja potrdilo o pravilni vročitvi pošiljke, zato tožena stranka zgolj s pritožbenimi navedbami o tem, da ni bila opozorjena na posledice, glede na odredbo sodišča in zaznamek na povratnici, na kateri je izrecno navedena vsebina, tega ne more izpodbijati. Pritožba tako v tem delu ni utemeljena.

Pritožnik neutemeljeno z obširnimi pritožbenimi navedbami tudi navaja, da tožba ni bila sklepčna oziroma, da tožba ni popolna. Vendar kot je že zgoraj navedeno, 453.a člen ZPP ne nalaga sodišču preizkusa ki je potreben pri zamudni sodbi (318. člen ZPP). Sicer pa je tožeča stranka v tožbi opisala dejansko stanje iz katerega izhaja odškodninska odgovornost tožene stranke in navedla, da je bila tožena stranka obravnavana v kazenskem postopku in da je tožeča stranka zaradi ravnanja tožene stranke utrpela strah. Ta strah je tožeča stranka v tožbi opisala, prav tako pa je tudi opisala v čem je bila prizadeta njena čast in dobro ime. Zato ima tožba dovolj sestavin, da jo je lahko sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe posredovalo toženi stranki. Tako tudi takšne pritožbene navedbe niso utemeljene.

Ker se šteje, da tožena stranka zahtevek pripoznava, se šteje tudi, da pripoznava trditve tožeče stranke o primerni višini odškodnine za obe obliki škode. Tožeča stranka je v točki 1 tožbe opisala s katerimi besedami jo je tožena stranka žalila, zato ne držijo pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni opisala tistega dejanskega stanja na podlagi katerega izhaja tudi zahtevana višina škode.

V skladu z drugim odstavkom 316. člena ZPP sodišče res ne izda sodbe na podlagi pripoznave, čeprav so za to izpolnjeni potrebni pogoji kadar spozna, da gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena). Po 3. členu ZPP sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Pritožnica ne pove v čem naj bi razpolaganje stranke nasprotovalo ali prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, sodišče prve stopnje, ki je štelo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo takšne sodbe pa ni bilo dolžno razlagati zakaj je zaključilo, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Višina zahtevka pa ni takšna, da bi sodišče moralo presojati ali so izpolnjeni pogoji iz 3. člena ZPP.

Ob vsem navedenem pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP člen 353). Pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere opozarja pritožnica ni našlo, prav tako pa ni našlo absolutno bistvenih kršitev določb postopka na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 154). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve in ni bil potreben, zato tožeča stranka stroške odgovora na pritožbo sama nosi (ZPP 154, 155).