Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč je pravilno in skladno s podatki spisov ugotovil, da v zadevnem kazenskem postopku ne gre za obravnavanje zapletenih dejanskih in pravnih vprašanj in tudi, da je bil tožnik že večkrat obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj ter da so zoper njega v teku še številni drugi kazenski postopki. Razlog za zavrnitev prošnje ni samo v tem, da gre za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen, ki je nižja od osmih let. Vsebina obtožbe ter dejstvo, da je soobdolženi krivdo po obtožbi priznal, v kar največji meri utemeljujeta sklep, da kljub zagroženi zaporni kazni do petih let, ki narekuje pristojnost okrožnega sodišča, teža očitanega kaznivega dejanja ni takšna, da bi narekovala dodelitev strokovne pomoči v okviru BPP. Ker je bilo ugotovljeno, da že objektivni pogoj ni izpolnjen, je pristojni organ ravnal pravilno, ko se v nadaljevanju v presojo finančnega kriterija ni spuščal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo prošnjo tožnika za BPP z dne 30. 9. 2013 zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik (pri Okrožnem sodišču v Ljubljani) vložil prošnjo za dodelitev BPP v kazenski zadevi, in sicer za zastopanje na glavnih obravnavah. Po pregledu kazenskega spisa II K 32662/2010 pristojni organ ugotavlja, da se tožniku v obravnavanem primeru očita kaznivo dejanje poslovne goljufije po I. odstavku 234.a člena KZ v zvezi s 25. členom KZ, za katerega je zagrožena zaporna kazen do petih let. Obvezna obramba se v zadevi glede na težo kaznivega dejanja ne zahteva. Če obramba ni obvezna, pa je potrebno v skladu z določbami 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) gledati na interes pravičnosti. Tega pojma zakon ne definira. Zato je v skladu s sodno prakso treba gledati na osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, zapletenost dejanskih in pravnih vprašanj ter druge okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženi strokovno obrambo. Pri tem pristojni organ glede na okoliščine primera, ki so razvidne iz podatkov kazenskega spisa, ocenjuje, da teža kaznivega dejanja ni takšna, da bi bilo v interesu pravičnosti, da se tožniku dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru BPP. Pristojni organ namreč meni, da ne gre za obravnavanje pravno (in dejansko) zapletenih vprašanj ter da ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo pošten postopek zagotovljen samo, če bo imel tožnik pomoč strokovnjaka. Dalje navaja, da velja v kazenskem postopku načelo materialne resnice in da je sodišče dolžno samo po uradni dolžnosti ugotavljati tudi dejstva in izvajati dokaze, ki so obdolžencu v korist, tudi v primeru, če jih sam ne predlaga. Poleg tega je sodišče dolžno v dvomu odločiti v korist obdolženca. Že splošna načela kazenskega postopka mu torej zagotavljajo pošten postopek. V zvezi z osebnimi okoliščinami pa pristojni organ izpostavi podatek iz kazenske evidence, iz katerega je razvidno, da je bil tožnik že večkrat obsojen zaradi storitve različnih kaznivih dejanj (overitve lažne vsebine, goljufije, ponarejanja listin). Poleg tega je osumljen storitve še drugih kaznivih dejanj, za katera tečejo še številni drugi kazenski postopki, kar je prav tako okoliščina, ki vpliva na odločitev in ki kaže na to, da je prošnja za BPP v konkretni kazenski zadevi neutemeljena, zahteva tožnika pa očitno nerazumna. Zato objektivni pogoji za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP po presoji pristojnega organa niso izpolnjeni in zato je odločil, kot izhaja iz izreka odločbe. Ob takšnem zaključku pa v nadaljevanju ni presojal, ali tožnik izpolnjuje finančni kriterij za BPP, ki mora biti podan kumulativno.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga iz razloga bistvenih kršitev pravil postopka, nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi kršitev materialnega prava. V tožbi povzema določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki so podlaga za tožbo, in razloge izpodbijane odločbe, pri čemer poudarja, da izpodbijana odločba vsebuje zgolj pravno argumentacijo, ki je tožnik kot laik ne razume. Sicer pa meni, da pristojni organ pri odločanju ni upošteval vseh objektivnih in subjektivnih okoliščin ter da zgolj zagrožena kazen za kaznivo dejanje, ki je manjša od osmih let, ne more biti razlog za zavrnitev prošnje. V konkretnem primeru gre za kaznivo dejanje poslovne goljufije, ki ni enostavno in ki zahteva poznavanje ekonomske in računovodske stroke ter možno postavitev izvedenca, kar vse narekuje, da se tožniku dodeli BPP. Pristojni organ tudi ni ravnal pravilno, ko je spregledal tožnikovo gmotno stanje, ki predstavlja temeljni kriterij za dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti. Zaradi zamotanosti zadeve, ker je prava nevešč in ker si zaradi slabega premoženjskega stanja ne more najeti odvetnika, tožnik nima možnosti poštene obrambe, s tem pa so mu kršena pravna jamstva v kazenskem postopku, ki jih zagotavlja Ustava v 29. členu. Interes pravičnosti se zasleduje tudi z določbami EKČP, kar je pristojni organ spregledal ter na ta način povzročil, da tožnik brez zagovornika nima enakega položaja s tožilcem. Spregledal pa je tudi, da se tožnik nahaja na prestajanju kazni zapora ter da je zato izkazano slabo gmotno in socialno stanje, kar predstavlja enega temeljnih kriterijev za dodelitev BPP. Obramba z zagovornikom je za tožnika in za njegovo družino življenjskega pomena, saj je uspešen zaključek postopka verjetnejši, če bo tožnik imel zagovornika in je zato utemeljena tako prošnja za BPP kot tudi vložena tožba.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah 24. člena ZBPP, ki je v konkretnem primeru podlaga za odločitev, se pri presoji prošnje za dodelitev BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je prošnja vložena, predvsem se med drugim zahteva, da zadeva ni nerazumna. Po tretjem odstavku citiranega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna v primeru, če je pričakovanje ali zahteva osebe, ki prosi za BPP, v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Načelo pravičnosti v zakonu ni izrecno opredeljeno. Po ustaljeni upravnosodni praksi pa velja, da to načelo, ko gre za kazenski postopek, terja, da se med obtožbo in obrambo vzpostavi enakost orožij kot bistveni element pravice do poštenega sojenja. Pri tem je treba upoštevati obdolženčevo osebnost, težo kaznivega dejanja, zahtevnost zadeve z dejanskega in pravnega vidika in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo enakost orožij v postopku glede na obdolženčevo izobrazbo, komunikacijske in druge sposobnosti ter izkušnje zagotovljena le, če bo obdolžencu zagotovljena strokovna obramba z zagovornikom.

V konkretnem primeru iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je pristojni organ pregledal kazenski spis ter pridobil podatke o tožnikovi predkaznovanosti in odprtih postopkih ter na podlagi zbranih podatkov opravil presojo, ki se zahteva po citiranih določbah 24. člena ZBPP. Pri tem je po presoji sodišča pravilno in skladno s podatki spisov ugotovil, da v zadevnem kazenskem postopku ne gre za obravnavanje zapletenih dejanskih in pravnih vprašanj, pravilno in skladno s podatki spisov pa je ugotovil tudi, da je bil tožnik že večkrat obsojen zaradi storitve kaznivih dejanj ter da so zoper njega v teku še številni drugi kazenski postopki. Razlog za zavrnitev prošnje torej ni samo v tem, da gre za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen, ki je nižja od osmih let, kot trdi tožnik v tožbi. Glede na vsebino obtožbe, ki jo povzema pristojni organ v obrazložitvi, pa je neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je zadeva zapletena ter da se zahteva posebno ekonomsko oziroma računovodsko znanje ter postavitev izvedenca. Prav vsebina obtožbe ter dejstvo, da je soobdolženi krivdo po obtožbi priznal, namreč v kar največji meri utemeljujeta sklep, da kljub zagroženi zaporni kazni do petih let, ki narekuje pristojnost okrožnega sodišča, teža očitanega kaznivega dejanja ni takšna, da bi narekovala dodelitev strokovne pomoči v okviru BPP. Da bi tožnik ne razumel tistega, kar se mu očita, oziroma da bi ne bil sposoben svoje obrambe, pa iz zbranih podatkov tudi ni razbrati, tako kot tudi že vsebina tožbe zanika tožbeno trditev, da tožnik ne razume pravne argumentacije izpodbijane odločbe. Pri odločanju pa so bila po presoji sodišča utemeljeno upoštevana tudi načela kazenskega postopka, zlasti načelo materialne resnice, ki zavezuje sodišče, da odločilnih dejstev ne ugotavlja samo na predlog strank, temveč po uradni dolžnosti, kar pomeni, da po uradni dolžnosti ugotavlja tudi dejstva, ki so obdolžencu v korist in ki jih sam morebiti niti ne uveljavlja.

Tožnik tudi nima prav, ko trdi, da bi moral pristojni organ ugotavljati in pri odločanju upoštevati tudi njegovo (slabo) premoženjsko stanje. Za dodelitev BPP morata biti namreč kumulativno izpolnjena oba kriterija, tako finančni oziroma premoženjski, kot tudi objektivni kriterij iz 24. člena ZBPP, ki se nanaša na samo zadevo in ki se je ugotavljal in presojal v konkretnem primeru. In ker je bilo ugotovljeno, da že objektivni pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen, je pristojni organ ravnal pravilno, ko se v nadaljevanju v presojo finančnega kriterija ni spuščal. Z izpodbijano odločbo pa tudi ni bilo poseženo v ustavna jamstva in v pravico do obrambe iz EKČP. Ko gre za pravico do obrambe z zagovornikom, Ustava brezplačnega zagovornika ne zagotavlja v vsakem primeru oziroma brezpogojno. Prav tako tudi EKČP te pravice ne zagotavlja brezpogojno, temveč jo pogojuje z interesi pravičnosti, kar je skladno z določbami ZBPP, ki jih je pristojni organ uporabil v konkretnem primeru.

Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez obravnave, ker pravno relevantne dejanske okoliščine med strankama niso sporne.