Jedro

Za veljavnost pooblastila ni potrebno sodelovanje pooblaščenca.

S pooblastilom odvetniški družbi so bili za zastopanje toženke pooblaščeni vsi njeni družbeniki, tudi tisti, ki so v družbo vstopili naknadno.

Kršitev dolžnosti pomoči prava nevešči stranki pomeni relativno bistveno kršitev postopka. To pomeni, da nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnik mora poleg trditve, da je bila ta določba kršena, pojasniti tudi to, glede česa in zakaj je kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta.

Tožbeni zahtevek tožnika je bil zavrnjen zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede domnevno nastale škode. Tožnik ni navedel stanja dolga v trenutku uvedbe stečajnega postopka, ni navedel višine kupnine, ki je bila dosežena s prodajo nepremičnin in za katere nepremičnine, manjkajo tudi trditve o tem, do kakšne razlike med doseženo prodajno ceno in z njegove strani zatrjevano pravo vrednostjo je s tem prišlo in do kakšnega poplačila je bila upravičena toženka oziroma do kakšnega bi bila upravičena v primeru prodaje po višji ceni in za koliko bi se v tem primeru tožnikova obveznost do toženke zmanjšala. Tudi ni navedel, da je v posledici prodaje za nižjo vrednost toženki že karkoli plačal in bil zato oškodovan. Trditve, da mu je škoda nastala in v kakšni višini, zato v dokaznem postopku ni bilo niti mogoče preizkušati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik od toženke zahteva plačilo materialne škode, ki naj bi mu nastala zato, ker je toženka kršila obveznost po 1022. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.064.815,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje v celoti zavrnilo in tožniku naložilo, da toženki povrne tudi 4.813,03 EUR pravdnih stroškov s pripadki.

2. Tožnik zoper takšno odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve, podrejeno pa njeno spremembo tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Meni, da je v postopku prišlo do kršitve po 11. točki 339. člena ZPP. Iz pooblastila toženke z dne 13. 9. 2016 ni mogoče razbrati, da sta ga podpisala predsednik uprave toženke G. G. in članica uprave E. E. Iz pooblastila tudi ni razvidno, kateri odvetnik je podpisan pod žigom odvetniške pisarne. Meni, da je pooblastilo za zastopanje nepopolno, obstoj veljavnega pooblastila pa je procesna predpostavka po 95. in 98. členu ZPP (VSL II Cp 1569/1993). Šteti je treba, da dejanja, ki jih je opravil pooblaščenec, niso bila opravljena. Sodišče bi moralo na podlagi 282. člena ZPP zato izdati zamudno sodbo. Opozarja, da odvetnik P. P. na glavni obravnavi 23. 3. 2017 ni izkazal upravičenja za zastopanje, saj ni predložil substitucijskega pooblastila (VSL I Cp 1717/2010). Na to je opozoril sodišče na glavni obravnavi 15. 5. 2017. Tudi iz odgovora na tožbo z dne 15. 9. 2016 ni mogoče razbrati, kdo je resnični podpisnik vloge, saj na koncu vloge ni niti podpisa zastopnika niti toženke. Po 105. členu ZPP mora vloga vsebovati podpis, na podlagi ustaljene sodne prakse pa mora biti podpis dan lastnoročno z imenom in priimkom na način, da je iz podpisa mogoče razbrati, kdo je podpisnik (Pdp 1108/2013). Enako velja tudi za pooblaščenca odvetnika V. V., zaposlenega v Odvetniški pisarni X. Iz pooblastila z dne 15. 5. 2015 (pravilno: 2017, op. sodišča) ni mogoče razbrati, da bi slednji sploh sprejel pooblastilo za zastopanje, saj je na njem zgolj neberljiv paraf. Ugotoviti ni mogoče niti tega, kdo je pooblastitelj. V nadaljevanju opozarja še na odločbo VSL II Cp 1569/1993 in II Ip 1174/2009. Ker odgovor na tožbo na koncu ni lastnoročno podpisan z imenom in priimkom na način, da bi bilo iz podpisa mogoče razbrati, kdo je podpisnik, je nepopoln. Ker pomanjkljivost ni bila sanirana, bi moral biti odgovor zavržen.

Tožnik uveljavlja tudi kršitev ustavne pravice do nepristranosti sojenja. Navaja, da isto sodišče na naslovu Tavčarjeva 9 odloča v vseh sporih tožnika zoper različne nasprotnike (P 794/2016-III, P 527/2016-III, P 2716/2016-III, P 1094/2016-III itd.), vodi kazenski postopek in stečajni postopek nad ponovno najdenim premoženjem v družbi M. Y. in M., d. o. o. Že pojmovno je izključeno, da bi sodišče in razpravljajoči sodniki odločali objektivno, saj se imajo možnost okužiti glede predmeta spora. Tožnik uveljavlja, da je podan razlog za nujno delegacijo po 66. členu ZPP. Delegacija iz razlogov smotrnosti omogoča, da se postopek vodi pred drugim sodiščem, zlasti ko je očitno, da bo to prispevalo k bolj ekonomični izvedbi postopka ter kadar se zasledujejo drugi tehtni razlogi. V konkretnem primeru je tak razlog okuženost sodnikov naslovnega sodišča. Sodišče prve stopnje je okuženo z negativno percepcijo o toženi stranki in je pod vplivom močnih zunanjih faktorjev, to je medijev in javnega linča. Meni, da se sodbe ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti pomanjkljivi. V četrtem odstavku na 7. strani je sodišče zavzelo napačno stališče, da je tožnik v zmoti, da je dolžnost upnika, da le-ta obvesti poroka, da se je začel stečajni postopek nad glavnim dolžnikom. Tožnik je ves čas postopka poudarjal, da se sklicuje na kršitev 1022. člena OZ in na dejstvo, da upnik ni izpolnil svoje dolžnosti, saj ni obvestil poroka o priglasitvi terjatve v stečaj glavnega dolžnika in zato tožnik odgovarja za škodo, ki jo ima zaradi te opustitve. Tožnik se primarno ni skliceval na to, da ga toženka ni obvestila o začetku stečajnega postopka, ampak da ga ni obvestila o priglasitvi svoje terjatve, kar je bistvena in odločilna razlika. O tem sodba nima razlogov. Zmotno je tudi stališče sodišča, da so bile nepremičnine prodane pod običajno tržno vrednostjo zato, ker ni bilo višjih ponudb, ne pa zaradi nizke izklicne cene, kar obrazloži. Vztraja, da bi ob višje postavljeni izklicni ceni bile nepremičnine prodane za višjo ceno, kar pa sodišče ni presojalo. Škodo je navedel v IV. točki zahtevka in ne drži, da ni pojasnil in preciziral višine škode. Kot porok bo moral toženki povrniti kredit, ki ni bil poplačan v stečajnem postopku. Kot poroka ga toženka toži in zahteva, da mora vrniti neodplačan del kredita skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Napačno je odločeno o stroških postopka. Sodišče se ni opredelilo, kateri stroški so bili potrebni. Moralo bi upoštevati, da pooblaščenec toženke ni bil upravičen za zastopanje in zato tožnika stroški po Odvetniški tarifi ne morejo bremeniti.

Sodišče bi moralo tožnika opozoriti na pravice iz 12. člena ZPP. Tožnik ni bil opozorjen na pravico grajanja bistvenih kršitev postopka iz 286.b člena ZPP v zvezi z zavrnitvijo predlaganih dokazov ter v zvezi s kršitvijo nepristranosti sodišča. Sodišče je svojo dokazno oceno oprlo le na trditve pravdnih strank in dejanskega stanja ni ugotavljalo. Meni, da je premalo obrazložena odločitev sodišča, da se izvedba dokaza z vpogledom v oba stečajna spisa zavrne. V zvezi s tem sodišču očita kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokaznega predloga ni dovoljeno zavrniti z vnaprejšnjo dokazno oceno. Odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga je tudi napačna, saj bi izvedba predlaganih dokazov pripomogla k ugotovitvi, da je tožniku zaradi kršitve 1022. člena OZ ter soglasja toženke k prodaji pod tržno ceno, nastala materialna škoda.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. To velja tudi za očitek o kršitvi določbe 1022. člena OZ oziroma za tožnikovo trditev, da ga toženka ni obvestila o prijavi terjatve v stečaj, saj se je sodišče prve stopnje s tem očitkom ukvarjalo in o tem v sodbi navedlo tudi razloge (glej točke 11, 12, 16, 18 in 21).

6. Kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pooblastilo z dne 13. 9. 2016 (priloga B1), s katerim je toženka za zastopanje pooblastila Odvetniško pisarno X., d. o. o. (v nadaljevanju odvetniška družba1), vsebuje vse nujne sestavine: to je osebo, ki daje pooblastilo (... banka, d. d.) ter njenih zakonitih zastopnikov (vključno z navedbo imen teh oseb), njuna lastnoročna podpisa ter žig toženke. Glede na izpisana imena obeh zakonitih zastopnikov, je očitek, da iz pooblastila oziroma njunih podpisov ni mogoče razbrati, za čigav podpis gre, neutemeljen. Za veljavnost pooblastila ni potrebno sodelovanje pooblaščenca. Izdaja pooblastila je namreč enostranska izjava volje pooblastitelja. Nepomembno je zato, kdo je (oziroma ni) za pooblaščeno odvetniško družbo pooblastilo z dne 13. 9. 2016 podpisal2. Ker je torej pooblaščena odvetniška družba odgovoru na tožbo priložila veljavno pooblastilo, sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za to, da bi o zadevi odločalo z zamudno sodbo.

7. Odveč so tudi pritožnikovi pomisleki v pravilnost zastopanja toženke na prvem naroku 23. 3. 2017, na katerega je pristopil odvetnik P. P. Glede na to, da gre ne le za v družbi zaposlenega odvetnika, ampak družbenika te družbe3, predložitev substitucijskega pooblastila ni bila potrebna. S pooblastilom, ki je bilo dano odvetniški družbi 13. 9. 2016, so bili namreč za zastopanje toženke pooblaščeni vsi njeni družbeniki, tudi tisti, ki so v družbo vstopili naknadno4. Čeprav to glede na že povedano niti ni relevantno, pritožbeno sodišče glede na sklicevanje tožnika na 282. člen ZPP še pojasnjuje, da je bil drugi odstavek te določbe, ki ga tožnik povzema v svoji pritožbi, razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča U-I 164/09 (Uradni list RS 12/2010).

8. Tudi odvetnik V. V., ki je kot pooblaščenec toženke pristopil na obravnavo dne 15. 5. 2017, je družbenik odvetniške družbe5 in zato predložitev substitucijskega pooblastila iz že navedenih razlogov ni bila potrebna. Je pa tudi to pooblastilo (B39), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ustrezno in vsebuje vse potrebne podatke za ugotovitev pravilnosti zastopanja toženke na glavni obravnavi. Da je kot zakoniti zastopnik odvetniške družbe substitucijsko pooblastilo podpisal direktor te družbe Z. Z., je razvidno iz uvoda pooblastila, iz uvoda pa je razvidno tudi to, da je za zastopanje pooblastil odvetnika V. V., ki je pooblastilo tudi lastnoročno podpisal. Vsak dvom v to, kdo je bil podpisnik, je zato odveč.

9. Na takšno presojo ne more vplivati sklicevanje tožnika na nekaj odločb višjih sodišč, saj gre bodisi za drugačne dejanske položaje6 ali pa stališče, ki je v njih zavzeto, potrjuje to, kar je pritožbeno sodišče obrazložilo zgoraj7. 10. Odgovor na pritožbo, ki ga je vložila toženka po pooblaščenki, tudi ni bil nepopoln, saj je na njem na prvi strani žig pooblaščene odvetniške družbe in podpis enega od njenih odvetnikov. Ker gre za podpis pooblaščenca, tudi ni treba, da bi bil odgovor podpisan na koncu, ampak v skladu s sodno prakso zadostuje žig in podpis na mestu, kjer je navedeno pooblastilno razmerje z eno od strank.

11. V zvezi s pritožbenimi trditvami o pristranosti sodišča ter potrebnostjo, da se zadeva delegira drugemu krajevno pristojnemu sodišču, pritožbeno sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da tožnik pred sodiščem prve stopnje ni vložil ne predloga za izločitev sodnice (oziroma sodnikov) v smislu 72. člena ZPP8, ne predloga za delegacijo pristojnosti iz razloga smotrnosti oziroma drugih tehtnih razlogov po 67. členu ZPP9. Tudi sodišče prve stopnje višjemu sodišču ni predlagalo delegacije pristojnosti po 66. členu ZPP10. V kolikor torej pritožnik s pritožbenimi navedbami meri na izločitev sodnice, ki je v zadevi odločala (oziroma drugih sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani) ali na možnost prenosa zadeve v odločanje drugemu stvarno pristojnemu okrožnemu sodišču, je tak predlog prepozen. V zadevi je bila namreč že izdana sodba. Ob tem pa pritožbeno sodišče le dodaja, da večje število vodenih postopkov (pravdnih, gospodarskih in kazenskih) samo po sebi ne pomeni podlage za dvom v nepristranost sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani in s tem podlage za njihovo izločitev, prav tako pa tudi za delegacijo pristojnosti ne. Smiselno zatrjevana kršitev iz 2. točke 339. člena ZPP v konkretnem primeru zato ni bila storjena.

12. Po 12. členu ZPP mora sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. Kršitev te dolžnosti pomeni relativno bistveno kršitev postopka. To pomeni, da nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena. Pritožnik mora poleg trditve, da je bila ta določba kršena, pojasniti tudi to, glede česa in zakaj je kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. V konkretnem primeru pritožnik tega v pritožbi ni navedel in je trditev o storjeni kršitvi že iz tega razloga neupoštevna. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da poučevanje tožnika o pravici do grajanja kršitev po 286.b členu ZPP tudi sicer ni bilo potrebno, saj je tožnik, kot izhaja iz zapisnika naroka dne 15. 5. 2017 (list. št. 48-50), bil s to pravico seznanjen in jo je v pogledu zavrnitve dokaznih predlogov tudi izkoristil. Da mora izločitev sodnika oziroma delegacijo pristojnosti predlagati do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje, tožnik morda res ni vedel, vendar pa sodišču tudi ni z ničemer nakazal, da ima glede nepristranega vodenja postopka kakršnekoli pomisleke. Sodišče prve stopnje ga zato o možnosti, ki jo daje 72. člen ZPP oziroma 67. člen ZPP ni bilo dolžno poučevati.

13. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za vpogled v stečajna spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani St .../2014 in St .../2012, storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo, z razlogi pa se pritožbeno sodišče tudi strinja. Glede na to, da je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen zaradi pomanjkljive trditvene podlage glede domnevno nastale škode, je bilo izvajanje dokazov v zvezi s tem nepotrebno oziroma so za odločitev zadoščale listine, ki sta jih stranki iz obeh spisov že predložili. Potrebnosti izvedbe posameznih dokazov pa tudi ni mogoče utemeljevati s trditvijo, da bi sodišče tako ugotovilo pomanjkljivo navedena dejstva. Pomanjkljivih trditev izvedba dokazov namreč ne more nadomestiti. Razlog, ki ga je sodišče prve stopnje navedlo, ko je dokazni predlog zavrnilo, tudi ne pomeni nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene, ampak presojo njegove potrebnosti.

14. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi materialno pravno pravilna. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je ena od predpostavk, ki mora biti dovolj konkretizirano zatrjevana (kasneje pa tudi izkazana), tudi škoda. Ker morajo biti vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti (poleg škode tudi protipravnost, vzročna zveza in odgovornost) podane kumulativno, že izostanek ene izmed njih zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka.

15. Pritožbeno sodišče soglaša, da pritožnik že trditvenega bremena v pogledu škode ni zmogel. Tožnik je tako trdil le to, da bi se ob prodaji spornih nepremičnin za pravo in resnično tržno vrednost njegov dolg do toženke ustrezno zmanjšal. Pri tem je višino zahtevka utemeljil z navedbo, da njegova škoda znaša 50 % vrednosti spornih nepremičnin po cenitvenih poročilih, ki jih je priložil tožbi. Takšne trditve ne zadostujejo. Kot je pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje, tožnik ni navedel stanja dolga v trenutku uvedbe stečajnega postopka, ni navedel višine kupnine, ki je bila dosežena s prodajo nepremičnin in za katere nepremičnine, manjkajo tudi trditve o tem, do kakšne razlike med doseženo prodajno ceno in z njegove strani zatrjevano pravo vrednostjo je s tem prišlo in do kakšnega poplačila je bila upravičena toženka oziroma do kakšnega bi bila upravičena v primeru prodaje po višji ceni in za koliko bi se v tem primeru tožnikova obveznost do toženke zmanjšala. Tudi ni navedel, da je v posledici prodaje za nižjo vrednost toženki že karkoli plačal in bil zato oškodovan. Trditve, da mu je škoda nastala in v kakšni višini, zato v dokaznem postopku ni bilo niti mogoče preizkušati. Pritožbeno sodišče na tem mestu ponovno opozarja, da pomanjkljive trditvene podlage z izvedbo dokazov ni mogoče sanirati. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek, ne da bi v tej smeri izvajalo dokaze, zavrnilo.

16. Čeprav to na odločitev pritožbenega sodišča ne vpliva, pa zgolj v pojasnilo pritožniku dodaja še to, da so pritožbene navedbe o zmotnem stališču sodišča prve stopnje, da so bile nepremičnine prodane pod običajno tržno ceno zato, ker ni bilo višjih ponudb, ne pa zaradi nizke izklicne cene, nerazumljive. Sodišče prve stopnje namreč v razlogih izpodbijane sodbe takšnega stališča ni zavzelo.

17. Pritožnik neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Kateri stroški so bili za pravdo potrebni, je iz sodbe razvidno (glej točko 25). Glede na to, da je toženko zastopala odvetniška družba, pa je višino priglašenih stroškov pravilno presojalo po Odvetniški tarifi.

18. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

19. Ker pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

1 Na podlagi 35. člena Zakona o odvetništvu se odvetniška družba lahko ustanovi kot civilna odvetniška družba ali kot odvetniška družba, ki je pravna oseba. Odvetniška družba, ki je pravna oseba, se lahko ustanovi kot družba z neomejeno osebno odgovornostjo družbenikov za obveznosti družbe (d. n. o.) ali kot družba z omejeno odgovornostjo družbenikov za obveznosti družbe (d. o. o.). 2 Glej A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 362 in str. 404. 3 Iz javno dostopnih podatkov AJPES izhaja, da je odvetnik P. P. postal družbenik odvetniške družbe 1. 11. 2016. 4 Glej odločbo VS RS II Ips 392/2010 (točka 12) in A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 376. 5 Iz javno dostopnih podatkov AJPES izhaja, da je tudi odvetnik V. V. postal družbenih odvetniške družbe 1. 11. 2016. 6 V zadevi VSL II Cp 1569/1993 tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zastopal odvetnik. Njegovo pooblastilo je bilo sodišču predloženo že po izdaji sodbe. V pritožbenem postopku je bilo presojano vprašanje pravilnosti vročitve sodbe stranki in vpliva te vročitve na tek pritožbenega roka. Odločba Pdp 1108/2013 s konkretno zadevo ni povezana, saj je obravnavala problem nepodpisane vloge, ki jo je vložila pravna oseba, ne pa problematiko popolnosti pooblastila. 7 V odločbi VS RS II Ips 392/2010 (predhodna odločitev VSL I Cp 1717/2010) je bilo zavzeto stališče, da so v primeru, da je pooblastilo dano odvetniški družbi, za zastopanje pooblaščeni vsi njeni družbeniki (glej točko 12). V sklepu II Ip 1174/2009 je bilo res zavzeto stališče, da za veljavnost pooblastila gospodarske družbe odvetniku zadošča navedba firme, gospodarske družbe in podpis pooblastitelja, če je ta čitljiv, tako da je iz podpisa razvidno, kdo ga daje. S tem je zagotovljena identifikacija podpisnika in preverljivost njegove funkcije v poslovnem registru. V konkretnem primeru je bil tako pri pooblastilu za zastopanje kot substitucijskem pooblastilu, ravno zaradi nečitljivosti lastnoročnih podpisov, ime in priimek oseb, ki so pooblastila podpisale, posebej izpisan. 8 Po tej določbi lahko izločitev poimensko določenega sodnika zahteva tudi stranka. To mora storiti takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. 9 Vrhovno sodišče lahko po tej določbi na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. 10 Če zaradi izločitve sodnika sodišče ne more postopati, sporoči okrajno ali okrožno sodišče na podlagi 66. člena ZPP to višjemu sodišču, višje sodišče pa vrhovnemu sodišču, ki odloči, da naj postopa v zadevi drugo stvarno pristojno sodišče z njegovega območja.