Jedro

Tožnik se je poškodoval na delovnem mestu pri prvi toženi stranki, ko je opravljal delo odpenjanja verige s tovora kromastih plošč, ki so ga z žerjavom nalagali na tovornjak. Delo, ki ga je tožnik opravljal, to je odpenjanje verige izpod tovora, ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj so kromaste plošče, ki so sicer zaradi svoje teže nevarna stvar, že mirovale na kesonu tovornjaka. Zato ni podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca, to je prvo tožene stranke, in s tem tudi ne odgovornost za plačilo odškodnine drugo tožene stranke, pri kateri je imela prvo tožena stranka zavarovano civilno odgovornost. Tožnik ni ravnal na pravilen način in kot se je od njega pričakovalo, zato ni bistveno, kaj je bil razlog, da se je veriga zataknila med tovor in keson tovornjaka. Kadar se je veriga zataknila, je delavec ni smel vleči ven s silo, pač pa se je morali poslužiti drugih načinov (bremenske vilice, ponoven dvig tovora, s pomočjo žerjava). Pa tudi sicer bi lahko vozniku tovornjaka naročil, da zapelje tovornjak malo naprej, če bi si na ta način pridobil več prostora, ali odprl cerado tovornjaka še na drugi strani. Posledično ni podana niti krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavani škodni dogodek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta ji toženi stranki dolžni v 15 dneh solidarno plačati odškodnino v znesku 9.223,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 11. 2010 dalje do plačila in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (prvi odstavek izreka) ter tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov drugo toženi stranki v znesku 20,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (drugi odstavek izreka).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, toženima strankama pa naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da v celoti razveljavi izpodbijano sodbo, zadevo vrne v ponovno sojenje in odloči o stroških pritožbenega postopka. Navaja, da so podane relativne bistvene kršitve in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. in 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj v obrazložitvi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju. Nasprotje obstaja tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med zapisniki oz. izjavami tožnika in prič. Sodišče prve stopnje ni zaslišalo priče žerjavista A.A., ki bi lahko verodostojno izpovedal (delo opravljal v času nezgode na višini), da je tožnik imel pri opravljanju dela premalo prostora za normalno in redno opravljanje svoje dejavnosti, kar je sodišče prve stopnje pomanjkljivo raziskalo. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da bi tožnik lahko vozniku kamiona naročil, da naj kamion odpelje naprej in bi ob odpenjanju verige stal tam, kjer je stal B.B.. Takšna pa ni bila praksa, tožnik pa je moral upoštevati navodila voznika kamiona, za katerega ni znano, ali je bil v času nakladanja prisoten. Tožniku nihče ni dajal podrobnih navodil, kaj naj stori in nihče mu ni očital, da je ravnal napačno. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo, da delavci pri nakladanju niso imeli norme (kar je izpovedala priča C.C.) in da je zaradi samega hitenja lahko prišlo do poškodbe. Skladišče je bilo močno preobremenjeno, na kar kaže tudi to, da je prvo tožena stranka kasneje priskrbela dva skladišča, v času tožnikove poškodbe pa je bilo samo eno, ki je bilo zaradi preobremenjenosti neustrezno za delo in nakladanje. Tožnik je opisal, da zadnjih vrat kamiona ni mogel odpreti, ker je kup železa le približno 30 cm stran od kamiona. V takih pogojih dela obstaja povečana nevarnost za tovrstne poškodbe in je zato podana objektivna odgovornost prvo tožene stranke. Povečana nevarnost je obstajala tudi zato, ker tožnik ni imel pravice izbirati podloženega lesa, saj je bila izbira odvisna od naročilnice oz. zahtev kupca. Če na nalogu izrecnih zahtev ni bilo, se je nalagalo z lesom, dimenzij 4 x 5 x 200 cm, ki ga je tožnik uporabljal v času nezgode. Po škodnem dogodku se te dimenzije niso več uporabljale, zato se verige praktično ne zatikajo več. Tožnik je ob nezgodi uporabljal postopek, ki se je do takrat uporabljal. Tudi B.B. je povedal, da so podložili les v zgoraj omenjenih dimenzijah, kar je bila praksa. Razlog za zataknitev verige je bil lahko tudi skrivljen les, ki se med izjemno težkimi ploščami upogne. Sodišče prve stopnje napačno ocenjuje, da bi se tožnik moral odločiti za drugačen način rešitve verige izpod bremena, pri tem pa ne pove, kaj bi moral storiti. Napačno ocenjuje tudi izjavo priče B.B., ko navede, da povlečeš le enkrat in, če ne gre, se poslužiš drugih ukrepov. B.B. je namreč povedal, da je potrebno uporabiti malo sile in da je vse odvisno od tega, kako je veriga zagozdena. Tožnik je ocenil, da bi s ponovnim potegom lahko dosegel cilj, kar pa mu ni uspelo zaradi okoliščin, ki jih ni mogel predvideti. Praktično vse zaslišane priče so izpovedale, da se je veriga zataknila zaradi neprimernih dimenzij podloženega lesa. Po nesreči je prvo tožena stranka pričela uporabljati lesene podložke večjih dimenzij (100 x 100 x 1000 cm). Zaradi novih podložk do zatikanja verige ne prihaja več. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Toženi stranki sta na tožnikovo pritožbo odgovorili. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne tožnikovo pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasili sta pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v toženčevi pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v pritožbi navaja, da izpodbijana sodba vsebuje kršitve pravil postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP in kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj v obrazložitvi sodbe niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, razlogi pa so tudi nejasni in med seboj v nasprotju, nasprotje pa obstaja tudi med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med zapisniki oz. izjavami tožnika in prič. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sicer povsem pavšalno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj so v izpodbijani sodbi navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Do pavšalno uveljavljane kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti, saj tožnik ne navede, v čem je kršitev podana in kako je to, v primeru zatrjevane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Nadalje tožnik sodišču prve stopnje očita, da ni zaslišalo priče žerjavista A.A., ki bi lahko verodostojno izpovedal (delo je opravljal v času nezgode na višini), da je tožnik imel pri opravljanju dela premalo prostora za normalno in redno opravljanje svoje dejavnosti. Po vsebini pri tem tožnik sodišču prve stopnje očita kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni podana. Izvajanje dokaznega postopka za ugotavljanje prostorskih razmer na mestu, kjer je tožnik delal, ni bilo potrebno, saj je dokazni postopek pokazal, da tožnik za opravo svojega dela, to je odpenjanje tovora kromastih plošč, če bi ga izvedel pravilno in po navodilih delodajalca, sile ne bi potreboval in posledično tudi ne več prostora, kot ga je imel. Pa tudi sicer sta o razmerah dela izpovedali priči D.D. in B.B..

Tožnik se je dne 26. 3. 2010 poškodoval na delovnem mestu pri prvi toženi stranki, ko je opravljal delo odpenjanja verige s tovora kromastih plošč, ki so ga z žerjavom nalagali na tovornjak. Več kromastih plošč je bilo zloženih ena na drugo, med njimi so bili dolgi leseni kvadri. Takšen tovor je žerjav dvignil s pomočjo bremenskih verig (verige so objele tovor) in ga odložil na keson tovornjaka, na katerega so delavci prej položili dolge lesene kvadre zato, da je bilo mogoče tovor po prispetju v namembni kraj s tovornjaka ponovno dvigniti. Tožnik in drugi delavci so imeli nalogo, da tovor po tem, ko ga je žerjav odložil na keson tovornjaka, odpnejo, to je odmaknejo sproščene verige izpod tovora. Opisani delovni proces so na enkrat opravljali trije delavci, eden je polagal lesene kvadre na keson tovornjaka, druga dva pa sta odpenjala verigo, eden spredaj, drugi zadaj. Tožnik je spornega dne verigo odpenjal zadaj, spredaj je bil B.B., les pa je polagal D.D.. B.B. je opravljal enako delo kot tožnik, le, da je delal kot odpremnik, tožnik pa kot vodilni odpremnik in je zato tožnik imel večjo odgovornost, saj je skrbel za pravilno nalaganje in dajal navodila. Do tožnikove poškodbe je prišlo pri tem, ko je sunkoma povlekel verigo, ki se je zataknila med tovorom in kesonom tovornjaka.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca, to je prvo tožene stranke, in s tem tudi ne odgovornost za plačilo odškodnine drugo tožene stranke, pri kateri je imela prvo tožena stranka zavarovano civilno odgovornost. Delo, ki ga je tožnik opravljal, to je odpenjanje verige izpod tovora, ne predstavlja nevarne dejavnosti, saj so kromaste plošče, ki so sicer zaradi svoje teže nevarna stvar, že mirovale na kesonu tovornjaka, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbena navedba, da je objektivna odgovornost podana zaradi neugodnih pogojev dela in ker tožnik ni imel pravice izbirati podloženega lesa, pa je novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (286.b člen ZPP).

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da se je veriga zataknila prav zaradi podloženega lesa, in tudi ne, da je prvo tožena stranka odgovorna za to, da je tožnik uporabil les dimenzije 4 x 5 x 200 cm, saj bi moral sam presoditi, kakšen les je potrebno podložiti pod plošče. Sodišče prve stopnje je prav tako ugotovilo, da tožnik v konkretnem primeru ni ravnal v skladu s pravilnim postopkom in varnim načinom dela, ki se je od njega zahteval v primeru, da se veriga zatakne, ter s katerim je bil seznanjen in zanj tudi usposobljen. Po presoji sodišča do tožnikove poškodbe ne bi prišlo, če bi se poslužil varnega načina dela. Ker v takem primeru uporaba sile ni potrebna, morebitna omejenost s prostorom tožnika po mnenju sodišča prve stopnje ni bistvena.

V predmetni zadevi je po presoji pritožbenega sodišča ključno vprašanje, ali je tožnik sam s svojim nepravilnim ravnanjem povzročil nastanek škodnega dogodka. V zvezi s tem je pomembno tudi vprašanje, ali bi tožnik lahko ravnal drugače, ali je bila morda praksa, da so delavci na tak način reševali nastalo situacijo z zagozdenjem verige, in ali je bil tožnik seznanjen s pravilnim načinom dela ter zanj usposobljen. Tožnik sam in priča D.D. sta izpovedala, da se je nastala situacija reševala tako, da so delavci s silo vlekli verigo izpod tovora. Priča B.B. pa je izpovedala, da sicer najprej poskusiš potegniti verigo ven, vendar, če ne gre, ne vlečeš še naprej, ker gre za velike teže (več ton težak tovor) in zato na silo nič ne moreš. Povedal je, na kakšen način bi moral tožnik v tem primeru postopati. Smiselno podobno sta izpovedali tudi priči E.E. in C.C.. Dokazni postopek je tako pokazal, da ravnanje tožnika ob nastali situaciji zataknjene verige ni bilo pravilno. Tudi izkustveno logično ni, da bi bilo treba verigo, ki se ujema pod več ton težak tovor, vleči ven s silo roke. Prav tako je dokazni postopek pokazal, da je bil tožnik seznanjen s pravilnim načinom dela v takšni situaciji in zanj tudi usposobljen, zato ne drži pritožbena navedba, da tožniku nihče ni dal podrobnih navodil, kako naj ravna. V tem primeru niti B.B. tega ne bi vedel. Pritožbeno sodišče sicer verjame, da so delavci nastalo situacijo večkrat poizkusili rešiti z uporabo sile, ker je bilo to lažje in manj zamudno, vendar navedeno ne zadostuje za odgovornost delodajalca. Priča C.C., tožnikova nadrejena, je celo izpovedala, da je delavcem večkrat rekla, da naj za podlaganje uporabljajo drug, večji les, ki so ga imeli na voljo in se tako verige ne bi (tolikokrat) zatikale, vendar je tožnik celo sam izpovedal, da ga sam ne bo nosil in da je bila uporaba sile najlažji način. Pri tem pa je potrebno upoštevati še, da delavci niso imeli norme, kar je izrecno izpovedala priča C.C., saj bi zaradi hitenja lahko prihajalo do poškodb. Ni pa C.C. izpovedala, kot navaja pritožba, da zaradi samega hitenja lahko prihaja do poškodb. Ne gre spregledati niti, da se je tožnik nekaj dni pred škodnim dogodkom vrnil z bolniškega staleža zaradi poškodbe izven dela (avtomobilska nesreča) in to prav zaradi poškodbe te rame, pa se je kljub temu odločil, da bo s silo vlekel verigo izpod več ton težkega tovora.

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik ni ravnal na pravilen način in kot se je od njega pričakovalo, niti ni bistveno, kaj je bil razlog, da se je veriga zataknila med tovor in keson tovornjaka ter ali se je zataknila zaradi premajhnih dimenzij lesa, ki je bil podložen pod tovor. Drži sicer, da se veriga najverjetneje ne bi zataknila, če bi bil pod tovor podložen les večjih dimenzij, ki se je kasneje začel uporabljati, vendar bi tožnik kljub temu lahko presodil, da že takrat uporabi večji les, ki je bil na voljo in ni bil vezan na nalog kupca kromastih plošč (kot je to veljalo za les med samimi ploščami), kot zmotno meni pritožba, tožnik pa zaradi tega ne bi bil podvržen disciplinskemu postopku, kot je izrecno izpovedala C.C.. Prav tako ni bistveno, ali je bil tožnik pri svojem delu kakorkoli prostorsko omejen. Ker za odpenjanje verige oz. za njen odmik izpod tovora ni potrebna nobena sila, so delavci lahko povsem varno opravljali delo, če so imeli le toliko prostora, da so lahko normalno stali ob boku tovornjaka. Navedenega ne spremeni situacija, ko se je veriga zataknila, saj je v takšnem primeru niso smeli vleči ven s silo, pač pa so se morali poslužiti drugih načinov (bremenske vilice, ponoven dvig tovora, s pomočjo žerjava), kot zgoraj pojasnjeno, za to pa niso potrebovali več prostora. Pa tudi sicer je bilo v postopku ugotovljeno, da bi lahko vozniku tovornjaka naročil, da zapelje tovornjak malo naprej, če bi si na ta način pridobil več prostora, ali odprl cerado tovornjaka še na drugi strani. Pritožbena navedba, da je moral upoštevati navodila voznika tovornjaka, ne drži, ker je celo tožnik sam izpovedal, da je včasih taka navodila vozniku dal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo.

Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker v postopku ni uspel (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Toženi stranki krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo, ker ti stroški za postopek niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).