Jedro

Tožeča stranka je sporno terjatev prijavila v likvidacijskem postopku nad družbo I.I. d.d., in ji je bila ta terjatev tam tudi priznana. Zato ne more imeti položaja upnika, ki terjatve ni prijavil do dneva obravnave o glavni razdelitvi likvidacijske mase. Samo takšni upniki namreč lahko s tožbo zahtevajo, da jim njihove terjatve poravna tisti, v dobro katerega je vplačan preostanek premoženja likvidacijske mase po glavni razdelitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo

2.521.684,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2001 do plačila zoper toženo stranko I. IT.,d.o.o., zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki I.IT.,d.o.o., stroške postopka v znesku 348.234,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 215.050,00 SIT od 12.3.2003 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje izreklo, da je v uvodu navedena tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki

2.521.684,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.10.2001 do plačila in ji povrniti 160.502,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.3.2003 do plačila.

Tožena stranka je zoper ta del sodbe vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Smiselno je predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožečo stranko pa zaveže na plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Stroškov odgovora ni priglasila.

Pritožba je utemeljena.

Drži pritožbena navedba, da tožeča stranka v tem sporu ni aktivno legitimirana. Njena aktivna legitimacija ne more temeljiti na določbah 159. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list SFRJ, št. 84/89; ZPPSL/89), ki jih bilo treba ob zaključku likvidacijskega postopka nad družbo I.I. d.d. uporabiti glede na prehodno določbo 1. odst. 196. člena veljavnega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur. list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99; ZPPSL). Tožeča stranka je sporno terjatev prijavila v likvidacijskem postopku nad družbo I.I., d.d., in ji je bila ta terjatev tam tudi priznana, zato ne more imeti položaja upnika, ki terjatve ni prijavil do dneva obravnave o glavni razdelitvi likvidacijske mase. Samo takšni upniki namreč lahko s tožbo zahtevajo, da jim njihove terjatve poravna tisti, v dobro katerega je vplačan preostanek premoženja likvidacijske mase po glavni razdelitvi.

Glede na pravkar povzete popolnoma jasne zakonske določbe so zato drugačni zaključki sodišča prve stopnje (ki se je sicer sklicevalo na vsebinsko enake določbe 183. člena ZPPSL) pravno zmotni. Tožeča stranka je imela možnost, da poplačilo sporne terjatve doseže kot upnik v že omenjenem likvidacijskem postopku. Če morda njena terjatev ni bila zajeta s sklepom o glavni razdelitvi, bi se zoper takšen sklep lahko pritožila. Če pa je bila terjatev s sklepom o glavni razdelitvi zajeta, bi se tožeča stranka potem, ko je ob zaključku likvidacijskega postopka ugotovila, da ni dobila plačila, lahko pritožila zoper sklep o zaključku likvidacijskega postopka. Pritožbo bi morala vložiti v osmih dneh od dneva, ko je bil sklep nabit na oglasno desko sodišča (2. in 3. odst. 10. člena ZPPSL/89) in ne morda od dneva, ko je bil objavljen v Uradnem listu. V sklepu o zaključku likvidacijskega postopka pa je besedilo 3. točke izreka povsem v skladu z določbami 159. člena ZPPSL/89. Sicer pa tudi besedila objave o zaključku likvidacijskega postopka v Uradnem listu RS št. 113/00 ni mogoče razumeti drugače, kot da se nanaša le na upnike iz 159. člena ZPPSL/89.

Sodišče druge stopnje je še preizkusilo, ali bi tožbeni zahtevek lahko imel pravno podlago v določbah 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (neupravičena pridobitev). Takšne podlage ni našlo, saj je tožena stranka svoj delež ostanka likvidacijske mase pridobila na podlagi pravnomočnega sklepa o zaključku likvidacijskega postopka, ki ni bil nikoli razveljavljen ali kako drugače izpodbit s pravnimi sredstvi.

Iz povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo, napačno uporabilo materialno pravo. Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 4. točke 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP je moralo sodišče druge stopnje odločiti tudi o stroških vsega postopka. Tožena stranka je s pritožbo in posledično tudi v tem sporu v celoti uspela. Zato ji mora tožeča stranka povrniti vse potrebne pravdne stroške za postopek na prvi stopnji (215.050,00 SIT) kakor tudi njene pritožbene stroške (133.184,00 SIT). Stroške tožene stranke je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo.