Jedro

Če se pooblaščenec delavca obravnave pred disciplinskim organom druge stopnje, na katero je bil pravilno vabljen, ni udeležil, ne gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oz.

procesne kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek P.K. na razveljavitev dokončne odločbe disciplinske komisije pri Generalnem carinskem uradu Carinske uprave Republike Slovenije z dne 3.4.2001, s katero je bila potrjena odločba RS, Ministrstvo za finance, Carinske uprave Republike Slovenije, Carinskega urada A., z dne 15.12.2001, na podlagi katere je bil tožniku zaradi hujše kršitve delovne obveznosti po 4. točki prvega odstavka 69. člena Zakona o carinski službi (Ur. l. RS, št. 56/99 - ZCS) izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je pritrdilo ugotovitvam disciplinske komisije, da je tožnik s tem, ko si je v nočnem času od 11. na 12.8.2000 na izpostavi O. v službi, med opravljanjem delovnih nalog carinika na vstopnem tovornem terminalu vzel tujo stvar z namenom, da bi si jo protipravno prilastil tako, da je iz kombiniranega vozila s prikolico reg. št. LJ M614E, last samostojnega podjetnika Avtoprevozništvo P., ki ga je na mejni prehod pripeljal voznik Z.T. iz L., vzel dve moški obleki, vredni po tovarniški ceni 26.742 SIT, storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije. V njegovem nedopustnem ravnanju so po presoji prvostopnega sodišča podani vsi znaki hujše kršitve delovne obveznosti iz 4. točke prvega odstavka 69. člena ZCS, zato mu je bil zakonito izrečen najstrožji disciplinski ukrep.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne navedbe, da tožnik za delovno mesto carinika v izpostavi O. ni imel veljavne odločbe, zato na pravno veljaven način sploh ni mogel opravljati svojega dela. Tožena stranka je s tako opustitvijo in malomarnim delom kršila številne določbe delovne zakonodaje, zato bi moral biti že iz tega razloga disciplinski postopek zoper tožnika ustavljen. Dokončna odločba disciplinske komisije z dne 3.4.2001 je bila izdana preuranjeno, saj tožeči stranki ni bilo omogočeno, da bi se udeležila seje drugostopne disciplinske komisije. Pooblaščenec tožnika je s svojim dopisom z dne 29.3.2001 obvestil disciplinsko komisijo, da je tožnik na zdravljenju v psihiatrični bolnišnici, zato je prosil za preložitev obravnave. Ker je drugostopni organ odločal o ugovoru tožnika brez njegove prisotnosti oziroma v odsotnosti njegovega pooblaščenca, je bila s tem kršena tožnikova pravica do obrambe.

Izpodbijana sodba pa vsebuje tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zato je po mnenju revizije, podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Iz razlogov sodbe je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izjavam T.Z., ni pa verjelo izpovedbi tožnika in tudi ni obrazložilo, zakaj ni sledilo pričevanju J.K., ki je bil edini prisoten v času, ko naj bi tožnik storil disciplinsko kršitev. S svojo izpovedbo je J.K. v bistvu v celoti potrdil navedbe tožnika in izključil nasprotno pričevanje priče Z. Tudi ostale okoliščine govorijo o tem, da K. ni mogel postopati tako, kot je Z. opisal. V kolikor bi imel tožnik dejansko prilastitveni namen, bi obleko vzel in jo prikril in je ne bi puščal v nezaklenjeni omari carine, ampak bi jo vzel s sabo. Njegovo nasprotno ravnanje samo kaže na dejstvo, da je obleko, ki jo je Z. sam prinesel in pustil v kontejnerju, opazil šele kasneje, jo iz radovednosti pomeril in jo odložil v omaro, ker ni štel, da je obleka namenjena njemu. Tožniku je mogoče očitati le to, da ni svojega nadrejenega obvestil o tem, da je stranka pustila obleko v službenih prostorih, kar pa nima nobene zveze z očitano disciplinsko kršitvijo. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi oziroma podredno, da se sodbi obeh sodišč razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 2/04 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na določbo 371. člena ZPP, po kateri je pooblastilo revizijskemu sodišču omejeno na preizkus izpodbijane odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji očitane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizijski očitki, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so navedeni razlogi v nasprotju z vsebino listin ter izpovedb, niso utemeljeni. Obe sodbi natančno obravnavata vse izvedene dokaze in vsebujeta povsem jasno dokazno oceno, zato uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Dejanske okoliščine, ki jih tožeča stranka poudarja, so navedene v razlogih sodbe sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo tudi sodišče druge stopnje. Vprašanje, ali sta sodišči te dejanske okoliščine pravilno vrednotili, je vprašanje dokazne ocene, torej pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, to pa po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijskega izpodbijanja. Dejstvo, da tožeča stranka z vsebino razlogov ni zadovoljna, pa pomeni uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava, kar bo obrazloženo v nadaljevanju te odločbe.

Tudi zatrjevane kršitve tožnikove pravice do obrambe revizijsko sodišče ni ugotovilo. V postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči se po 14. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS), kot sta pravilno poudarili obe sodišči, uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Zato je v postopku o varstvu pravic delavcev upoštevati določbe Zakona o pravdnem postopku, zlasti - kot izhaja iz določbe 103. člena ZDR - štetja rokov, načina vročitve. Če so bile v ugovornem postopku storjene (relativne ali absolutne) kršitve posameznih procesnih inštitutov, jih je presojati - kot sta storili obe sodišči - po določbah omenjenih postopkovnih zakonov.

V obravnavani zadevi sta obe sodišči presodili, da je bil tožnik oziroma njegov pooblaščenec na sejo disciplinske komisije pri Generalnem c.u. C.u. Republike Slovenije, kot drugostopnem organu, pravilno vabljen, zato očitek o absolutni kršitvi pravil postopka, ni bil utemeljen. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravilno vabljeni pooblaščenec odsotnost tožnika opravičil, sam pa se disciplinske obravnave pred drugostopenjskim organom ni udeležil, ne da bi svojo odsotnost opravičil. Ustavno določilo iz 22. člena Ustave zagotavlja vsakomur enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Navedeno ustavno načelo je uveljavljeno v Zakonu o pravdnem postopku v določbi 7. člena, ki od strank zahteva, da morata navesti vsa dejstva, na katera opirata svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Samo v primeru, če stranki ni dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave oziroma procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev v obravnavanem postopku ni bila storjena, saj bi se pooblaščenec obravnave pred disciplinskim organom druge stopnje lahko udeležil, pa tega ni storil. Ker je sodišče za svojo ugotovitev o neupravičenem izostanku pooblaščencu v ugovornem postopku, ki se je kljub odsotnosti tožnika vseeno opravil, pravilno uporabilo določbe procesnih zakonov, v skladu z napotilno normo 103. člena ZDR, tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Sicer pa so revizijski očitki dejanske narave.

Izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja - tudi okoliščine, da tožnik o seji ni bil obveščen, je po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP izrecno prepovedano.

V mejah revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je Vrhovno sodišče preizkušalo zakonitost odločitve disciplinskih organov tožene stranke. Pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v tem delu je revizijsko sodišče upoštevalo dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi, in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika na razveljavitev odločbe RS, MF, Carinske uprave Republike Slovenije, potrjene z odločbo disciplinske komisije pri Generalnem carinskem uradu Carinske uprave RS, potem ko je ugotovilo, da je podana disciplinska odgovornost za dokazano hujšo kršitev delovne obveznosti, kot izhaja iz dispozitiva disciplinske odločbe. Ugotovljena dejstva so narekovala sodišču pravilno materialnopravno presojo, da je imelo nedopustno ravnanje tožnika - ki je vzel tujo stvar z namenom, da bi si jo protipravno prilastil tako, da je iz kombiniranega vozila, ki ga je na mejni prehod pripeljal voznik M.Z. iz L., vzel dve moški obleki, vredni po tovarniški ceni 26.742 SIT, vse znake disciplinske kršitve po 4. točki drugega odstavka 69. člena Zakona o carinski službi, opredeljeno kot dejanje, "ki pomeni vsako dejanje, ki ima znake katerega od kaznivih dejanj iz prvega odstavka 40. člena tega zakona." Ker je imelo njegovo dejanje znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije in ker se za takšno hujšo kršitev delovnih obveznosti in dolžnosti po drugem odstavku 69. člena obvezno izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, je bil tožniku - tudi po presoji revizijskega sodišča - ob dokazanih kršitvah zakonito izrečen ta disciplinski ukrep. Na njegovo zakonitost nima nobenega vpliva ugotovljeno dejstvo, da je tožnik v spornem času delal na carinski izpostavi O. brez ustrezne odločbe.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).