Jedro

Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP je podana, kadar sodišče z odločbo o kazenski sankciji prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, torej kadar izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, izreče kazensko sankcijo, ki je zakon ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči.

Izrek

I.Ob delni ugoditvi pritožbam obdolženega A. A., njegove zagovornice in pooblaščenca oškodovanke kot tožilke B. B. se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako da:

-se v pogojni obsodbi določena kazen 2 (dve) leti in 2 (dva) meseca zapora zniža na 2 (dve) leti zapora, in

-se posebni pogoj spremeni tako, da je obdolženec dolžan oškodovanki kot tožilki B. B. v roku 2 (dveh) let po pravnomočnosti sodbe plačati znesek 100.000,00 EUR, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in sedaj določena kazen zapora izreče.

II.V ostalem se pritožbe kot neutemeljene zavrnejo in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III.Obdolženec je dolžan plačati pritožbene stroške pooblaščenca oškodovanke kot tožilke, medtem ko nagrada in potrebni izdatki obdolžencu po uradni dolžnosti postavljene zagovornice bremenijo proračun.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo dve leti in dva meseca zapora in preizkusno dobo štirih let ter posebni pogoj, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovanki kot tožilki B. B. plača znesek 30.000,00 EUR, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in sedaj določena kazen zapora izreče. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovanko kot tožilko s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 126.605,35 EUR napotilo na pravdo. Obdolžencu je v plačilo naložilo stroške oškodovanke kot tožilke in njenega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, medtem ko ga je po četrtem odstavku 95. člena ZKP plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP oprostilo. Glede nagrade in potrebnih izdatkov postavljene zagovornice, je po prvem odstavku 97. člena ZKP odločilo, da bremenijo proračun.

2.Zoper sodbo so se pritožili:

-obdolženec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in ga obtožbe oprosti, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

-zagovornica zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, obdolženca obtožbe oprosti in kazenski postopek ustavi oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje, ter

-pooblaščenec, ki se je pritožil zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazni. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da obdolžencu izreče efektivno zaporno kazen.

3.Na pritožbo pooblaščenca sta odgovorila obdolženec in njegova zagovornica, ki sta predlagala, da višje sodišče pritožbo oškodovanke kot tožilke v celoti zavrne kot neutemeljeno.

4.Na predlog obdolženca je višje sodišče 17. 6. 2026 izvedlo javno sejo, ki sta se je udeležila obdolženec in zagovornica, nista pa pristopila pravilno obveščena oškodovanka kot tožilka in njen pooblaščenec, zato je bila javna seja opravljena v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP.

5.Pritožbe so delno utemeljene.

6.V obravnavani zadevi je bil obdolženec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena KZ-1, saj je sodišče prve stopnje kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja (v nadaljevanju poneverba) po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, kot se mu je očitalo v modificirani obtožbi, po izvedenem dokaznem postopku prekvalificiralo.

K pritožbi obdolženca

7.Obdolženec pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka uveljavlja z navedbami, da ni podana niti subjektivna niti objektivna identiteta med očitanim dejanjem poneverbe iz obtožbe, ki naj bi ga storil kot odvetnik pri opravljanju svoje dejavnosti po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1 ter kaznivim dejanjem zatajitve po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena KZ-1, ki naj bi ga prav tako storil on, vendar ne kot privilegirani storilec. Meni, da izrek izpodbijane sodbe zato ne ustreza zakonskemu znaku, ki opredeljuje subjektivno identiteto storilca, prav tako pa pri zatajitvi zakonski znak ni neupravičena prilastitev stvari, ki sicer pri tem kaznivem dejanju tudi ni zaupana pri opravljanju dejavnosti.

8.Obdolženčevo stališče je napačno. Prekoračitev obtožbe (9. točka prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP) je podana, kadar med obtožbo in sodbo zato, ker je sodišče samo spremenilo opis dejanja, ni več subjektivne in objektivne identitete. Sodba se namreč sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v obtožnici ali v mejah zakona na glavni obravnavi spremenjeni obtožnici (prvi odstavek 354. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je v točki 2 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo, da je po izvedenem dokaznem postopku samo poseglo v opis dejanja na način, da je v zvezi z očitano protipravno prilastitvijo in neupravičeno uporabo denarnih sredstev v skupni višini 126.605,35 EUR v opisu izreka sodbe ohranilo očitek protipravne prilastitve in neupravičene uporabe zneska 100.000,00 EUR, ki je bil obdolžencu 22. 6. 2015 izročen v hrambo, saj ni moglo z gotovostjo zaključiti, da si je obdolženec protipravno prilastil tudi znesek v višini 26.605,35 EUR. Ob tem pa je sodišče prve stopnje, ki po presoji višjega sodišča ni kršilo niti subjektivne niti objektivne identitete med obtožbo in sodbo, pravilno izpostavilo, da ni vezano na pravno opredelitev v obtožbi, temveč na konkretni opis dejanja, ki ga je na tej podlagi prekvalificiralo v kaznivo dejanje zatajitve.

9.denar deponiral pri obdolžencu in hkrati v oporoki določil, komu naj ta denar po njegovi smrti pripade, je jasno, da je bil denar obdolžencu zgolj zaupan v hrambo in da z njim ne bi smel razpolagati, zato obdolženec ne more biti uspešen z navedbami, da bi moralo sodišče najprej ugotavljati, ali je imel sredstva ob Č. Č. smrti fizično še v hrambi. Če sredstev ob njegovi smrti več ni imel, bi to lahko bil kvečjemu indic, da si jih je protipravno prilastil že pred tem. Kot neuspešne se zato izkažejo tudi pritožbene navedbe, ki v tej zvezi neutemeljeno kažejo še na pomanjkljivo obrazložitev in s tem obstoj bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

10.Glede navedb o Č. Č. prezadolženosti je zgolj dodati, da je sicer na prvi pogled res življenjsko nenavadno, da bi prezadolžena oseba, zoper katero je tekla prodaja stanovanja, razpolagala z denarnimi sredstvi tako, da bi jih deponirala pri tretji osebi. Vendar ta okoliščina sama po sebi ne izključuje obstoja hrambe. Nasprotno, ob upoštevanju vsebine oporoke, iz katere izhaja jasna volja Č. Č., da se navedena sredstva namenijo njegovemu bolnemu sinu, je takšno ravnanje mogoče razumeti kot željo, da se sredstva ohranijo za točno določen namen in določeno osebo, zato njegova prezadolženost ne omaje zaključka, da je bil denar obdolžencu zaupan v hrambo. Po presoji višjega sodišča pa niti obdolženčevo sklicevanje na lastno prezadolženost in osebni stečaj ne izključuje možnosti, da je imel pri sebi tuja denarna sredstva, ki so mu bila zaupana v hrambo. Nasprotno, njegova prezadolženost lahko pomeni motiv za to, da zaupanih sredstev po pozivu oškodovanke kot tožilke ni izročil.

11.Čeprav drži, da priči D. D. in E. E. nista ničesar povedali o zatajenem denarju, pa ni mogoče prezreti prepričljivih razlogov v točki 54 obrazložitve izpodbijane sodbe, na podlagi katerih sodišče prve stopnje izpovedbama navedenih prič ni sledilo. Presodilo je namreč, da je zanikanje višje vsote dogovorjene in dane kupnine (v dodatni višini 100.000,00 EUR - izročeni v gotovini) posledica prilagajanja višine kupnine za potrebe plačila davčnih obveznosti, o čemer sta izpovedala tudi F. F. in B. B., ki sta, še preden sta našla potrdilo o deponiranju in lastnoročno oporoko, oboje z dne 22. 6. 2015, ter predpogodbo z dne 28. 5. 2015, prišla na podlagi poizvedovanj do podatka o 100.000,00 EUR višjem znesku kupnine kot v kupoprodajni pogodbi, o katerem sta glede na govorice, ki so krožile o višini kupnine, izpovedala tudi G. G. in H. H.. Glede na navedeno in upoštevaje pravno relevantne materialne dokaze, in sicer potrdilo o deponiranju št. M 45/2015 z dne 22. 6. 2015 (priloga A8), lastnoročno oporoko Č. Č. z dne 22. 6. 2015 (priloga A9), predpogodbo z dne 28. 5. 2015 (priloga A55) in kupoprodajno pogodbo z dne 4. 6. 2015 (priloga C7), izpostavljene pritožbene navedbe ne prepričajo. Obdolženčeve trditve, da je glede na izpovedbo odvetnika I. I., iz katere izhaja, da je Č. Č. obdolžencu zaupal, mogoče sprejeti zaključek, da je bil Č. Č. z njegove strani pravočasno in o vsem obveščen, pa ostajajo na ravni domnev, ki niso podprte s trdno dokazno podlago.

K pritožbi zagovornice

12.Z navedbami, da se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja z dne 22. 6. 2015 in da je od tega dne že potekel zastaralni rok, zaradi česar bi bilo treba postopek zoper njega ustaviti, zagovornica uveljavlja ugovor zastaranja in s tem kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je kazenski pregon zastaran. Ni ji mogoče pritrditi. Obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja zatajitve, ki je enoaktno kaznivo dejanje, katero je skladno z ustaljeno sodno prakso izvršeno, ko si storilec protipravno prilasti tuje premične stvari. Navedeno pomeni, da je kaznivo dejanje zatajitve izvršeno v trenutku, ko storilec navzven pokaže prilastitveni namen glede zaupane tuje stvari - na primer s prodajo, porabo, skrivanjem, zanikanjem posesti ali kot v obravnavani zadevi - z neutemeljeno neodzivnostjo glede vrnitve deponiranega denarja, kljub pisnemu pozivu oškodovanke kot tožilke z dne 22. 1. 2020 (priloga A3 in prevod na l. št. 514-516). Glede na kaznovalni okvir, ki ga zakon predpisuje za očitano kaznivo dejanje, to je kazen zapora do pet let, kazenski pregon ni več dovoljen, če preteče deset let od izvršitve kaznivega dejanja (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1), kar pomeni, da bi pregon za navedeno kaznivo dejanje zastaral 22. 1. 2030, ob upoštevanju drugega odstavka 3. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19), ko je bilo zastaranje zadržano za 64 dni, pa 26. 3. 2030.

13.Brez uspeha so tudi pritožbene navedbe glede nedoseženega dokaznega standarda gotovosti, s čimer zagovornica smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 3. člena ZKP. Drži, da se za izrek obsodilne sodbe in s tem izpodbitje domneve nedolžnosti zahteva najvišji dokazni standard v kazenskem postopku, to je sodnikovo prepričanje o krivdi obdolženca, ki mora biti onkraj razumnega dvoma, t. i. dokazni standard gotovosti. Vendar zagovornica nima prav, da v obravnavani zadevi dokazni standard gotovosti ni bil dosežen, saj iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je bila odločitev v obravnavanem primeru sprejeta ob upoštevanju zahtevanega dokaznega standarda. Sodišče prve stopnje je tako v dokaznem postopku izvedlo dokaze, ki so v celoti in prepričljivo potrdili očitek, da je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Po presoji višjega sodišča se je do vseh relevantnih dokazov v razlogih sodbe opredelilo na ustrezen, razumen in kritičen način in nato utemeljeno zaključilo, da sta obdolžencu očitano kaznivo dejanje in krivda zanj dokazani. Ker je torej doseglo v kazenskem postopku zahtevani dokazni standard gotovosti in s tem izpodbilo domnevo nedolžnosti, to pomeni, da očitana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Posplošeni pritožbeni očitek in sklicevanje na drugačne odločitve državne tožilke in preiskovalne sodnice, ki v tej fazi postopka niso pravno upoštevne, tako ni utemeljeno.

14.Z navedbami, da ni dokazano, da obdolženec tega denarja ni vrnil že v času življenja Č. Č., zagovornica ne more vzbuditi razumnega dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Nasprotno, vsebina potrdila o deponiranju, oporoka, poznejši poziv oškodovanke kot tožilke kot edine dedinje po pokojnem Č. Č. k izročitvi denarja in obdolženčeva neizročitev denarja potrjujejo zaključek, da denar ni bil vrnjen in da je obdolženec z zaupanim denarjem razpolagal v nasprotju z namenom, zaradi katerega mu je bil izročen. Ob tem pa po presoji višjega sodišča ni mogoče zanemariti, da bi v primeru, če bi deponiran denar vrnil že za časa življenja Č. Č., obdolženec kot pravni strokovnjak ob obstoju pisnega potrdila o deponiranju zagotovo razpolagal s potrdilom, iz katerega bi bilo to razvidno.

15.Napačno je tudi stališče zagovornice, da bi morala biti prilastitev deponiranega denarnega zneska zaznavna navzven, pri čemer bi moralo biti dokazano, da si je obdolženec zaupan denarni znesek prilastil tako, da ga je obdržal kot svojo last. V obravnavani zadevi je namreč prilastitveno ravnanje navzven razvidno iz dejstva, da obdolženec zaupanega denarja po pozivu oškodovanke kot tožilke kot upravičene dedinje ni izročil, pri tem pa ni ponudil verodostojnega pojasnila ali dokazila o njegovi predhodni vrnitvi ali o kakšnem drugem pravno dopustnem prenehanju svoje obveznosti. Pritožbene navedbe, da prilastitev ni bila dokazana, ker naj ne bi bilo ugotovljeno konkretno razpolaganje obdolženca z denarjem, zato po presoji višjega sodišča niso utemeljene. V zvezi z navedbami, da lahko očitano kaznivo dejanje stori le skrbnik na škodo svoje stranke oziroma varovanca, pa je zgolj dodati, da se obdolžencu ne očita storitev kaznivega dejanja po tretjem odstavku 208. člena KZ-1, temveč storitev kaznivega dejanja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 208. člena KZ-1.

16.Ob pritožbenemu problematiziranju glede nedokazanosti vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zatajitve, ko po presoji zagovornice ni bilo ugotovljeno in dokazano niti, da je obdolženec sprejel v hrambo znesek v višini 100.000,00 EUR, niti, da ga v primeru hrambe pokojnemu očetu oškodovanke kot tožilke ne bi vrnil, se tako tudi po presoji višjega sodišča kot prepričljivi izkažejo materialni dokazi, navedeni v točki 18 in razlogi v točki 21 obrazložitve te sodbe. Zato se izpostavljene pritožbene navedbe in posplošeno sklepanje zagovornice o krivdi, ki je po njenem mnenju obdolžencu v obravnavani zadevi ni mogoče dokazati, izkažejo za neutemeljene.

17.Zagovornici je sicer pritrditi, da je lahko predmet tega kaznivega dejanja samo tuja stvar, vendar pa se tudi gotovina šteje kot predmet, kar izhaja tako iz pravilnih razlogov izpodbijane sodbe (točka 56 obrazložitve) kot tudi iz predhodno že citirane sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 408/2007 z dne 6. 12. 2007, ki je kot napačno ocenilo stališče, da s prilastitvijo denarja, ki je generična stvar, ni mogoče storiti kaznivega dejanja zatajitve.

K odločbi o kazenski sankciji in k pritožbi pooblaščenca

18.Odločbo o kazenski sankciji pooblaščenec v bistvenem graja z navedbami, da je pri kaznivih dejanjih z visoko premoženjsko škodo in zlorabo zaupanja utemeljen samo izrek efektivne zaporne in ne pogojne kazni. Obdolženec in zagovornica odločbe o kazenski sankciji sicer konkretizirano ne grajata, temveč jo, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju, v tem delu izpodbijata le pavšalno. Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali zaradi kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), je višje sodišče izpodbijano sodbo v tem delu preizkusilo tudi po uradni dolžnosti. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ob argumentiranem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde ter ob pravilni ugotovitvi in oceni vseh preostalih okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni (49. člen KZ-1), slednjemu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 kljub drugačnemu zavzemanju pooblaščenca pravilno izreklo pogojno obsodbo kot sankcijo opozorilne narave. Ob upoštevanju obdolženčeve starosti, njegove nekaznovanosti, časovne odmaknjenosti dogodka in dejstva, da ne opravlja več odvetniške dejavnosti, je namreč v točki 66 razlogov izpodbijane sodbe pravilno ocenilo, da bo že sam izrek pogojne obsodbe zadostoval za preprečitev ponovitve kaznivih dejanj. Sodišče prve stopnje pa ni prezrlo niti obteževalnih okoliščin, temveč je v tej zvezi prepričljivo obrazložilo, da je upoštevalo visoko stopnjo krivde in kazenske odgovornosti, ki se kaže v krivdni obliki, s katero je obdolženec storil kaznivo dejanje, to je direktni naklep ter zavržnost njegovega ravnanja, saj je izkoristil svoj položaj, ki ga je imel kot odvetnik. Ob tem je utemeljeno izpostavilo, da mu je bila gotovina skupaj z lastnoročno oporoko izročena v hrambo s strani Č. Č., katerega je 15 let zastopal in bil seznanjen z njegovimi predhodnimi finančnimi težavami, oškodovanjem s strani prejšnjega odvetnika J. J., kot tudi z zdravstvenimi težavami njegovega sina, za katerega naj bi po njegovi smrti v osnovi služila gotovina v višini 100.000,00 EUR, da bi mu lajšala življenje. Hkrati je bil obdolženec seznanjen tudi s težavami oškodovanke kot tožilke, ki se je po smrti očeta soočala s številnimi nerešenimi zadevami in grozečimi izvršbami ter smrtjo brata, pa se je kljub navedenemu okoristil na njen račun in ji v vsem tem času kljub pravnomočno končanem pravdnem postopku ni povrnil ničesar. Ne glede na zavržnost dejanja višje sodišče ocenjuje, da so obteževalne okoliščine v zadostni meri upoštevane z določitvijo najvišje kazni zapora, ki se lahko določi v okviru pogojne obsodbe ter z določitvijo posebnega pogoja, zato v tej fazi ni podlage za izrek efektivne zaporne kazni. V zvezi z navedbami pooblaščenca, da starost sama po sebi ni olajševalna okoliščina, zlasti ne v primerih premišljenih, zavestnih in ekonomsko motiviranih kaznivih dejanj, pa je dodati, da sodišče prve stopnje obdolženčeve starosti ni upoštevalo kot olajševalne okoliščine v pritožbeno izpostavljenem smislu (da obdolženčeva starost ni vplivala na njegovo razsodnost ali sposobnost razumeti protipravnost ravnanja), temveč kot eno od okoliščin, na podlagi katerih je presodilo, da je v obravnavani zadevi primeren izrek pogojne obsodbe.

19.Pooblaščenec, ki se pritožuje predvsem zoper izrek kazenske sankcije, v tej zvezi graja še odločitev sodišča prve stopnje, ki je obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določilo kazen dve leti in dva meseca zapora, s čimer je preseglo zakonsko dopustno mejo kazni zapora, ki se sme določiti v pogojni obsodbi. Pritožbeni očitek je v tem delu utemeljen. Kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP je namreč podana, kadar sodišče z odločbo o kazenski sankciji prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, torej kadar izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja, izreče kazensko sankcijo, ki je zakon ne pozna, ali ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo po zakonu moralo izreči.

20.Glede na to, da sta sodbo sodišča prve stopnje v tem delu izpodbijala tudi zagovornica, in sicer z navedbami, da je odločitev o kazenski sankciji zgrešena, ter obdolženec, ki je sodbo izpodbijal v celoti, je višje sodišče delno ugodilo tudi njunima pritožbama. Izpodbijano sodbo je zato v odločbi o kazenski sankciji skladno s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolžencu v okviru pogojne obsodbe, ob nespremenjeni preizkusni dobi, namesto kazni dveh let in dveh mesecev zapora, določilo kazen dve leti zapora (prva alineja točke I izreka te sodbe).

Navedbe pooblaščenca pa so utemeljene tudi v delu, kjer slednji graja izrek posebnega pogoja, s katerim je bil obdolžencu naložen v plačilo zgolj znesek v višini 30.000,00 EUR, čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je obdolženec protipravno prilastil 100.000,00 EUR, zaradi česar je tak izrek notranje protisloven. Kot izhaja iz točke 69 obrazložitve izpodbijane sodbe, je po presoji sodišča prve stopnje obdolženec oškodovanki zmožen vrniti vsaj 30.000,00 EUR, saj je od Č. Č. prejel v hrambo 100.000,00 EUR gotovine, ki jo je skrival (tako pred upravičeno oškodovanko kot tudi pred sodnimi organi) in jo uporabil oziroma razpolagal z njo. Sodišče prve stopnje je upoštevalo možnost, da je obdolženec del gotovine v obdobju zadnjih petih let uporabil na način, da z njo več ne razpolaga, del pa način, da jo je skril zaradi vseh sodnih postopkov. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje ocenilo, da je obdolženec znesek 30.000,00 EUR (kljub uradno prikazanemu finančnemu stanju, katerega organi sicer presojajo na podlagi uradno znanih in dostopnih podatkov) sposoben oškodovanki povrniti. Vendar je v tem delu kritika pooblaščenca utemeljena. Namen posebnega pogoja namreč ni zgolj represiven, temveč tudi reparacijski in preventiven, saj se z njim obdolženca spodbuja k aktivnemu prizadevanju za odpravo posledic kaznivega dejanja, hkrati pa se upošteva tudi položaj oškodovanca. Ob tem pa tudi ni mogoče zanemariti okoliščine, da morebitna objektivna nezmožnost celotne izpolnitve posebnega pogoja v določenem roku ne pomeni avtomatičnega preklica pogojne obsodbe, saj preklic pogojne obsodbe zaradi neizpolnitve naloženih obveznosti ni obligatoren. Če sodišče v postopku za preklic po 61. členu KZ-1 ugotovi, da obdolženec obveznosti iz upravičenih razlogov ne more izpolniti, namreč pogojne obsodbe ne prekliče, temveč lahko rok za izpolnitev podaljša, obveznost odpusti ali jo nadomesti z drugo ustrezno obveznostjo, določeno v zakonu. S tem ko je sodišče prve stopnje v okviru posebnega pogoja obdolžencu v plačilo že v izhodišču naložilo zgolj znesek v višini 30.000,00 EUR, čeprav je ugotovilo, da si je obdolženec protipravno prilastil denarna sredstva v višini 100.000,00 EUR, je neutemeljeno v korist obdolženca prezrlo položaj oškodovanke kot tožilke, kar je tudi v nasprotju z novejšimi prizadevanji za varstvo oškodovancev v kazenskih postopkih tako v evropski kot v domači zakonodaji in sodni praksi. Višje sodišče je zato pritožbi pooblaščenca tudi v tem delu ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji ob upoštevanju v izpodbijani sodbi navedenih premoženjskih okoliščin obdolženca10 spremenilo tako, da je obdolžencu v okviru izrečene pogojne obsodbe kot posebni pogoj določilo, da mora oškodovanki kot tožilki v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe plačati znesek 100.000,00 EUR (druga alineja točke I izreka te sodbe).

Po obrazloženem, in ker pritožniki glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajajo ničesar drugega, kar bi lahko omajalo ali izpodbilo odločitev sodišča prve stopnje, ali terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča (glede obdolženčevih navedb, da oškodovanka ni poskušala doseči poplačila v sodnem postopku in da ta sredstva ne bi sodila v stečajno maso; glede nerazumljivih navedb zagovornice, da potrdilo o deponiranju ne ustreza zakonskim znakom očitanega kaznivega dejanja ter glede navedb pooblaščenca, da je obdolženec oškodovanki kot tožilki oviral dostop do sodb in ji s sprožitvijo postopka osebnega stečaja preprečil, da bi lahko prišla do denarnih sredstev), in ko slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je v ostalem pritožbe na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljene zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (točka II izreka te sodbe).

Izrek o pritožbenih stroških pooblaščenca oškodovanke kot tožilke, ki jih je dolžan plačati obdolženec, temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in 8. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni bila določena, saj je bilo s to odločbo deloma odločeno v obdolženčevo korist (drugi odstavek 98. člena ZKP), nagrada in potrebni izdatki obdolžencu po uradni dolžnosti postavljene zagovornice pa na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 97. člena ZKP bremenijo proračun (točka III izreka te sodbe).

-------------------------------

1Ker je zagovornica 20. 5. 2025 v zaključni besedi izpostavljala potrebnost obravnave obtožbenih očitkov v okviru pravne opredelitve kaznivega dejanja zatajitve (208. člen KZ-1), je sodišče prve stopnje ponovno otvorilo dokazni postopek in obdolžencu omogočilo učinkovito obrambo, s tem da mu je dalo primeren rok za pripravo obrambe ter mu zagotovilo možnost podaje dodatnih dokaznih predlogov in zagovora.

2K. Merc, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 492.

3Ibidem, str. 513.

4Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 19809/2016 z dne 5. 3. 2020.

5Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 99/97 z dne 27. 5. 2004.

6Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 22995/2017 z dne 25. 5. 2023.

7K. Merc, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 497.

8Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 408/2007 z dne 6. 12. 2007.

9Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 5964/2013 z dne 7. 9. 2017.

10Ni mogoče zanemariti, da po novejših pravnih stališčih niti postopek osebnega stečaja ne predstavlja okoliščine, ki bi sama po sebi izključevala določitev posebnega pogoja povrnitve premoženjske koristi v pogojni obsodbi. Postopek osebnega stečaja bi sicer lahko pomenil začasno oviro za izpolnitev posebnega pogoja, vendar navedeno v obravnavani zadevi ni primer, saj je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru St *** z dne 9. 5. 2023, ki je postal pravnomočen 13. 6. 2023, postopek osebnega stečaja zoper obdolženca že končan.