Jedro

Ker je bila s sodbo na podlagi pripoznave ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, je tožnik upravičen do plače za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave oziroma do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, do katere pa sicer ni prišlo. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo plače za čas nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova zapadlih in neplačanih mesečnih osebnih dohodkov obračunati bruto znesek 29.749,64 EUR in sicer za mesece marec, maj, junij, julij, avgust in september 2013 v zneskih, razvidnih iz I. točke izreka, od navedenih zneskov odvesti vse predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska, torej od 19. v mesecu za pripadajočo plačo preteklega meseca, do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. V presežku nad priznanim bruto zneskom 29.749,64 EUR pa do vtoževanega bruto zneska 33.703,82 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.642,65 EUR, v 15 dneh od prejema sodbe, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne kot neutemeljen, podredno, da sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, ki ga je tožnik postavil na glavni obravnavi 3. 7. 2014, temveč je odločilo samo o podrednem zahtevku, o katerem sploh ne bi smelo odločati, saj sta zahtevka identična, zato bi moralo sodišče prve stopnje podrejeni tožbeni zahtevek zavreči. Tožbeni zahtevek na izplačilo plač za čas od marca 2013 do septembra 2013 je tudi neutemeljen, saj tožnik v sporu opr. št. Pd 19172013 sploh ni zahteval ugotovitve obstoja delovnega razmerja ter reintegracije v delovno razmerje, temveč zgolj sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Ponovno navaja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 7. 5. 2014, iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, katera je bila predmet individualnega delovnega spora, v katerem je bila izdana sodba na podlagi pripoznave, izhaja, da tožniku preneha delovno razmerje naslednji dan po vročitvi odpovedi, to je 26. 3. 2013. Tožnik ugotovitve nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja dne 7. 5. 2014 sploh nikoli ni zahteval. V zvezi z višino mesečnih zneskov plač pritožba poudarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bila razlika pri plači za mesec marec 2013 tožniku že izplačana kot bruto dodatek pri plači za mesec april 2013, tožnik je bil v mesecu aprilu 2013 v bolniškem staležu ter je bil upravičen do plačila 80 % bruto plače. Sodišče prve stopnje pri izračunu prisojene plače za maj 2013 ni upoštevalo, da je bila tožniku s strani tožene stranke že izplačana plača za maj 2014 (pravilno 2013) v bruto znesku 1.548,55 EUR ter s strani družbe A. d.o.o. za maj 2014 (pravilno 2013) izplačana plača v bruto znesku 613,30 EUR. Tako bi lahko tožnik kvečjemu zahteval plačilo plače za maj 2014 (pravilno 2013) v bruto znesku 4.961,45 EUR. Pritožnik še pripominja, da sodišče ni strokovno usposobljeno za opravo obračunov plače, tožnik, na katerem je dokazno breme, pa ni predlagal sodnega izvedenca, zato bi moralo zahtevek tožnika zavrniti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe (tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnost in katere le pavšalno uveljavlja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo plače za čas od marca 2013 do septembra 2013, ker mu je tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Ugotovilo je, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 8. 2010. Tožena stranka mu je pogodbo o zaposlitvi 25. 3. 2013 odpovedala. S sodbo na podlagi pripoznave opr. št. Pd 191 /2013 z dne 21. 8. 2013, ki je postala pravnomočna 6. 9. 2013, je bilo razsojeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2013 nezakonita ter da mora tožena stranka tožniku ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na ustreznem delovnem mestu. Ob ugotovitvi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na plačilo plače za čas nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi do pravnomočnosti sodbe na podlagi pripoznave ugodilo. Upoštevalo je višino plače po pogodbi o zaposlitvi v znesku 7.123,30 EUR bruto ter ni sledilo tožbenemu zahtevku tožnika, da je upravičen do mesečne plače v višini 7.782,33 EUR bruto, upoštevalo je tudi prejete zneske s strani tožene stranke in s strani A. d.o.o., pri kateri je bil tožnik zaposlen v maju in juniju 2013. 7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni odločalo o primarnem tožbenem zahtevku, temveč dejansko samo o podrednem tožbenem zahtevku. Tožnik s spremembo tožbe ni ustvaril položaja, v katerem bi bil zahtevek po vsebini in višini že vključen v predhodno postavljeni zahtevek, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbeni zahtevek tožnika, ki ga je prilagodil podatkom tožene stranke, štelo za spremembo tožbe v smislu 184. člena ZPP.

8. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni upravičen do plačila plače, ki bi jo prejemal, če do nezakonite odpovedi ne bi prišlo, ker odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila razveljavljena. S sodbo na podlagi pripoznave opr. št. Pd 191/2013 je bila ugotovljena nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2013, posledično je tožnik upravičen do plače za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi oziroma do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, do katere pa sicer ni prišlo, kar med strankama tudi ni sporno.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi s prisojeno višino. Tožnik plače za mesec april ni vtoževal, sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožbenem zahtevku pravilno upoštevalo tako višino plače po pogodbi o zaposlitvi, že prejeto plačo s strani tožene stranke, kakor tudi plačila, ki jih je tožnik prejel pri drugem delodajalcu.

10. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).