Jedro

Dokazanost preslepitve in oškodovančeva privolitev kot razlog za izključitev protipravnosti.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.T. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 360,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 61928/2013 z dne 7. 4. 2017 obdolženega M.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let ter mu (po tretjem odstavku 57. člena KZ-1) določilo posebni pogoj, da mora oškodovani družbi F. d.o.o. v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe povrniti premoženjskopravno korist v znesku 60.324,94 EUR, sicer se lahko pogojna obsodba prekliče in določena kazen zapora izreče. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v znesku 60.324,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2011 do plačila, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca, ki uvodoma navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov iz 370. člena ZKP, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni, tako da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožbeno sodišče je na podlagi zahteve zagovornika obdolženca v pritožbi na podlagi prvega odstavka 378. člena ZKP razpisalo sejo, o kateri je obvestilo stranki in pritožnika. V navzočnosti obdolženega, njegovega zagovornika in pristojnega državnega tožilca je sejo tudi opravilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da izrek napadene sodbe nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, razlogi so nejasni oziroma v precejšnji meri s seboj v nasprotju, o odločilnih dejstvih je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zatrjevano kršitev zagovornik utemeljuje z izpovedbo priče S.B., da je družba F. d.o.o. na gradbišče dostavila vse, kot je bilo dogovorjeno, čeprav menici, ki sta bili dogovorjeni v pogodbi 3/10-2010, nista bili izstavljeni ter zaključuje, da obdolžencu zato ni mogoče očitati, da je preslepil predstavnike družbe F. d.o.o., da so opravili naročena dela zaradi dogovorjene obveznosti izdaje menice. Po mnenju pritožbe v obravnavani zadevi ni podana vzročna zveza med objektivnim pogojem kaznivosti, to je nastankom škode ter goljufivim ravnanjem obdolženca, ker se je družba F. d.o.o., glede na izpovedbo S.B. za gradbena dela odločila, zato ker se jim je zdel J.H. pošten in ker je imela družba V.-S. d.o.o. (sedaj V.-S. d.o.o. - v stečaju) dobre bonitete in neblokirane račune, ne pa zaradi preslepitve obdolženca.

6. Pritožba nima prav, saj zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima napadena sodba ustrezne, jasne in razumljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako tudi o krivdi obdolženca za očitano kaznivo dejanje, pri čemer izrek napadene sodbe v delu, ki ga izpostavlja pritožba, ni v nasprotju sam s seboj, niti z razlogi napadene sodbe. Iz opisa namreč jasno izhaja, da je obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil kot direktor družbe V.-S. d.o.o., ko je pri sklenitvi in izvajanju pogodbe št. 03/10-2010 predstavnikom družbe F. d.o.o. lažnivo prikazoval, da bodo izdani računi plačani v 90 dneh po izstavitvi računa z asignacijo z investitorjem SID, obveznost plačila pa bo zavaroval z menicama, s tem pa jih preslepil, da so opravili naročena železnokrivska dela, plačila izdanih računov pa kljub popolni izdobavi oškodovane družbe ni odredil, prav tako ni izročil meničnega zavarovanja in za plačilo s SID-om ni sklenil asignacijske pogodbe. Vse navedeno pa sodišče prve stopnje obrazlaga tudi v razlogih napadene sodbe, pri čemer je pri dokazni oceni upoštevalo vse izvedene dokaze in ne le izpovedbe priče S.B., ki jo izpostavlja pritožba. Upoštevalo je izpovedbe prič J.H.,K.K.P.,M.C., M.R. in glede na napotila pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, v ponovnem sojenju posebej ugotavljalo še preslepitven namen obdolženca po zapadlosti računov, ko naj bi bila po zatrjevanjih obrambe, oškodovani družbi ponujena nadomestna izpolnitev s kompenzacijo na deležu stanovanja. Zgoraj povzeti razlogi napadene sodbe so po presoji pritožbenega sodišča jasni in razumljivi in niso v nasprotju z izrekom, medtem ko pritožba ne pojasni, kje vidi precejšnje nasprotje med odločilnimi dejstvi in vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku oziroma med samimi listinami in zapisniki, zato teh zatrjevanih kršitev ni bilo mogoče preizkusiti. Z nadaljnjimi izvajanji, da med ravnanjem obdolženca in nastankom škode ni podana vzročna zveza ter okoliščinami zakaj se je oškodovana družba odločila za posel z družbo V.-S. d.o.o., pa pritožba v bistvu graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Pritožba tudi z nadaljnjimi izvajanji, ko sodišču prve stopnje očita isto bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se obdolžencu očita kriminalna dejavnost v novembru 2011 (pravilno novembru 2010), kar naj bi bilo popolnoma v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom, ker obdolženec z novo dogovorjenim poslom v novembru 2010 nima ničesar več, pri čemer naj bi za neplačilo F. d.o.o. izvedel šele, ko je podal predlog za uvedbo stečajnega postopka v juniju 2011, zaradi česar po mnenju pritožbe niso podani ne objektivni in ne subjektivni znaki kaznivega dejanja, ponovno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in ne potrjuje obstoja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

8. Pritožba nima prav niti, ko zatrjuje da se prvostopno sodišče ni opredelilo do bistvenih dokazov obrambe oziroma jih pri dokazni oceni sploh ni upoštevalo, in sicer dopis J.H. F. d.o.o. z dne 23. 11. 2010 (priloga A18), dopis F. d.o.o. z dne 7. 1. 2013 (priloga A19), kazenski ovadbi F. d.o.o. vložena zoper J.H. z dne 5. 7. 2012 ter elektronsko sporočilo z dne 11. 11. 2010 (priloga A20), s čimer bi naj zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršilo pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS.

9. Pritožba namreč z gornjo obrazložitvijo, s katero utemeljuje pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitev pravice do izjave kot del pravice do obrambe obdolženca iz drugega odstavka 371. člena ZKP ter 22. člena Ustave RS, ponovno sega na področje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z navajanji pritožbe pa je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v zgoraj navedene listinske dokaze vpogledalo in jih prebralo na glavni obravnavi 5. 4. 2017 ter jih pri odločanju o krivdi obdolženca upoštevalo (list. št. 326-335). Pritožba pa v nadaljevanju podaja lastno oceno teh dokazov, saj je mnenja, da je v kazenskem postopku napačna oseba, ker bi moral to biti J.H., da je bila z dopisom H. 23. 10. 2010 F. d.o.o. podana nova ponudba, kjer več ni bilo govora o asignaciji, ampak bančni garanciji ter da je F. d.o.o. to ponudbo konkludentno sprejel s tem, ko je dobavil material, z vsem navedenim pa obdolženi več ni imel ničesar. Po mnenju pritožbe je zato obtožnica zoper obdolženca brez vsakršne dejanske in pravne podlage.

Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu napadene sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, je pritožba iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in drugega odstavka 371. člena ZKP, neutemeljena.

10. Zagovornik v pritožbi zatrjuje tudi, da zgolj neplačilo sprejetih obveznosti ne more avtomatično pomeniti, da je obdolženec ob sklenitvi posla ali kasnejši realizaciji posla ravnal z goljufivim namenom ter da v opisu manjka subjektivni element oziroma direktni naklep obdolženca ter njegova konkretizacija, zaradi česar je po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje kršilo 1. točko 372. člena ZKP in načelo zakonitosti.

11. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Opis kaznivega dejanja, ki izhaja iz izreka napadene sodbe namreč obsega vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena KZ-1, tako tudi očitek direktnega naklepa, ki je v preslepitvi, torej aktivnem ravnanju obdolženca, ki je imelo za posledico nastanek škode drugemu. Ta očitek se kaže v navedbi „preslepil drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene (abstraktni del), „ko je od novembra 2010 do aprila 2011 pri F. d.o.o. naročil železnokrivska dela na objektu, pri tem pa se pri sklenitvi pogodbe 3/10-2010 zavezal, da bo v roku 90 dni po izstavitvi računa z asignacijo z investitorjem SID, material plačal, obveznost plačila pa zavaroval z menico“ (konkretni del), česar pa ni storil, zaradi tega pa je F. d.o.o. nastala velika premoženjska škoda. V obravnavanem primeru tako izrek vsebuje abstraktni in konkretni del opisa subjektivnega elementa, ki se očita obdolžencu, zato o zatrjevani kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ali kršitvi načela zakonitosti iz 28. člena Ustave RS, ni mogoče govoriti. Z nadaljnjimi izvajanji, da neplačilo avtomatično ne pomeni goljufivega namena ter da direktni naklep obdolženca ni izkazan, pa je razvidno, da pritožba kršitev kazenskega zakona uveljavlja kot posledico zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Taka kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon ni uporabilo ali pa ga je uporabilo napačno. Kršitev kazenskega zakona, ki jih ugotavlja po uradni dolžnosti (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

12. Tudi dejansko stanje prvostopno sodišče ni ugotovilo zmotno in nepopolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze je pravilno ocenilo in zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku napadene sodbe opisano kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče povzema ustrezne razloge prvostopne sodbe kot pravilne ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika dodaja:

13. Bistvo pritožbe zagovornika je, da pri obdolžencu ni podan goljufivi namen, ker je v trenutku sklepanja pogodbe družba V.-S. d.o.o. dobro poslovala, obdolženi je verjel, da bo obveznosti lahko plačal, pričakoval je tudi financiranje Nove KBM, kar kasneje ni bilo realizirano. Za neplačilo dolga je kriva gospodarska kriza, v posledici tega zmanjšan obseg dela, veliki projekti kot D. p.g., kjer je družba zaradi zamud plačevala visoke pogodbene kazni ter dolgi valutni roki, saj so računi F. d.o.o. zapadli, ko je imela družba V.-S. d.o.o., že blokiran transakcijski račun (TRR). Zaključki sodišča prve stopnje, da do kompenzacije ni prišlo, ker F. d.o.o. ni hotel nadaljevati z dobavami so po mnenju pritožbe protispisni in zavajajoči, sodišče prve stopnje pa pri tem ni upoštevalo izpovedbe priče M.C. V danem primeru so izpolnjeni pogoji za izključitev protipravnosti zaradi privolitve oškodovanca, ker je F. d.o.o. zavrnil poplačilo dolga s kompenzacijo in tako pristal na nastanek škode. Pritožba obširno navaja še, da obdolženi za naročila v decembru 2010 sploh ni vedel, ker sta se za ta posel dogovorila H.in R., pri čemer naj bi se R. sam odločil, da material naroči pri oškodovani družbi.

14. S takimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Zagovor obdolženca, v katerem je zanikal storitev očitanega mu kaznivega dejanja in poskušal prikazati, da bi za očitano kaznivo dejanje moral biti v kazenskem postopku J.H., je kot nesprejemljiv pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje. Glede na izveden dokazni postopek je pravilno ugotovilo, da je bil v kritičnem obdobju obdolženi direktor družbe V.-S. d.o.o. in se v tem svojstvu v pogodbi št. 3/10-2010 tudi zavezal, da bodo naročene obveznosti oškodovani družbi F. d.o.o. (F. d.o.o.) v roku 90 dni z asignacijo z investitorjem SID tudi plačane ter da bodo terjatev zavarovali z dvema menicama. Na podlagi sklenjene pogodbe je F. d.o.o. tudi pristal in se strinjal, da bo po naročilu dobavil material, zato se pritožbena izvajanja, da obdolženi ni kriv za očitano kaznivo dejanje, ker ni bil nikjer zraven, le na sestanku pred podpisom pogodbe ter nadaljnja, da za naročilo v decembru 2010 ni vedel, ker sta posel sklenila H.in R., izkažejo za nesprejemljiva in neupoštevna. Obdolženi se namreč zgolj zaradi fizične odsotnosti in dejstva, da so predstavniki F. d.o.o. po opravljenem poslu H. pozivali na plačilo zapadlih računov, ne more razbremeniti odgovornosti, ki jo je kot direktor družbe V.-S. d.o.o., edini prevzel. Prav zaradi sklenjene pogodbe št. 3/10-2010, v kateri sta se predstavnik F. d.o.o. in obdolženi dogovorila o načinu in roku plačila obveznosti ter pogodbo tudi podpisala, ni mogoče slediti pritožbi, da dopis J.H. z dne 23. 11. 2010 pomeni novo ponudbo, ki naj bi jo F. d.o.o. z dobavo materiala konkludentno sprejel ter da se zato obdolžencu neutemeljeno očita kriminalna dejavnost v novembru 2010, ker z novo sklenjenim poslom ni imel ničesar več in je za neplačilo F. d.o.o. izvedel šele, ko je podal predlog za uvedbo stečaja (junij 2011). Takšno izvajanje pritožbe pa je tudi sicer v nasprotju z izvedenimi dokazi, kjer ni bilo govora o novi ponudbi v novembru 2010 niti o bančni garanciji, zatrjevanja pritožbe, kdaj je obdolženi izvedel za neplačilo F. d.o.o. pa se izkažejo za povsem nesprejemljiva, saj je že priča J.H. povedal, da je obdolženca večkrat obvestil o neplačilu F. d.o.o. in ga prosil, da se obveznost plača. Da je bil obdolženi obveščen o neplačilu obveznosti pa potrdi tudi priča K.K.P., ki je vmes, ko je klicala H., (enkrat) govorila tudi z obdolženim, ki pa je odgovornost na izpolnitev obveznosti iz pogodbe prevalil na H. Pritožbenim izvajanjem, ki obširno obrazlagajo, da obdolženi ni prava oseba v postopku, zato ni mogoče slediti.

15. Neutemeljeno je navajanje pritožbe, da obdolžencu ni dokazan preslepitven namen ne ob sklenitvi posla in ne ob njegovem izvajanju. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je obdolženi že ob sami sklenitvi pogodbe in tudi kasneje med izvajanjem pogodbe, po zapadlosti računov ravnal s takšnim namenom. Zaveza obdolženca v pogodbi št. 3-10/2010, da bodo obveznosti plačane v roku 90 dni z asignacijo s SID-om pomeni lažnivo prikazovanje okoliščin predstavnikom družbe F. d.o.o., zlasti upoštevaje, da SID ni bil seznanjen z asignacijo ter dejstvom, da ta glede na pogodbo med SID-om in V.-S. d.o.o. nikoli ni bila dogovorjena. V zvezi s tem je priča M.R. povedal še, da je za celotni gradbeni posel z V.-S. d.o.o. bilo dogovorjeno plačilo s kompenzacijo s stanovanji, ki bodo zgrajena v objektu R. d.. Zaradi finančnih težav, v katere je družba V.-S. d. o. o. zašla že v začetku leta 2011, pa so bili primorani plačevati najnujnešje stroške tudi z asignacijo, saj V.-S. d.o.o. več ni plačeval plač delavcem in materiala dobaviteljem ter se tako delo na gradbišču ne bi nadaljevalo. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti v delu, ko graja dokazno oceno priče S.S., ki je povedala, da je obdolženi vedno podpisal predložene instrumente zavarovanja, ki jih je pripravila, kar naj bi dokazovalo, da je podpisal tudi pripravljene menice, ki jih je ob sklepanju pogodbe v zavarovanje terjatve F. d.o.o. obljubil. Drugače namreč izhaja iz izpovedb prič B., K.P. in C., ki so prepričljivo povedali, da so posel V.-S. opravili zaradi zaupanja na podlagi sklenjene pogodbe, kasneje pa ne asignacije ne menic niso prejeli, kljub temu, da so H. o tem neprestano klicali. Okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, da je v letu 2010 družba V.-S. d.o.o. poslovala pozitivno, ni imela blokiranih računov, pričakovala pa je še financiranje Nove KBM, ki kasneje ni bilo uspešno, zaveze obdolženca v pogodbi o rokih in načinu plačila obveznosti, ne spreminjajo in na preslepitven namen obdolženca ne vplivajo. Enako velja za druge okoliščine (gospodarska kriza in posledično manjši obseg dela, visoke pogodbe kazni pri drugih gradbenih projektih), ki jih pritožba krivi za neplačilo obveznosti ter se pri tem sklicuje na izvedensko mnenje dr. I.L., pridobljeno v drugi kazenski zadevi. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da vse navedene okoliščine na zavezo obdolženca v pogodbi ne vplivajo, zato se utemeljeno ni odločalo niti za postavitev izvedenca, pri čemer ni prezreti, da je tudi zagovornik na glavni obravnavi 9. 11. 2015, takšen predlog umaknil. 16. Kot neutemeljeno se izkaže tudi izvajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje o kompenzaciji, ki je bila F. d.o.o. ponujena po zapadlosti računov, odločalo arbitrarno ter ni upoštevalo izpovedbe priče M.C. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu z napotili pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, v ponovnem sojenju okoliščine v zvezi s ponujeno kompenzacijo z deležem na stanovanju, z zaslišanjem prič S.B., K.K.P., M.C., J.H. ter M.R. podrobno preizkusilo in s tehtnimi in prepričljivi razlogi pojasnilo, da je upoštevaje izpovedbo priče K.K.P., plačilo s kompenzacijo s stanovanjem primarno bilo zavrnjeno že pred podpisom pogodbe. Ko je J.H. pričo K.P. v začetku leta 2011 obvestil o tem, da obveznosti ne bodo mogli plačati ter da je znesek možno kompenzirati s stanovanjem, je priča izrecno povedala, da so nadaljnjo dobavo materiala zaustavili, ker kompenzacije kot način plačila niso mogli sprejeti, glede že nastalega dolga, pa so se s kompenzacijo strinjali, ker so vedeli, da nastalega dolga drugače ne bodo dobili plačanega. Vse navedeno pa v razlogih napadene sodbe pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ki je pri takšnih zaključkih upoštevalo tudi izpovedbo priče M.C. ter pravilno ocenilo, da njena izjava ne more privesti do drugačne odločitve. S takšnimi razlogi, da ne bo ponavljanja, v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in jih v izogib ponavljanja povzema (sodba str. 14). Pritožba ne more biti uspešna niti, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje protispisno zaključilo, da do kompenzacije s F. d.o.o. glede že nastalega dolga ni prišlo, ker je F. d.o.o. zavrnil nadaljnje dobave. O tej okoliščini je sodišče prve stopnje namreč utemeljeno sklepalo prav zaradi izpovedbe priče M.R., ki je glede na zvočni prepis te priče, v napadeni sodbi tudi pravilno povzeta, in sicer, da so Ferbusu d.o.o. ponudili kompenzacijo s stanovanjem in da naj dobavijo material do konca (list. št. 335/9, 335/10), zato so pomisleki pritožbe v tej smeri odveč. Pravno zgrešeno je tudi navajanje pritožbe, da gre v konkretnem primeru za izključitev protipravnosti zaradi privolitve oškodovanca, ker je priča C. privolila v nastanek škode, s tem ko ni sprejela poplačila s kompenzacijo. Izveden dokazni postopek je namreč pokazal ravno nasprotno, in sicer, da si je priča K.K.P. zelo prizadevala, da bi že obstoječi dolg poplačala s kompenzacijo tudi na deležu stanovanja, torej da bi F. d.o.o. postala solastnik na stanovanju, kar so potrdile priče J.H., M.R. in S.B., vendar do konkretnega dogovora ni prišlo, ne o stanovanju, ne o deležu, katerega lastnik oziroma solastnik bi s kompenzacijo postali. Takšni izpovedbi priče, ki je tudi v novem sojenju vztrajala, da se je zelo trudila, da bi obstoječi dolg poplačala s kompenzacijo, a žal do konkretnega dogovora ni prišlo, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo ter na podlagi vseh izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da V.-S. d.o.o. oziroma obdolženi v prizadevanjih, da bi F. d.o.o. že nastali dolg poplačal s kompenzacijo, ni bil iskren niti resen v smislu, da bi na ta način izpolnil obveznost, ki jo je prevzel s podpisom pogodbe, zato ni dvoma da je tudi med izvajanjem posla, po zapadlosti izstavljenih računov, ravnal z voljo, da računi ne bi bili plačani. Škoda, ki je zaradi ravnanja obdolženca nastala F. d.o.o. je iz opisa dejanja razvidna in je razumljena kot povzročitev velike premoženjske škode. Iz razlogov napadene sodbe pa jasno izhaja, da jo je s svojim ravnanjem povzročil obdolženi, zato so pomisleki pritožbe, da ni podane vzročne zveze, neutemeljeni. Po obrazloženem je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo, da je dejanje storil z obliko direktnega naklepa, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo (sodba str. 13-16). Ker pritožba tudi v nadaljevanju podaja lastno oceno izvedenih dokazov in se sklicuje na zagovor obdolženca, ne more biti uspešna.

17. Iz navedenih razlogov, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je pritožba zagovornika obdolženca vložena zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

18. Zagovornik se pritožuje zoper odločbo o kazenski sankciji, pri čemer navaja, da je prvostopenjsko sodišče nezakonito odmerilo kazensko sankcijo, saj je določena zaporna kazen v okviru izrečene pogojne obsodbe očitno pretirana, ker pri obdolžencu ni podana nobena obteževalna okoliščina, je pa tudi v osebnem stečaju in nima premoženja za poplačilo svojih upnikov.

19. Graja odločbe o kazenski sankciji obdolženca ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pri obdolžencu ustrezno ovrednotilo težo storjenega kaznivega dejanja in mu izreklo zgolj sankciji opozorilne narave – pogojno obsodbo, v kateri določena kazen eno leto zapora in preizkusni doba treh let let nikakor ni pretirana. Glede na nastalo škodo družbi F. d.o.o. mu utemeljeno določilo tudi posebni pogoj, da mora v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe oškodovani družbi povrniti škodo, ki je nastala z njegovim ravnanjem. Pri takšni odmeri kazni je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo dosedanjo nekaznovanost obdolženca, na kar opozarja tudi pritožba, prav tako težo obravnavanega kaznivega dejanja in krivdo obdolženca. Dejstvo, da je obdolženi v osebnem stečaju pa na okoliščine pri odmeri kazni ne vpliva, zato izvajanj pritožbe v tej smeri ni mogoče upoštevati. Ker je torej sodišče prve stopnje pri odmeri kazni upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izrek kazni, ne drži izvajanje pritožbe, da je kazensko sankcijo nezakonito odmerilo. Zato ni podlage za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolžencu.

20. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP), ko tudi pri preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe. Višina sodne takse je bila odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7112, 71113, 7122) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca.