Jedro

S tem, ko je sodišče v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 254. člena KZ vključilo tudi dejanje, opredeljeno kot poskus kaznivega dejanja davčne zatajitve, ni kršilo kazenskega zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni M.B. spoznan za krivega nadaljevanih kaznivih dejanj ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena in davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen petih mesecev zapora, za drugo pa kazen enega leta in štirih mesecev zapora ter nato po določbah o steku izrečena enotna kazen eno leto in šest mesecev zapora. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo obsojencu naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlagal je, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in "odločitev Okrajnega sodišča v Celju in odločitev Višje sodišča v Celju razveljavi in o zadevi odloči samo oziroma obe odločitvi razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek".

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik, niso podane. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se obsojenec in njegov zagovornik nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zagovornik zatrjuje, da kaznivo dejanje ponareditve poslovne listine, ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja, s čimer nakazuje kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP. Navaja, da računi, ki so bili zavedeni v poslovno knjigo - knjigo prejetih računov ne dosegajo standarda poslovnih listin, saj nimajo vseh sestavin, ki jih morajo računi vsebovati, to je davčna številka zavezanca ter njegovo ime in naziv. Zato jih ni mogoče uporabiti za finančno poslovanje. Ker so bili računu zavedeni v poslovno knjigo, isto velja tudi za knjigo prejetih računov. Obsojenčevo ravnanje nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, saj ni ravnal v nasprotju z določilom 20. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig in sestavljanju letnega poročila, ki določa kakšne pogoje morajo izpolnjevati knjigovodske listine kot podlaga za knjiženje stroškov.

7. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana, če je zakon kršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Za kaznivo dejanje ponarejanja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ morata biti izpolnjena naslednja pogoja: da gre za poslovno listino (ki se vodi na podlagi zakona ali podzakonskih predpisov) in za lažne podatke v njej, ki morajo biti bistveni, pomembni za poslovni promet ali za gospodarske odločitve. Predmet kaznivega dejanja je lahko le listina, ki dosega standarde poslovne listine, katere vsebina pa je lažna. Zagovornik niti ne zatrjuje, da v opisu dejanja v sodbenem izreku niso opisani vsi abstraktni kazenskopravni pojmi zakonskega opisa kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ. Zatrjuje le, da računi in poslovna knjiga ne dosegajo standarda poslovnih listin. Na te zagovornikove trditve, ki jih je navajal že v pritožbenem postopku, je odgovorilo sodišče druge stopnje, ki je na strani 4. sodbe zapisalo, da so vsi ponarejeni računi vsebovali podatke o obdolžencu (obsojencu) kot samostojnemu podjetniku (priloga A1 spisa). Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je uporabil kot resnične lažne poslovne listine. Z računi in knjigo prejetih računov, listinami, ki so namenjene za odločitve v zvezi z gospodarsko in finančno dejavnostjo, pa je dokazoval, da je pri družbi P. kupil blago, navedeno v računih, ki dejansko ni bilo nabavljeno, s čimer je kršil določbo 20. člena Pravilnika o vodenju poslovnih knjig. Opis dejanja v izreku sodbe se tako nanaša na poslovne listine (račune in knjigo prejetih računov) in na lažne podatke v teh listinah, to je na lažne poslovne listine. Zagovornik ni uspel utemeljiti, da je podana kršitev kazenskega zakona, ki jo zatrjuje. Enako velja za navedbe zagovornika, s katerimi smiselno uveljavlja isto kršitev zakona, da obsojenčevo dejanje ni kaznivo dejanje davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena KZ, ker lažne poslovne listine ne vplivajo na odločitev o odmeri davka.

8. Zagovornik uveljavlja, da je sodišče prekršilo kazenski zakon v zvezi s kaznivim dejanjem davčne zatajitve, češ da v izreku sodbe opisano dejanje ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja, ker kaznivo dejanje ni dokončano (z navedbami smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti). Navaja, da v opisu dejanja ni navedeno, da je davčni organ že izdal dokončno odločbo o odmeri davka in se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. I Ips 76/2006, da je kaznivo dejanje davčne zatajitve po 254. členu KZ dokončano takrat, ko je izdana dokončna odločba davčnega organa, s katero je zaradi ravnanja storilca odmerjena nižja obveznost kot je predpisana, in da ne zadošča le vložitev krive davčne napovedi.

9. Zagovornik sicer pravilno navaja, da je kaznivo dejanje davčne zatajitve dokončano takrat, ko je davek odmerjen. Za dejanja, opisana pod točkami 2., 3., 5., 6 in 9. v izreku sodbe, ki so zajeta v sklop nadaljevanega kaznivega dejanja, je pod točkama 2 in 5 (plačilo dohodnine) določno navedeno, da se je obsojenec izognil plačilu dohodnine in v kakšni višini ter ni navedeno le, da je predložil napoved za odmero davka od dohodka iz dejavnosti, kot zmotno zatrjuje zagovornik. V opisih dejanj pod točkami 3, 6 in 9 (uveljavljanje odbitka v vstopnega DDV za gorivo - obračun DDV) ni opisano le, kar povzema zagovornik, da je obsojenec predložil obrazec DDV-O za obračun DDV, ampak tudi, da se je obsojenec s prikazom preveč odbitka vstopnega DDV, do katerega ni bil upravičen, za točno določen znesek za vsako od obdobij, navedenih v opisih dejanj pod citiranimi točkami, izognil plačilu DDV. Določno je navedeno, da se je obsojenec izognil plačilu dohodnine in plačilu DDV. Opisano je tudi, kakšno premoženjsko korist je dosegel ter je tako opisano dokončano kaznivo dejanje. Dejanje pod točko 8. izreka prvostopenjske sodbe je opisano kot poskus kaznivega dejanja, na kar opozarja zagovornik. Opis je pravilen, ker je davčni organ pred izdajo odločbe o odmeri dohodnine za leto 2003 ugotovil, da je obsojenec nepravilno prikazoval stroške kupljenega goriva in ni odmeril dohodnine. Ker je dejanje zajeto v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 254. člena KZ, ni posebej opredeljeno kot poskus. Po navedenem zagovornik neutemeljeno uveljavlja, da kaznivo dejanje glede na opis v sodbenem izreku ni dokončano ter kršitev kazenskega zakona, ki jo zatrjuje.

10. Nadaljnjo kršitev zakona zagovornik uveljavlja z navedbo, da je sodišče nepravilno uporabilo določbe v steku kaznivih dejanj (smiselno uveljavlja kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP). Navaja, da gre za navidezni idealni stek med kaznivima dejanjema ponareditve poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ in davčne zatajitve po prvem odstavku 254. člena KZ, saj je med njima podan odnos subsidiarnosti in je eno kaznivo dejanje samo prehodna faza drugega. V konkretnem primeru ne bi bilo moč govoriti o davčni zatajitvi, če ne bili v poslovnih knjigah zavedeni ponarejeni računi. Če jih ne bi obsojenec uporabil, v davčno napoved ne bi bili vnešeni stroški, ki pomenijo zmanjšanje davka.

11. O odnosu subsidiarnosti je mogoče govoriti, kadar se za posamezno določbo o kaznivem dejanju predvideva, da se uporabi samo, če ne pride v poštev druga določba. Kaznivi dejanji ponareditve poslovnih listin in davčne zatajitve pa nista v takšnem odnosu, saj uporaba ene določbe ne pomeni, da je eno od kaznivih dejanj (ponareditev poslovne listine) v takšnem razmerju do določbe drugega kaznivega dejanja (davčne zatajitve), da storilec s svojim ravnanjem izpolnjuje znake obeh zakonskih določb tako, da naj bi se uporabila le določba o kaznivem dejanju davčne zatajitve, kot primarna določba.

12. Neutemeljen je tudi očitek, da je bil prekršen predpis o odbitku DDV-ja, ker sodišče ni ugotovilo odločilnega dejstva ali je bil ponarejen račun izdan za gorivo za osebna vozila ali za gorivo za tovorna vozila, saj je z davčnimi predpisi določeno, da se DDV odbija le za gorivo za tovorna vozila. Z navedbami zagovornik uveljavlja le zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar je po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP izrecno izključeno.

13. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka zagovornik uveljavlja z navedbami, da je sodišče kot dokaz uporabilo izvedensko mnenje izvedenke davčne stroke. Citira stavek iz izvedenskega mnenja, da je "davčni organ v postopku pred izdajo odločb o ugotovitvi davčne osnove za davek iz dejavnosti za leto 2001, 2002, 2003 iz dohodkov izločil stroške po računih P.d.d. za gorivo, ki ga obdolženec kot davčni zavezanec v resnici sploh ni nabavil". Navaja, da navedeno vpliva na vprašanje, ali je bilo kaznivo dejanje davčne zatajitve dokončano, saj iz citiranega stavka izhaja, da je davčni organ pred izdajo odločbe izločil račune. Sodišče je mnenje v celoti sprejelo in se nanj sklicuje. Zaradi navedenega obstaja precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v listinah v spisu in v sodbi, saj izvedensko mnenje vsebuje drugačno dejansko stanje in tako tudi obstaja očitno nasprotje med odločilnimi dejstvi.

14. S citiranimi navedbami vložnik zahteve nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in na tako imenovano protispisnost. Protispisnost pa mora biti precejšnja in se mora nanašati na odločilna dejstva. Le interpretacija dela izvedenskega mnenja, ki jo ponuja zagovornik, ne predstavlja protispisnosti. Odločilna dejstva se nanašajo na sodbo ne pa izvedensko mnenje, ki po navedbi zagovornika "vsebuje drugačno dejansko stanje". Že pri presoji uveljavljanja kršitve kazenskega zakona pa je bilo pojasnjeno, kdaj je kaznivo dejanje dokončano.

15. V navedbah, s katerimi uveljavlja druge kršitve, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, zagovornik izraža nestrinjanje s presojo izvedenskega mnenja v pravnomočni sodbi. Ponavlja, da upoštevaje citiran stavek iz mnenja izvedenke ni moč šteti, da davčni organ še ni izdal odločbe in tudi da je zaradi tega premoženjska škoda v sodbi napačno ugotovljena. Zagovornik izpostavlja le dejanska vprašanja. Zato je tudi sklicevanje, da je bila kršena določba prvega odstavka 17. člena ZKP, ker mora sodnik po določbi drugega odstavka 299. člena ZKP sam poskrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti in mora sodišče samo poiskati materialno resnico, neutemeljeno. O kršitvi določbe prvega odstavka 17. člena ZKP, ki jo zagovornik uveljavlja kot kršitev določb kazenskega postopka, ni mogoče govoriti, saj bi lahko šlo le za vprašanje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. To pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, kar je bilo že poudarjeno.

16. Neutemeljen pa je tudi očitek, da sodišče ne bi smelo opreti sodbe na izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano v fazi posameznih preiskovalnih dejanj. Mnenje je bilo izdelano na podlagi odredbe sodišča (prvi odstavek 249. člena ZKP) in je bilo na glavni obravnavi prebrano v soglasju s strankami. Gre za procesno veljaven dokaz na katerega sodišče opre dokazne zaključke v sodbi.

17. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP in je bila zahteva vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

18. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški postopka predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena v posebnem plačilnem nalogu sodišča pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji (Zakon o sodnih taksah - taksna tarifa, tarifna številka 7262).