Jedro

Dokazne ocene ni dopustno opreti le na zaslišanji prič, ki sta izpovedali v korist tožnice, temveč je za presojo, katera dejstva se štejejo za dokazana, pomemben uspeh celotnega postopka. Ta po pravilnem zaključku prvostopenjskega sodišča narekuje ugotovitev o neobstoju protipravnega ravnanja kot predpostavke odškodninskega zahtevka in utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

Ob odsotnosti ustreznih trditev in dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožnica opravila delo v manjšem obsegu kot je vtoževan oziroma da nadurnega dela ni opravljala, je sodišče prve stopnje podatke predložene evidence utemeljeno štelo za verodostojne.

Če je toženec menil, da je tožnica vtoževane nadure že koristila, bi moral takšno koriščenje natančno obrazložiti v okviru trditvenega bremena (in ga nato tudi dokazati), pa tega ni storil.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana dela sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati odškodnino v znesku 16.000,00 EUR (I/1. točka izreka), regres za leto 2019 v znesku 887,00 EUR bruto oziroma po odvodu dajatev neto znesek (I/3. točka izreka), in obresti zaradi prepozno plačanih regresov za leta 2015, 2016 in 2018 v znesku 56,86 EUR (I/5. točka izreka), vse s pripadajočimi obrestmi. Naložilo mu je, da tožnici iz naslova nadur plača 407,55 EUR bruto oziroma po odvodu dajatev neto znesek s pripadajočimi obrestmi (II. točka izreka). Izročiti ji je dolžan pisni obračun regresa za leto 2019 (III. točka izreka). Iz naslova dodatka za delovno dobo ji mora plačati 2,30 EUR oziroma po odvodu dajatev neto znesek s pripadajočimi obrestmi, tožbeni zahtevek za plačilo 423,46 EUR z obrestmi pa je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Plačati ji mora tudi odpravnino v znesku 1.063,96 EUR s pripadajočimi obrestmi (V. točka izreka). S sklepom je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo regresa za leto 2019 v znesku 812,74 EUR s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka), tožencu je naložilo, da na transakcijski račun sodišča plača 137,23 EUR stroškov postopka (II. točka izreka), tožnici je naložilo plačilo 429,32 EUR stroškov postopka tožencu (III. točka izreka) in odločilo, da je toženec zavezanec za plačilo sodne takse v obsegu 8 % (IV. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper I/1. točko izreka sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Očita, da sodišče ni dokazno ocenilo dnevnika mobinga, zaradi česar je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ta kršitev je podana tudi zato, ker se ni opredelilo do tožničinih trditev o tem, da se od 27. 11. 2013 dalje zdravi zaradi ravnanja toženca. Pričam, ki so še vedno zaposlene v B. d. d. in jim je nadrejena A. A., je sodišče verjelo, da mobinga niso zaznale, čeprav je jasno, da niso mogle izpovedati v škodo nadrejene. Slediti bi moralo izpovedbama C. C. in D. D., ki sta potrdili mobing in neprimeren odnos A. A. do tožnice. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Toženec se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe in II., III. ter IV. točko izreka sklepa zaradi vseh pritožbenih razlogov. Odločitvi o nadurah očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je odločilo kontradiktorno z ostalimi dejstvi, zlasti o odsotnosti tožnice z dela. Ni razčiščevalo, ali je nadure opravljala. A. A. in direktor sta izpovedala, da s strani tožnice predložena evidenca ni verodostojna. Tudi druge delavke niso potrdile nadur. Če je tožnica morebiti kdaj delala preko delovnega časa, je te ure koristila, kar je potrdila tudi sama. Pritožba izpodbija sklep v delu, ki se nanaša na stroške postopka. Ti so bili odmerjeni previsoko, saj je tožnica uspela le z minimalnim delom zahtevka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana dela sodbe in sklepa na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

K pritožbi tožnice

7. Tožnica izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo nepremoženjske škode (8. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo o tem, da niso dokazana direktorju in A. A. očitana ravnanja, ki naj bi predstavljala trpinčenje, nadlegovanje in neenako obravnavo tožnice. Protipravno ravnanje toženca kot predpostavka odškodninske odgovornosti zato ni podano, tožbeni zahtevek pa je utemeljeno zavrnjen. Izčrpnih dejanskih in pravnih razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, pritožbeno sodišče po nepotrebnem ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Pritožba očita, da sodišče ni dokazno ocenilo dnevnika mobinga, ki ga je predložila tožnica. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tem sporu tožencu očitala protipravna ravnanja za celotno obdobje zaposlitve (od leta 2013 do 16. 12. 2019) in jih v okviru trditvenega bremena podkrepila z dejstvi. Sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z 8. členom ZPP, ker je kot odločilna dejstva, ki jih je dokazno ocenilo, štelo tista, s katerimi je tožnica v trditvah konkretizirala zatrjevana protipravna ravnanja. V zvezi s predloženim dnevnikom mobinga je podala zgolj splošne navedbe, in sicer, da ga je pisala od 29. 10. 2013 do 28. 12. 2013, da so iz njega razvidni nezakoniti pritiski ter šikaniranje, in da ga vlaga v spis kot dokazilo, da si mobinga ni izmislila. V zvezi s to dokazno listino ni pojasnila, katero konkretno očitano protipravno ravnanje z njo dokazuje in kateri izsek listine vsebuje odločilna dejstva za ta spor (v dnevniku je namreč obsežno in detajlno popisala svoje delovnike). Upoštevajoč obrazloženo sodišče prve stopnje ni zmotno ali nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker dnevnika mobinga ni dokazno ocenilo, zaradi tega pa izpodbijanemu delu sodbe tudi ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), kot to zmotno meni pritožba. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da toženec ni prerekal resničnosti zapisov v dnevniku mobinga. V prvi pripravljalni vlogi je namreč navedel, da predstavlja manipulacijo in popolnoma neverodostojno izmišljotino.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijani del sodbe ne vsebuje odločilnih razlogov, ker se sodišče ni opredelilo do tožničinih trditev o tem, da se od 27. 11. 2013 dalje zdravi zaradi ravnanja toženca, jemlje zdravila za depresijo ter lajšanje psihičnih težav, da je iskala zdravniško pomoč, da je po nastopu dela pri tožencu večkrat mislila na samomor ... Te navedbe predstavljajo trditveno podlago za dokazovanje škode, ne pa za dokazovanje protipravnega ravnanja, kot to zmotno meni pritožba. Ker je sodišče pravilno zaključilo, da protipravno ravnanje kot predpostavka odškodninske odgovornosti ni dokazano, se ni bilo dolžno opredeliti do navedb o škodi.

10. V zvezi z zaslišanjem prič E. E., F. F. in G. G., ki so še vedno zaposlene v B. d. d. in jim je nadrejena A. A., pritožba očita, da je sodišče verjelo njihovim izpovedim, da mobinga niso zaznale, čeprav je jasno, da niso mogle izpovedati v škodo nadrejene in da se bojijo za svojo zaposlitev. Očitek, ki po vsebini predstavlja uveljavljanje kršitve 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Prvostopenjska dokazna ocena ne temelji zgolj na izpovedih omenjenih treh prič, ampak je sodišče vanjo zajelo tudi presojo izpovedi tožnice, direktorja in A. A., katerima je tožnica očitala protipravna ravnanja, ter ostalih zaslišanih prič. V obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe je povzelo tako izpovedi, ki so v prid tožničinim trditvam, kot tiste, ki njenih trditev ne podpirajo, ter nato na podlagi vseh izpovedi sprejelo natančno, prepričljivo in pravilno dokazno oceno. Kot še ugotavlja pritožbeno sodišče, iz zaslišanj E. E., F. F. in G. G. ni razvidno, da bi izpovedovale pod vplivom strahu za svojo zaposlitev oziroma v strahu pred svojo nadrejeno.

11. Po mnenju pritožbe bi sodišče moralo slediti izpovedbama C. C. in D. D., ki sta potrdili mobing in neprimeren odnos A. A. do tožnice. Očitek ni utemeljen. Dokazne ocene ni dopustno opreti le na zaslišanji prič, ki sta izpovedali v korist tožnice, temveč je za presojo, katera dejstva se štejejo za dokazana, pomemben uspeh celotnega postopka. Ta po pravilnem zaključku prvostopenjskega sodišča narekuje ugotovitev o neobstoju protipravnega ravnanja kot predpostavke odškodninskega zahtevka in utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

12. Izpovedbe D. D., ki jih izpostavlja pritožba, ne vplivajo na drugačno presojo spora. Njeno pojasnilo, da so se dogajale stvari, ki se ne bi smele, da delavci niso imeli nobenih pravic, da je bila katastrofa, da kolektiv že od nekdaj ni bil enoten, da je A. A. do vseh izvajala mobing ..., je splošno in ga ni mogoče šteti kot potrditev konkretnih nedopustnih ravnanj, ki jih je v trditvah očitala tožnica. Prav tako splošna je izpoved priče, da si moral povedati, zakaj potrebuješ dopust, pri čemer tožnica tega v trditvah niti ni očitala kot mobing. Nadalje je priča resda izpovedala, da se je nad njo A. A. zdirala vpričo kupcev, vendar ni izpovedala, da se je tako zdirala tudi nad ostalimi delavkami, zato njeno izpoved v tem delu pritožba povzema zmotno. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da je D. D. sama zaznala neprimeren odnos A. A. do tožnice. Iz njene izpovedi namreč izhaja nasprotno, saj je pojasnila, da ne ve, o čem sta se kregali tožnica in A. A., tona njunega glasu ni slišala, da sta se kregali, ji je znano zato, ker ji je to večkrat povedala tožnica, priča ju pri tem ni videla, njune komunikacije ni slišala, o čem točno ji je tožnica potožila, se ni spomnila ... S takšno izpovedjo priče ni mogoče uspešno izpodbiti prvostopenjskega zaključka, da neprimerno ravnanje oziroma komuniciranje A. A. do tožnice ni dokazano, ki ga je sodišče sprejelo na podlagi skrbne in prepričljive analize vseh izvedenih dokazov.

13. V pritožbi izpostavljene izpovedbe C. C. prav tako ne vplivajo na drugačno presojo spora. Njena izpoved, da je bila priča mnogim neustreznim ravnanjem A. A. v odnosu do tožnice, da je bila A. A. do zaposlenih nesramna, da jim za opravke nikoli ni dala prosto, da je na slab dan metala po tleh škatle, da je razdelila kolektiv na dva tabora, da je marsikatera delavka zaradi A. A. jemala tablete za živce, da je slišala prepire v trgovini tudi v prisotnosti kupcev ..., je zgolj splošne narave in je ni mogoče šteti kot potrditev konkretnih nedopustnih ravnanj zoper tožnico, ki jih je ta očitala v trditvah in ki so bila predmet sodne presoje. V zvezi z nadaljnjo izpovedjo C. C. o tem, da je A. A., če npr. škatla ni bila pravilno postavljena, začela vpiti, zmerjati z raznimi živalmi, ter da je tožnici rekla, kako je debela, naj namesto, da gre domov in se uleže, gre na sprehod, da bo potem imela tudi v službi več energije, saj verjetno doma samo leži in se ji vidi, da je čisto zaležana, pritožbeno sodišče ugotavlja, da omenjenega ravnanja tožnica v trditvah (in niti v izpovedi) ni očitala kot nedopustno ravnanje, z izpovedjo priče pa trditvene podlage ni mogoče širiti.

K pritožbi toženca

14. Toženec izpodbija odločitev, da je tožnici dolžan plačati nadurno delo (44. člen ZDR-1). V pritožbi očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče odločilo v nasprotju z listinami in dokazi, pri čemer še zlasti ni upoštevalo tožničine odsotnosti z dela in priznanja o koriščenju ur. Očitek ni utemeljen. Navedbe, s katerimi pritožba utemeljuje očitani kršitvi, dejansko pomenijo nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno in uporabljenim materialnim pravom, vendar tudi ta pritožbena razloga nista utemeljena. Tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijani del sodbe je bilo mogoče preizkusiti, saj vsebuje odločilne dejanske in pravne razloge glede plačila nadurnega dela, ti razlogi so jasni, med njimi pa tudi ni nasprotij.

15. Naloženo plačilo 57 nadur je skladno s stanjem evidence na dan 31. 12. 2015, ki jo je predložila tožnica. Glede na takšno časovno zamejitev stanja je za ta spor nepomembno pritožbeno sklicevanje, da je bila v letu 2016 tožnica 65 % delovnega časa v bolniškem staležu, od leta 2017 pa praktično ni opravljala dela, oziroma je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi sodišče odločilo kontradiktorno z ostalimi dejstvi.

16. Pritožba očita, da tožnica ni imela nadur, da sodišče ni razčiščevalo, ali jih je opravljala in da z njene strani predložena evidenca ni uradna evidenca toženca, temveč le fotokopija, ki ne dokazuje ničesar oziroma prikazuje nepravilno število ur. Očitek ni utemeljen. Tožnica je v potrditev navedbe o vtoževanem številu nadur predložila evidenco, ki izkazuje stanje na dan 31. 12. 2015. Kot izhaja iz izpodbijanega dela sodbe, je to evidenco sestavila H. H. (ki je glede na izpoved direktorja delala v knjigovodstvu) in jo dala na vpogled zaposlenim. Glede na izpoved I. I., da je na mesečni ravni vodila evidenco nadur A. A., ki je nato podatke sporočila računovodstvu, izpoved C. C., da je nadure evidentirala A. A. in jih nato pošiljala na upravo, kjer je evidence vodila H. H., izpovedi D. D. in G. G., ki sta potrdili, da predložena evidenca prikazuje nadurno delo ..., je sodišče to evidenco utemeljeno štelo kot verodostojno dokazilo o opravljenem nadurnem delu. To velja tudi upoštevajoč trditveno podlago toženca. Ta je v prvi pripravljalni vlogi trdil, da tožbeni zahtevek glede nadur še preverja, ker gre za pregled minulega poslovanja in računovodstvo še ni moglo natančno ugotoviti vseh podatkov; te podatke bo toženec posredoval naknadno. Na prvem naroku je trdil, da bo dejstva glede nadur skušal dokazati potem, ko bo uspel pridobiti dokumentacijo; dotlej je še niso našli, je pa nekdanja računovodkinja I. I. tožencu pojasnila, da so se nadure res vodile in da dokumentacija zagotovo obstaja. Na tretjem naroku je toženec pojasnil, da ni uspel preveriti utemeljenosti tožbenega zahtevka iz druge točke (nadure), nato pa v nadaljevanju postopka do zaključka glavne obravnave ni več podal navedb o tem tožbenem zahtevku. Ob odsotnosti ustreznih trditev in dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je tožnica opravila delo v manjšem obsegu kot je vtoževan oziroma da nadurnega dela ni opravljala, je sodišče prve stopnje podatke predložene evidence utemeljeno štelo za verodostojne.

17. Zmotno je pritožbeno utemeljevanje neverodostojnosti predložene evidence s sklicevanjem na tovrstno izpoved A. A. in direktorja. A. A. je res izpovedala, da je vodila svojo evidenco o nadurah, vendar je v zvezi z izpovedjo, da predložena evidenca ni verodostojna, v nadaljevanju pojasnila, da na pamet tega ne more reči, če je obenem ne primerja s svojimi evidencami. Glede na to je neutemeljeno tudi pritožbeno izpostavljanje izpovedi I. I. o tem, da inšpekcija glede evidenc A. A. ni ugotovila nobenih nepravilnosti. Na podlagi obrazloženega in ker tudi iz trditev toženca ne izhaja omenjena primerjava podatkov predložene evidence s podatki evidence, ki naj bi jo vodila A. A., na podlagi njene izpovedi ni mogoče prepričljivo zaključiti, da s strani tožnice predložena evidenca ni verodostojna. Enako velja za presojo izpovedi direktorja, ki je zanikal vtoževane nadure in pojasnil, da je bila tožnica pretežno v bolniškem staležu in na čakanju. To namreč še ne pomeni, da v času prisotnosti na delu do 31. 12. 2015 ni mogla opraviti vtoževanih nadur.

18. Neutemeljena je pritožbena navedba, da druge delavke nadur niso potrdile, saj so opravljanje nadurnega dela potrdile vse D. D., C. C., G. G., J. J., F. F., I. I.). Le K. K. je izpovedala, da se je delo preko polnega delovnega časa opravljalo samoiniciativno, a ji sodišče upoštevajoč drugačne izpovedi preostalih prič utemeljeno ni verjelo. Nekatere priče G. G., K. K., E. E.) po predočenju predložene evidence in podatka o nadurah, ki se je nanašal nanje, res niso vedele, ali je ta podatek realen ali ne, vendar ta okoliščina še ne utemeljuje zaključka, da tožnica ni opravila v evidenci zabeleženih 57 nadur. Takšnega zaključka ne narekuje niti izpoved A. A. o tem, da naj bi tožnici pisno odredila nadurno delo zgolj enkrat in da ga je tožnica zavrnila. Priča niti ni konkretizirala, kdaj naj bi se to zgodilo, listine o pisni odreditvi pa toženec tudi ni predložil. 19. Pritožba s sklicevanjem na izpoved A. A. navaja, da je tožnica, če je morebiti kdaj delala preko delovnega časa (kar je malo verjetno), te ure koristila. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica izpovedala, da ji je toženec v enem primeru res odobril koriščenje nadur namesto bolniškega staleža, vendar pa to ne more vplivati na drugačno dokazno oceno glede vtoževanih nadur. Če je toženec menil, da je tožnica vtoževane nadure že koristila, bi moral takšno koriščenje natančno obrazložiti v okviru trditvenega bremena (in ga nato tudi dokazati), pa tega ni storil. Iz enakega razloga ni mogoče upoštevati splošne izpovedi A. A. o tem, da so se nadure izravnavale na koncu leta. Pritožba navaja, da iz izpovedi A. A. izhaja, da je obveščala računovodstvo o koriščenju ur, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta izpoved ob izostanku okoliščin o tem, kaj konkretno je sporočila glede tožnice, ne more biti odločilnega pomena. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožnica izpovedala, da je koristila nadure, ki jih je opravila za L. sejem. Kot je namreč izpovedala, so bile to edine nadure, ki jih je dobila plačane.

20. Drži pritožbena navedba, da so priče (razen D. D. in C. C.) potrdile, da so presežne ure koristile. Ker za tožnico, kateri je delovno razmerje pri tožencu prenehalo, ni bilo dokazano, da je vtoževane ure že koristila ali da bi ji že bile plačane, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za njihovo plačilo utemeljeno ugodilo.

21. Toženec zmotno očita, da so bili prvostopenjski stroški odmerjeni previsoko, ker je tožnica uspela le z minimalnim delom zahtevka. Sodišče prve stopnje je stroške pravilno odmerilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP in pri tem upoštevalo uspeh obeh strank (tožnica 8 %, toženec 92 %). Ker toženec ni uspel s pritožbo zoper odločitev o tožbenem zahtevku za plačilo nadur, tudi ni podlage za drugačno odmero prvostopenjskih stroškov.

22. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijana dela sodbe in sklepa potrdilo (353. člen ZPP; 2. točka 365. člena ZPP).

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbe (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Toženec krije sam stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).