Jedro

Glede glavnega predmeta pogodbe se opravi presoja nepoštenosti (nedovoljenosti) pogodbenega pogoja le, če je nejasen in nerazumljiv, saj bi šlo v nasprotnem primeru za prevelik poseg v avtonomijo pogodbenih strank.

Sodišče je ugotovilo: da so bančni uslužbenci kreditojemalcem vedno predstavili najprej možnost posojila v EUR in nato še v CHF ter prednosti in slabosti obeh, da strankam niso zagotavljali, da je kredit v CHF varen kredit brez pomembnih nihanj tečaja, da je tožena stranka začela ponujati posojilo v CHF pozno v primerjavi z drugimi bankami in zgolj zaradi zahtev trga oziroma velikega povpraševanja, da so pojasnila bančnih uslužbencev o spremenljivosti tečajnega razmerja EUR/CHF temeljila na realnih podatkih, ki so bili znani tako banki kot kreditojemalcema iz splošnih življenjskih izkušenj povprečnega potrošnika in iz splošno objavljenih dnevnih podatkov v javnih občilih, pri tem pa ti dve valuti v relevantnem obdobju nista imeli večjih nihanj v medsebojnem tečaju.

Toženka ni vedela niti ni mogla predvideti tako visokega povečanja v gibanju tečaja CHF do EUR, niti enostranskih ukrepov, kakršen je bil v konkretnem primeru ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 1.026,60 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti hipotekarne devizne kreditne pogodbe in notarskega zapisa z dne 29. 11. 2007, na plačilo 27.834,14 EUR prvi tožnici ter na ugotovitev, da je vknjižba hipoteke pri nepremičnini ID: 0000 v korist tožene stranke neveljavna in se izbriše. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek na razvezo te pogodbe in notarskega zapisa, na plačilo 27.834,14 EUR ter na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bo izbrisana vknjižba hipoteke. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti vse pravdne stroške.

2. Tožnika v pritožbi zoper sodbo uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in kršitve ustavnih ter konvencijskih pravic. Ker je pritožba obsežna, sodišče druge stopnje v nadaljevanju povzema le bistvo pritožbenih trditev. Glede odločitve o primarnem tožbenem zahtevku tožnika citirata določbe Direktive 93/13/EGS (v nadaljevanju Direktiva) in navajata, da člen 4 (2) Direktive v Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) ni bil prenesen, iz česar izhaja, da slovensko pravo omogoča tudi presojo poštenosti opredelitve glavnega predmeta pogodbe in pogodbene cene, pa čeprav sta jasna in razumljiva. ZVPot predpisuje sankcijo ničnosti za pogoje, ki so nepošteni, neposredno v 23. členu brez vsakega predhodnega preizkusa glede jasnosti in razumljivosti. Slovenska sodišča na čelu z Vrhovnim sodiščem, razen redkih izjem, navkljub vztrajnim opozorilom tožeče stranke ne upoštevajo jasnega zakonskega določila, torej gre za samovoljno in arbitrarno sojenje. Glede vsebine splošnega preizkusa po prvem odstavku 3. člena Direktive ter pogoja dobre vere in znatnega neravnotežja, niso bila upoštevana pravilna izhodišča za sojenje, ker ne zadostuje ugotovitev, da je toženka seznanila tožnika z valutnim tveganjem in da sta bila informirana, da lahko pride do spremembe tečaja tuje valute. Po obsežni sodni praksi SEU in sodni praksi slovenskih sodišč mora nacionalno sodišče upoštevati vse okoliščine konkretne zadeve ter zlasti strokovno znanje in izkušnje banke glede mogočih sprememb menjalnih tečajev in tveganj pri posojilih v tuji valuti. Tožeča stranka je podala obsežne navedbe, ki neposredno kažejo na slabo vero toženke, kar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ključna je projekcija možnega gibanja tečajev z vidika izjemne dolgoročnosti obravnavanega kreditnega razmerja in ne samo za krajša obdobja, ko so bili tečaji relativno stabilni. Toženka je glede na strokovno znanje in izkušnje vedela oziroma bi morala vedeti, da se tveganja tožnikov dolgoročno ne bodo realizirala v njuno korist in da je verjetnost negativnega gibanja tečaja pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja tečaja. O tem ni poučila tožnikov, saj jima ni pokazala nikakršnih grafov gibanja tečaja oziroma simulacij. Sodišča prve stopnje ni dalo odgovora tudi na druge bistvene navedbe tožeče stranke glede vsebine razmerja med njima ter ni upoštevalo, da v procesu pogajanj za potrošnika velja samo možnost „vzemi ali pusti“, pri čemer se banka zaveda šibkosti pozicije potrošnika. Sorazmerno majhna nihanja tečaja valutnega para CHF/EUR v relativno kratkih obdobjih pred sklenitvijo kreditne pogodbe ne morejo biti pokazatelj tveganja v bistveno bolj dolgoročnem kreditnem razmerju, kar omogoča hudo zavajanje potrošnikov. Upoštevaje zgodovinsko gibanje pa je tečaj CHF skozi daljše obdobje (zgodovinski graf od leta 1953) znatno naraščal. Pritožba se sklicuje na strokovne članke in tudi na tej podlagi ugotavlja, da so banke (tudi toženka) lahko ocenile vpliv spremembe tečaja na finančne obveznosti kreditojemalcev iz naslova kreditnih razmerij povsem drugače kot sami potrošniki, a so bančnim komitentom, ki so v pogodbenem razmerju z banko šibkejša stranka, to zamolčali. Dokaz za trditve tožeče stranke, da gre za znatno neravnotežje in zavajajoča ravnanja slovenskih bank, vključno s toženo stranko, je tudi ravnanje avstrijske centralne banke, medtem ko je Banka Slovenije informacijsko zloženko, ki je opozarjala na visoka tveganja za kreditojemalce, izdala šele septembra 2008. Toženka je vedela, da potrošniki ne razumejo tveganj glede CHF kot specifične valute varnega zavetja, s čemer je ravnala v slabi veri in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, tožnika kot potrošnika pa sta ji zaupala kot strokovnjaku na finančnem področju in sta na podlagi nižje obrestne mere v primeru kredita v CHF zmotno ocenila, da bosta svojo obveznosti tako lažje izpolnjevala, ker so bili obroki nižji. Navedeno jasno kaže na obstoj znatnega neravnotežja. Sodišče prve stopnje je odstopilo od ustaljene in enotne sodne prakse SEU, ko se je sklicevalo na zadevi VSRS II Ips 137/2018 in II Ips 195/2018. Zgolj seznanjenost tožnikov z valutnim tveganjem samo po sebi po ustaljeni sodni praksi SEU ne zadošča za izpolnitev pojasnilne dolžnosti bank. V nadaljevanju se pritožnika sklicujeta na mnenje Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 2017 kot na integralni del pritožbenih navedb, s katerimi utemeljujeta kršitev ustavnih in konvencijskih pravic. Glede možnosti predčasnega vračila kredita navajata, da konverzija in refinanciranje kredita ne more predstavljati ustreznega in pravičnega izida kreditojemalcev iz primeža tveganja po kreditni pogodbi. Sicer pa jima je bančni svetovalec konverzijo odsvetoval, dejansko pa zanju tudi ni več prišla v poštev, saj bi pomenila ogromno izgubo in jima onemogočila uveljavljanje vsakršnih zahtevkov zoper toženo stranko. Dokazna ocena izpovedb tožnikov in prič je izrazito pristranska, arbitrarna in pavšalna. Priče tožnikov so vsebinsko skladno opisovale pojasnila bančnega svetovalca A. A., kar kaže na resničnost njihovih izpoved, na drugi strani je sodišče verjelo pričam toženke, čeprav gre za zaposlene uslužbence toženke, ki so zainteresirani za izid pravde. Toženka ni podala dokaznega predloga z zaslišanjem svetovalca A. A., ki je sodeloval pri sklenitvi sporne kreditne pogodbe ter je umaknila dokazni predlog za zaslišanje priče B. B. Tudi okoliščina na strani tožnikov, da sta „glede na letnik rojstva že imela določene življenjske izkušnje s tujimi valutami“, sama po sebi še zdaleč ne kaže na obstoj kakršnihkoli posebnih finančnih znanj in izkušenj in ne zadošča za ugotovitev, da sta tožnika razumela pomen določil kreditne pogodbe bolje kot povprečno poučen in preudaren potrošnik. Kreditna pogodba vsebuje zgolj splošen zapis o seznanitvi z rizikom najetja kredita v tuji valuti, kar samo po sebi in po sodni praksi SEU ne more zadoščati za izpolnitev pojasnilne dolžnosti. Pritožnika izpodbijata tudi odločitev o podrednem tožbenem zahtevku. Glede na trend ob sklepanju kreditne pogodbe, ko so bili tečaji nesporno več let stabilni, tožnika nista mogla pričakovati, da bo prišlo do tako drastične krepitve CHF, saj tega ni pričakovala in ni mogla pričakovati niti sama toženka kot banka in finančni ekspert, ne glede na prej navedene zavajajoče informacije. Takšna odstopanja nedvomno utemeljujejo uporabo instituta spremenjenih okoliščin. Sedanji gmotni položaj ni neposredna posledica zmanjšanja dohodkov tožnikov, ampak posledica izjemnega in nesorazmernega povečanja njune kreditne obremenitve, kar ob sklenitvi pogodbe nista mogla upoštevati, niti se temu izogniti in posledic odvrniti, hkrati so te okoliščine bistveno otežile izpolnitev obveznosti prve tožnice in so izjalovile namen kreditne pogodbe. Prepozno je bilo tudi za predčasno poplačilo kredita, ki ga tožnika nikakor nista zmogla. Pri toženki sta se kljub temu v letu 2011 zanimala za konverzijo kredita, pa ju je bančni svetovalec od konverzije odvrnil. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo podrobno ugovarja vsem pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe. Opredelila je svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta s toženo banko 29. 11. 2007 v obliki notarskega zapisa sklenila hipotekarno devizno kreditno pogodbo št. 000035-001 (prva tožnica kot kreditojemalka in drugi tožnik kot zastavitelj). Toženka je prvi tožnici s to pogodbo odobrila kredit za gradnjo stanovanjske enote v znesku 150.000 CHF z rokom vračila 180 mesecev. V pogodbi je dogovorjena pogodbena obrestna mera 3-mesečni LIBOR za CHF + 1,60 % letno s pričetkom teka obresti na dan prvega črpanja kredita, efektivna obrestna mera kredita pa je bila določena na 4,54 % letno. Zaradi zavarovanja kredita je bila v zemljiški knjiga vknjižena hipoteka na nepremičnini v lasti drugega tožnika ter zaznamba neposredne izvršljivosti notarskega zapisa št. SV 150/2007 z dne 29. 11. 2007. Predvideni znesek anuitete je ob sklenitvi pogodbe znašal 1.136,02 CHF.

6. Iz pogodbenih določb izhaja, da sta pravdni stranki sklenili kreditno pogodbo v tuji valuti, z dogovorom, da bo toženka kredit izplačala tožnici v EUR, pri čemer bo za konverzijo uporabila nakupni tečaj banke, veljaven na dan izplačila, tožnica pa se je zavezala vračati kredit v mesečnih anuitetah v valuti kredita. Zaradi spremembe deviznega tečaja (znižanje tečaja EUR v primerjavi s CHF) so se tekom izvajanja kreditne pogodbe kreditne obveznosti tožnice za plačilo mesečne anuitete v določenih obdobjih povečale (ker je morala zagotoviti višji znesek za nakup CHF in s tem pokriti tečajne razlike), kar med pravdnima strankama ni sporno, kot tudi ne, da tožnica dohodke prejema v EUR. Tožnika sta v navedbah opredelila, koliko več sta morala za isti znesek mesečne anuitete zagotoviti v času sklenitve pogodbe in ob vložitvi tožbe. Glede na predložene grafe gibanja tečaja valutnega para EUR/CHF, se je krepitev švicarskega franka nasproti EUR pričela v letu 2010, občuten porast švicarskega franka je bil nato v letu 2011 ter najvišji porast v letu 2015. Najvišja vrednost evra je bila 30. 7. 2008, in sicer 1,6354 CHF, najnižja vrednost pa 23. 1. 2015, takrat 0,9816 CHF.

7. Tožnika utemeljujeta zahtevek na ničnost kreditne pogodbe in sporazuma s tem, da je toženka ravnala špekulativno in s profitnim namenom, ker tožnikoma kot potrošnikoma ni razkrila vseh okoliščin, ki so vplivale na razumevanje rizikov sklenitve pogodbe v tuji valuti, jima dala pomanjkljive in zavajajoče informacije, čeprav je kot strokovnjak ob sklepanju pogodbe vedela oziroma bi morala vedeti, da bo tečaj CHF v prihodnje pridobival na vrednosti v razmerju do domače valute. Kot povzema prvostopenjsko sodišče v 10. točki obrazložitve, tožnika očitata toženki tudi izkoriščanje okoliščine, da nista bila sposobna razumeti pomena tveganj, povezanih z najemom kredita v CHF, pri tem pa da je toženka vedela, da gre za prerazporeditev rizikov posla na tožnika in za izkoriščanje njunih potreb za reševanje stanovanjskega vprašanja. Poleg pomanjkljive pojasnilne dolžnosti toženki očitata, da je ravnala v slabi veri in nepošteno, zaradi česar sporna pogodba nima kavze pogodbenega razmerja in je posledično nična.

8. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi v celoti pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo v pritožbi očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Upoštevalo je vse za odločitev pomembne trditve tožeče stranke in ne drži pritožbeni očitek, da se do po mnenju pritožbe ključnih dejstev in dokazov ni opredelilo. Pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je treba zavrniti, kot tudi pritožbeni očitek o kršitvah več ustavnih določb, ki jih v bistvenem tožnika utemeljujeta z enakimi navedbami.

9. Sodišče prve stopnje je materialnopravne določbe, na katerih temelji sodba, natančno povzelo v 11., 12. in 13. točki obrazložitvi sodbe, in sicer relevantne določbe Zakona o potrošniških kreditih (ZPot), Zakona o varstvu potrošnikov ZVPot) v zvezi z Direktivo sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva), ki je bila v slovenski pravni red prenesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot-C) z dne 27. 12. 2017. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi materialnopravna izhodišča za presojo ničnosti, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča EU (v nadaljevanju SEU)1 ter upoštevalo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v primerljivih zadevah zahtevkov na ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb.2 Poudariti je treba, da je odločitev v obravnavani zadevi tudi v skladu z večinsko (novejšo) sodno prakso pritožbenih sodišč, kar je upoštevano tudi v razlogih nadaljnje obrazložitve.3 Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo vse za odločitev pomembne določbe Obligacijskega zakonika (OZ).

10. Pritožnika obširno razlagata stališče, da slovensko pravo omogoča presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in na ustreznost cene ali plačila, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku, to pa zato, ker v ZVPot ni bil prenesen drugi odstavek 4. člena Direktive. Navedeno stališče je zmotno. Tudi ni res, da je Vrhovno sodišče RS v dosedanjih odločitvah spregledalo 8. in 8.a člen Direktive, ki daje možnost, da se države članice odločijo za višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot je določena z Direktivo. O tem se je VSRS izreklo v svoji prvi odločbi glede kreditnih pogodb v CHF, to je v odločbi II Ips 201/2017, pa tudi iz odločb II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018 izhaja, da se glede glavnega predmeta pogodbe opravi presoja nepoštenosti (nedovoljenosti) pogodbenega pogoja le, če je nejasen in nerazumljiv, saj bi šlo v nasprotnem primeru za prevelik poseg v avtonomijo pogodbenih strank.

11. Pritožbeno sodišče se glede tega sklicuje na jasna stališča v novejših odločbah pritožbenega sodišča4, da je potrebno določbe 22., 23. in 24. člena ZVPot razlagati na podlagi namena oziroma zahtev Direktive (prvi in drugi odstavek 3. člena ter drugi odstavek 4. člena). Iz navedenih določb izhaja, da je presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi drugega odstavka 4. člena Direktive presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku. Pri presoji nepoštenosti oziroma nedovoljenosti pogodbenih pogojev se zato najprej postavi vprašanje, ali gre za pogoj o glavnem predmetu pogodbe; če je odgovor pritrdilen, se postavi vprašanje njegove jasnosti in razumljivosti (preglednosti oziroma transparentnosti); če se ugotovi, da je jasen in razumljiv, se izogne presoji nepoštenosti, če pa se ugotovi, da ni jasen in razumljiv, se presoja njegova nepoštenost oziroma nedovoljenost. Sicer pa je od odgovora na vprašanje, ali je pogodbeni pogoj o glavnem predmetu obveznosti izvzet iz presoje nepoštenosti, če je v jasnem ali razumljivem jeziku, odvisno zgolj to, kakšna bo vloga testa transparentnosti (jasnosti in razumljivosti) v postopku preizkusa nepoštenosti. Če je izvzet iz presoje, je treba presoditi njegovo transparentnost, zato da bi se ugotovilo, ali se bo sploh izvedel test nepoštenosti tega pogodbenega pogoja. Če se ugotovi, da je pogodbena določba transparentna, je test nepoštenosti izključen. Če pa pogodbeni pogoj o glavnem predmetu obveznosti ni izvzet iz presoje nepoštenosti, se test nepoštenosti izvede neposredno upoštevajoč določbe tretjega člena Direktive in se v okviru tega testa presodi tudi okoliščina njegove transparentnosti. Test transparentnosti se torej vedno uporabi v okviru kontrole nepoštenosti pisnih pogodbenih določb in je eden od elementov za presojo nepoštenosti pogodbe določbe. To izhaja iz 5. člena Direktive 93/13, po katerem morajo biti pisni pogodbeni pogoji vedno sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku.5 Lahko pa je, kot je zgoraj navedeno, vloga presoje transparentnosti v postopku kontrole nepoštenosti pogodbenega pogoja dvojna, kadar je del postopka, v katerem se presoja, ali je pogodbena določba, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti (drugi odstavek 4. člena Direktive) vseeno lahko predmet kontrole nepoštenosti, ker je nejasna in/ali nerazumljiva. Pri tem je pomembno, da za eno in drugo presojo transparentnosti veljajo enaki kriteriji.6

12. Prvostopenjsko sodišče je štelo pogodbeni pogoj o vezanosti kredita na tujo valuto kot pogoj o glavnem predmetu pogodbe, zato je v nadaljevanju pravilno presojalo njegovo jasnost in razumljivost. Ker je ugotovilo, da sta bila tožnika ustrezno in zadostno poučena o tveganjih, ki jih prinaša sklenitev pogodbe z valutno klavzulo, se mu v presojo nepoštenosti glavnega pogoja ni bilo treba spuščati, a je to v nadaljevanju storilo in ugotovilo, da je bila toženka v pogajanjih in ob sklepanju pogodbe dobroverna ter da ni bilo znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank.

13. Prvostopenjsko sodišče je v 20. do 27. točki obrazložitve sodbe pravilno povzelo merila, ki jih je za presojo pravilnosti toženkine izvedbe pojasnilne dolžnosti začrtalo SEU v zadevi Andriciuc in povzelo in nadgradilo Vrhovno sodišče RS.7 Tako je treba v vsakem primeru presoditi, ali je potrošniku banka predhodno zagotovila dovolj informacij, da lahko razume dejanski učinek pogoja o vračilu kredita v tuji valuti. Pri tem ne gre le za formalno in slovnično razumljivost pogoja, temveč za to, da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo spremembe vrednosti tuje valute, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Za zmožnost potrošnika, da oceni ekonomske posledice pogoja o vračilu kredita v tuji valuti, je ključno jasno obvestilo o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil in navedbo o možnih spremembah menjalnih tečajev in tveganja s sklenitvijo posojila v tuji valuti, če posojilojemalec svojih dogodkov ne prejema v tej valuti. Razen navedenega se SEU ni spuščalo v to, katere informacije, razen informacije o možnosti apreciacije ali depreciacije tuje valute, bi bilo treba predočiti potrošniku. Pomembno je, da so informacije takšne vsebine, da jih potrošnik razume in da mu omogočajo sprejetje razumne odločitve glede na možen vpliv spremembe tečaja na višino njegovih mesečnih obveznosti odplačila kredita, vezanega na tujo valuto. Ni pa več v sferi banke, na kakšen način bo potrošnik prejete informacije upošteval pri svoji odločitvi. Potrošnik ne sme spregledati opozoril in jih mora sam pretehtati in ovrednotiti. Lahko se odloči za tveganje in večje pričakovane koristi, ali pa za manjše pričakovane koristi ob manjšem tveganju.8

14. Sodišče prve stopnje je najprej ugotovilo, da je sporna kreditna pogodba napisana v slovnično jasnem in razumljivem jeziku in da jasno in natančno opredeljuje obveznosti prve tožnice kot kreditojemalke. Vsebuje tudi opozorilo, da banka ne prevzema valutnega tveganja, ki nastopi zaradi nihanja tečaja ter da se kreditojemalec zaveda, da izključno sam v celoti tvega valutno tveganja, ki nastopi zaradi nihanja tečaja. Zgolj takšna opozorila v pogodbi sicer za izpolnitev pojasnilne dolžnosti banke ne zadoščajo, temveč je bistveno, ali je to tveganje v skladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti banke tožnikoma celovito pojasnjeno.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo izrazito pomanjkljivo dokazno oceno, ko je presojalo izpovedbe tožnikov in zaslišanih prič o obsegu pojasnilne dolžnosti, opravljene s strani toženke in tudi ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ključnih trditev tožnikov o tem. Dokazna ocena glede opravljene pojasnilne dolžnosti toženke v konkretnem primeru (v 29. do 43. točki obrazložitve) je temeljita in prepričljiva ter sprejeta v skladu z določbo 8. člena ZPP, zato jo kot pravilno v celoti sprejema pritožbeno sodišče. Poleg obeh tožnikov je sodišče prve stopnje na njun predlog zaslišalo več prič, ki so, podobno kot tožnica, kot kreditojemalci sklepali posojilne pogodbe pri toženki in naj bi izpovedovali glede njene poslovne politike, ter na drugi strani na predlog toženke več bančnih uslužbencev o vsebini in obsegu predstavitve kreditne pogodbe v CHF kreditojemalcem in konkretno tudi tožnikoma. Sodišče prve stopnje je sicer res najprej ugotovilo, da so zaslišani kreditojemalci izpovedovali skladno, vsi so namreč zagotavljali, da jim je bil kredit v švicarskih frankih predstavljen kot ugoden in da ne bo večjih sprememb v nihanju tečajev, ker je valuta CHF stabilna. Na drugi strani so bile po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča skladne tudi izpovedbe bančnih uslužbencev o vsebini in obsegu pojasnil strankam glede posojil v CHF. V dokazni oceni je razumno pojasnjeno, zakaj in v katerih delih je sodišče prve stopnje štelo izpovedi prič za prepričljive in verodostojne.9 V povezavi z ostalimi dokazi je sodišče prve stopnje na tej podlagi ugotovilo, da je toženka ustrezno in zadostno opozorila tožnika na tveganje ob sklenitvi sporne kreditne pogodbe v tuji valuti in da sta zato imela ustrezne informacije za oceno, kakšne ekonomske posledice ima lahko zanju sklenitev dolgoročne kreditne pogodbe z valutno klavzulo v CHF. Med ostalim je sodišče namreč ugotovilo: da so bančni uslužbenci kreditojemalcem vedno predstavili najprej možnost posojila v EUR in nato še v CHF ter prednosti in slabosti obeh, da strankam niso zagotavljali, da je kredit v CHF varen kredit brez pomembnih nihanj tečaja, da je tožena stranka začela ponujati posojilo v CHF pozno v primerjavi z drugimi bankami in zgolj zaradi zahtev trga oziroma velikega povpraševanja, da so pojasnila bančnih uslužbencev o spremenljivosti tečajnega razmerja EUR/CHF temeljila na realnih podatkih, ki so bili znani tako banki kot kreditojemalcema iz splošnih življenjskih izkušenj povprečnega potrošnika in iz splošno objavljenih dnevnih podatkov v javnih občilih, pri tem pa ti dve valuti v relevantnem obdobju nista imeli večjih nihanj v medsebojnem tečaju. Dejstvo, da sodišče ni zaslišalo kot pričo bančnega referenta A. A., saj ga pravdni stranki nista predlagali za pričo, na pravilnost dokazne ocene ne vpliva.

16. Sodišče prve stopnje se je v okviru presoje jasnosti in razumljivosti pogodbenih pogojev pravilno opredelilo tudi do očitane neskrbnosti toženke, ker tožnikoma ni predočila grafa gibanja tečajev CHF v preteklih obdobjih (pravilne razloge o tem iz 34. točke obrazložitve pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo). V skladu s stališči sodne prakse je tudi dokazna ocena poročil Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz leta 2005, 2006 in 2008, in sicer, da so poročila vsebovala zgolj splošna opozorila v zvezi z izpostavljenostjo bank in komitentov tečajnemu tveganju, upoštevaje, da je bil CHF leta 2005 na nizki ravni ter da je bilo pričakovati apreciacijo, kar pa se v naslednjih letih ni uresničilo, saj se je tečaj CHF dejansko gibal v nasprotni smeri. Do prvega povišanja je prišlo leta 2011, do občutnega povišanja pa kot že navedeno v letu 2015, kar je sodišče pravilno pripisalo gospodarski krizi in ukrepu švicarske centralne banke v letu 2015. Že na tem mestu prvostopenjsko sodišče poudarja, da toženka ob sklenitvi pogodbe ni vedela in ni mogla niti predvideti, da bo prišlo do bistvenega in dolgotrajnega padca vrednosti EUR v razmerju do CHF, kar pomeni, da je bila tudi v tem pogledu pojasnilna dolžnost opravljena pošteno. Sodišče prve stopnje se je nadalje pravilno opredelilo tudi do ugovorov tožnikov glede CHF kot valute varnega zavetja, do ugotovitev v strokovnem mnenju Thomasa J. Jordana, pa tudi do ugovora, da naj bi šlo pri kreditu v tuji valuti za kompleksen produkt ter za nedopustno tvegano pogodbo.

17. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča zato utemeljujejo zaključek, da je toženka valutna tveganja tožnikoma ustrezno pojasnila, torej tako, kot ji nalaga profesionalna skrbnost. Utemeljen je zaključek, da tožnikoma kot povprečnima potrošnikoma ni bila onemogočena preudarna odločitev v zvezi z oceno celotnega stroška najetega kredita, saj je toženka posredovala takšne informacije, da sta lahko razumno presodila riziko najetja kredita v švicarskih frankih ter finančne posledice v primeru spremembe te valute. Tožnika nista dokazala trditev, da naj bi ju toženka zavajala z bagateliziranjem prevzetega tveganja. Lahko sta enakovredno izbirala med kreditom v EUR in kreditom v CHF, imela pa sta tudi možnost, da sporni kredit tekom izvajanja pogodbe konvertirata v evrskega. Sodišču prve stopnje se zato v nadaljevanju ne bi bilo potrebno opredeljevati do (ne)poštenosti tega pogoja, torej do ugotavljanja dobrovernosti toženke in znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih strank, a je to kljub temu storilo in obrazložilo v 44. do 54. točkah sodbe. Pritožbeno sodišče dodaja, da tudi morebiti ugotovljena okrnjena pojasnilna dolžnost ne utemeljuje sama po sebi ničnosti konkretne kreditne pogodbe, če toženka pri sklepanju pogodbe ni bila slaboverna in pogodbeni pogoj ni bil nepošten.

18. Glede presoje dobre vere toženke je sodišče prve stopnje v 45. točki sodbe pravilno pojasnilo, da določene okoliščine razkrivanja pomembnih informacij v postopku pogajanj sodijo po svoji naravi istočasno v okvir presoje, ali je bila pojasnilna dolžnost opravljena ustrezno, kot tudi v okvir vprašanja dobrovernega ravnanja toženke pri sklepanju sporne pogodbe. Ključno je bilo namreč razpolaganje banke z določenimi pomembnimi informacijami, ki bi lahko vplivale na odločitev za sklenitev pogodbe in dejstvo, ali jih je tožnikoma posredovala ali pa jih je morebiti zamolčala. Sodišče prve stopnje se je do vseh v postopku uveljavljenih trditev in dokazov tožnikov o tem pravilno opredelilo v 46. do 54. točkah sodbe (tudi glede pomena zloženke Banke Slovenije in Združenje slovenskih bank, zgodovinskega grafa gibanja tečaja CHF proti evropskim valutam, pomena CHF kot valute varnega zavetja). Upoštevalo je tudi, da je toženka z odobritvijo CHF kredita tudi sama prevzela določena tveganja, da zanjo sprememba tečaja valute ne predstavlja dobička, da bančni uslužbenci niso imeli oziroma niso mogli imeti informacije o tem, kako se bo gibal tečaj CHF/EUR v prihodnosti, zaradi česar so tudi sami najemali kredite v CHF. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je utemeljen zaključek izpodbijane sodbe, da toženka ni vedela niti ni mogla predvideti tako visokega povečanja v gibanju tečaja CHF do EUR, niti enostranskih ukrepov, kakršen je bil v konkretnem primeru ukrep švicarske centralne banke iz leta 2015. Zato toženki slabe vere ob sklepanju pogodbe ni mogoče očitati. Pravilen je tudi nadaljnji sklep sodišča prve stopnje, da ni šlo za znatno neravnotežje v škodo potrošnika v času sklepanja kreditne pogodbe in da zato pogodba ni nepoštena in posledično nična. Glede tega se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodbe v 51. do 54. točki obrazložitve.

19. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do vsebine letnega poročila Banke X v letu 2006 in do „avstrijske izkušnje“, kot jo imenuje pritožba, saj pojasnila druge banke oziroma ravnanje nacionalne banke v tuji državi za konkretno zadevo ne more biti odločilen dokaz. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo tudi razloge, zakaj se ni opredeljevalo do tuje sodne prakse in predloženih strokovnih mnenj ( v 62. točki obrazložitve).

20. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pravilno zavrnilo tudi podredno postavljen tožbeni zahtevek na razvezo kreditne pogodbe, plačilo denarnega zneska in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, ki sta ga tožnika utemeljevala s spremenjenimi okoliščinami (prvi odstavek 112. člena OZ). Pritožnika v pritožbi poudarjata, da je šlo v konkretnem primeru za zelo drastične in izjemno nagle skoke CHF, ki so povzročili očitno nesorazmerje oziroma neekvivalentnost vzajemnih pogodbenih dajatev, ki jih tožnika nista mogla predvideti, nadalje, da je njun sedanji položaj posledica povečanja kreditne obremenitve in ne posledica zmanjšanja prihodkov, zaradi česar je bistveno otežena izpolnitev njune obveznosti ter da posledic nista mogla odvrniti oziroma odkloniti, saj so bile spremembe nepričakovane, ko je do drastične spremembe že prišlo, pa da je bilo za reševanje položaja s konvertiranjem kredita že prepozno. Pritrditi je treba tožnikoma, da je bilo valutno gibanje v celoti posledica zunanjih nepričakovanih dejavnikov, a bi morala hkrati dokazati, da je drastična sprememba tečaja CHF bistveno vplivala na dohodke prve tožnice kot kreditojemalke. Tako je prvostopenjsko sodišče ob presoji predpostavk za razvezo pogodbe pravilno upoštevalo, da so se mesečne anuitete od sklenitve kreditne pogodbe sicer res spreminjale, a so se nekaj časa celo zmanjševale. Ob vložitvi tožbe septembra 2018, kar je 11 let po sklenitvi kreditne pogodbe, pa je bila mesečna anuiteta višja za cca. 120,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da takšna sprememba ne otežuje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti do take mere, da bi jo bilo po splošnem mnenju nepravično ohraniti v veljavi ter se zaradi spremenjenih okoliščin ne bi moglo uresničiti namena pogodba. Tožnika torej nista dokazala, da bi plačevanje povišane anuitete drastično vplivalo na dohodke prve tožnice, kot vztrajata v pritožbi. Pritožbeno sodišče se strinja, da zgolj splošne navedbe o ogrožani eksistenci tožnikov ne zadostuje za ugotovitev takšnega slabšega ekonomskega položaja tožnikov, da bi bile s tem izpolnjene predpostavke iz prvega odstavka 112. člena OZ. Pritožbena trditev, da naj bi tožnica obremenila maksimalen razpoložljivi del svojih prihodkov ob sklepanju kreditne pogodbe in da naj zato ne bi mogla odplačevati kredita v primeru večje tečajne spremembe, so nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pravilno je tudi nadaljnje stališče sodbe v zvezi z uporabo določbe drugega odstavka 112. člena OZ, da bi prva tožnica na podlagi 10. člena pogodbe kredit lahko kadarkoli delno ali v celoti predčasno odplačala in se s tem posledicam izognila oziroma jih lahko (vsaj delno) odklonila, pa se za to možnost ni odločila, kot tudi ne za konverzijo v evrski kredit. Med postopkom se je tožnica v zvezi s tem sklicevala zgolj na to, da naj bi jo od konverzije odvrnil nasvet bančnega svetovalca, kar ni ustrezen razlog, presplošna pa je tudi pritožbena trditev, da je bilo za predčasno poplačilo kredita prepozno.

21. Pritožbeni očitki so zato v celoti neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

22. Ker s pritožbo nista uspela, tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa morata povrniti stroške odgovora na pritožbo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Stroški so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo na znesek 1.026,60 EUR (1375 točk za nagrado za odgovor na pritožbo ter materialni stroški in DDV).

1 Predvsem sodba C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (zadeva Roksanda Paula Andriciuc in drugi). 2 Odločbe VSRS II Ips 201/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 141/2017, II Ips 197/2018 ter II Ips 32/2019. 3 VSL II Cp 1977/2017, II Cp 849/2017, I Cp 250/2020, II Cp 1591/2020, I Cp 1788/2020, II Cp 228/2020, I Cp 960/2018, II Cp 2404/2019, II Cp 2323/2019, II Cp 902/2020, II Cp 1434/2020. 4 VSL II Cp 1434/2020 in II Cp 1591/2020. 5 Direktiva 93/13 državam članicam nalaga, naj določijo mehanizem, s katerim zagotovijo, da se lahko pogodbeni pogoj, ki ni posamično dogovorjen, preizkusi z namenom, da se ugotovi, njegova morebitna nepoštenost. V tem okviru mora nacionalno sodišče na podlagi meril, navedenih v členih 3 (1) in 5 Direktive 93/13 ugotoviti, ali tak pogoj ob upoštevanju okoliščin, kakršne so v obravnavanem primeru, ustrezna zahtevam dobre vere, uravnoteženosti in transparentnosti, ki jih določa ta direktiva (C-26/13, Kasler in Kaslerne Rabai proti OTP Jelzalogbank Zrt, tč. 40). 6 Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS (II Ips 201/2017, II Ips 137/2018, II Ips 195/2018, II Ips 197/2018) izhaja, da je glavni predmet pogodbe lahko predmet presoje nepoštenosti (nedovoljenosti) le, če je nejasen in nerazumljiv in da bi šlo v nasprotnem primeru za prevelik poseg v avtonomijo pogodbenih strank. 7 II Ips 201/2017, II Ips 195/2018, II Ips 137/2018. 8 VSL II Cp 1243/2019, VSRS II Ips 137/2018. 9 V 29. točki obrazložitve sodbe izhaja, da so priče tožeče stranke kreditojemalci, ki so sami tožniki v drugih postopkih in so zainteresirani za uspeh tožeče stranke v pravdi, na vsebino njihovih izpovedb pa je nedvomno vplivalo dejstvo, da so člani Združenja Frank, ki svojim članom na spletni strani nudi informacije o dogajanjih v sodnih postopkih in o sodnih odločitvah.