Jedro

Splošno načelo enakosti je okrnjeno, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki upravičuje zakonsko razlikovanje. Pri konkretni odločitvi vrsta invalidnosti ni ključna okoliščina, ki bi vplivala na priznanje pravice do družinske pokojnine. Sodišče je pravilno pojasnilo, da pri tožniku ni izpolnjen pogoj, vsebovan v petem odstavku 57. člena ZPIZ-2, ki poleg pogoja nezmožnosti določa še preživljanje tožnika s strani pokojnega, kar ni bilo podano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 1. 2023 in št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 4. 10. 2022 ter da se tožniku prizna pravica do družinske pokojnine od 19. 4. 2022 dalje in se mu od tega datuma izplačajo pokojnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se pritožuje skrbnica tožnika zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tožnik je imel s pokojnim očetom skupno stalno prebivališče, zato ni potrebno, da bi mu oče v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno nakazoval denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu. Določbe ZPIZ-2 so pomanjkljive in povzročajo diskriminacijo tožnika. ZPIZ-2 ne opredeljuje dovolj dobro novih oblik duševnih invalidnosti. Zakonske določbe so zastarele in jih sodišče ne sme uporabiti. Da tožniku na podlagi zakonskih določil ni priznana pravica, ni kriv tožnik. Nenazadnje je pogoj preživljanja s strani tožnikovega očeta pred smrtjo izpolnjen z mesečnim odplačevanjem anuitet do zneska 360,00 EUR od leta 2018 do smrti očeta. Pravilna je ugotovitev, da sredstva za preživljanje tožnika z dohodki v višini 540,00 do 620,00 EUR s skupnimi dohodki obeh staršev niso zadoščali za preživljanje, zaradi česar so bili potrebni krediti in mesečno odplačevanje anuitet kot oblika preživljanja. Tožnik je bil ob očetovi smrti star 57 matematičnih let s posebno obliko duševne bolezni, zato ustreza vsem starostnim pogojem za pridobitev družinske pokojnine. Sodišče bi moralo pridobiti še izvedensko mnenje psihiatrične in psihološke stroke. Neustrezno je, da toženec odloča o tožnikovi pravici. To bi moral opravljati zunanji organ. Sodišče ni vpogledalo in se seznanilo z vsemi vlogami in listinami v sodnem in upravnem spisu, kar bi moralo predstavljati podlago za odločitev. Uživalec pravic je tožnika do smrti preživljal kot družinskega člana, z zavarovancem je imel stalno prebivališče do njegove smrti, njegovi mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu so presegli 29 % najnižje pokojninske osnove. Sedaj mu to onemogoča pridobiti višjo pokojnino. Nelogično je, da je tožnik zaradi izdane odločbe toženca izgubil pravico do večje ugodnosti. O vseh ugovorih tožnika zoper odločbo prve stopnje toženca, bi moral odločati zunanji organ učinkovito, hitro in enostavno. Toženec bi moral odločbo o višini prejete mesečne pokojnine v višini 364,09 EUR znižati na znesek 297,18 EUR, da tožnikovi povprečni mesečni dohodki v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom ne bi presegali 29 % najnižje pokojninske osnove, veljavne ob nastanku zavarovalnega primera. Enoletna izplačana in porabljena razlika naj se vrne tožencu skozi pobot pri odločanju o višini družinske pokojnine. Sodišče zmotno ni razlikovalo matematične in biološke starosti fizičnega telesa, ki nista enaki fizični starosti. Izvedenec bi potrdil, da je tožnikova psihološka starost na stopnji 16-letnika. Edino pravilno bi bilo, da bi sodišče tožnikovo preživljanje s strani umrlega zavarovanca upoštevalo kot odplačevanje mesečnih anuitet do zavarovančeve smrti. Tožnik od CSD prejema tudi socialne transferje. Sodni izvedenec bi ugotovil, da gre za posebno zdravstveno stanje oziroma posebno duševno bolezen. Izpodbijani odločbi nista zakoniti in pravilni kot ugotavlja sodišče, kar bo moral tožnik uveljavljati v posebnem odškodninskem zahtevku. Toženec bi moral pri svojem odločanju v konkretnem primeru pogledati onkraj zakonskih določb. Zakonske določbe 56. člena ZPIZ-2 so krivične in diskriminatorne. Krivda je na strani toženca. Tožnik je diskriminiran napram drugim upokojencem glede pravice do družinske pokojnine. Sporno je pojasnilo sodišča, da navedbe o odplačevanju kreditov bivanja na Hrvaškem iz zdravstvenih razlogov in opisov osebnega stečaja pokojnega kot vzročne posledice funkcioniranja pravosodja niso pravno relevantne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravno pravilnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Ne gre za protiustavno uporabo materialnega prava. Relevantne določbe ZPIZ-2 za razsojo zadeve niso protiustavne, zato pritožbenemu sodišču ni potrebno postopati po 156. členu Ustave RS.

5. Pritožbeno sodišče ne more slediti nosilnemu pritožbenemu očitku, da določba 56. člena ZPIZ-2 diskriminira tožnika. Bistvo ustavne pravice, ki opredeljuje načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS je, da so bistveno enaki primeri obravnavani enako in bistveno neenaki primeri različno, upoštevajoč njihovo različnost in lastnost. Splošno načelo enakosti je okrnjeno, kadar za razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, ki izvira iz narave stvari in ki upravičuje zakonsko razlikovanje. Pri konkretni odločitvi vrsta invalidnosti ni ključna okoliščina, ki bi vplivala na priznanje pravice do družinske pokojnine. Sodišče je v 8. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da pri tožniku ni izpolnjen pogoj, vsebovan v petem odstavku 57. člena ZPIZ-2, ki poleg pogoja nezmožnosti1 določa še preživljanje tožnika s strani pokojnega,2 kar ni bilo podano. Pogoj skupnega stalnega prebivališča je podan, vendar ni podan pogoj o povprečnih mesečnih dohodkih tožnika v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom, ki so presegli 29 % najnižje pokojninske osnove. To ključno dejstvo potrjuje tudi tožnik v 3. točki tožbe ter nenazadnje v sami pritožbi.

6. Neuspešen mora ostati predlog tožnika, da bi moral toženec življenjsko priznati izpolnjenost cenzusa iz 56. člena ZPIZ-2. Tudi pritožbeno sodišče ne more, kot zahteva tožnik praktično odločiti, da je tožnik v zadnjem koledarskem letu, pred nastankom zavarovalnega primera, iz naslova invalidske pokojnine namesto 364,09 EUR prejemal mesečno do 297,18 EUR, presežek nad cenzusom 29 % najnižje pokojninske osnove, pa bo toženec lahko poračunal ob prihodnjih izplačilih višje priznane družinske pokojnine. Področje invalidskega in pokojninskega zavarovanja, je zaradi javnega interesa nemogoče urejati izven zakonsko določenih okvirjev, da bi se na ta način lahko v individualnem primeru povsem življenjsko priznalo višjo družinsko pokojnino, do katere bi bil tožnik upravičen, če bi imel dejansko nižje prihodke iz naslova invalidske pokojnine.

7. Neutemeljen mora ostati tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče s sodnim izvedencem psihiatrične stroke oziroma psihologom ugotoviti tožnikovo invalidnost. Slednja je bila povsem nesporno ugotovljena že z odločbo toženca št. ... z dne 25. 11. 2002, kar je sodišče razumljivo pojasnilo v 8. točki obrazložitve, ko je izpostavilo, da je bila pri presojanju upravičenosti do družinske pokojnine upoštevana tožnikova duševna bolezen.

8. Sodišče se je ustrezno opredelilo tudi do v pritožbi ponovljenega očitka glede neustreznega postopka priznanja pravice do družinske pokojnine. ZPIZ-2 v 8. delu v poglavju "Postopek za uveljavitev in varstvo pravic" omogoča večstopenjsko odločanje v upravnem postopku v primeru pritožbe zavarovanca zoper odločbo prvostopenjskega organa. Nenazadnje pa je zoper odločbo drugostopenjskega organa toženca skladno s 171. členom ZPIZ-2 omogočeno tudi sodno varstvo zoper odločitve toženca, s katerimi zavarovanec ne soglaša. 9. Pojasnilo tožnika, da okoliščine glede odplačevanja kreditov, bivanja na Hrvaškem iz zdravstvenih razlogov, opisa osebnega stečaja pokojnega zavarovanca, ki naj bi potrjevale nesmiselnost pravne države, bistveno vplivajo na tožnikovo življenje je lahko življenjsko sprejemljivo, vendar te trditve ne morejo vplivati na drugačno odločitev o priznanju pravice do družinske pokojnine, zato se sodišče do teh trditev utemeljeno ni opredeljevalo. Zakonski pogoji za priznanje vtoževane pravice so jasni. Zakonodaja na pokojninskem področju ne dopušča možnosti diskrecijskega odločanja in s tem možnosti življenjske razlage kot to napačno pojmuje tožnik. Za delovanje pravne države so potrebna jasna, koncizna zakonska določila, ki nenazadnje zagotavljajo tudi uresničitev pravice do enakosti. Ker pritožbeni očitki o kršitvi 14. člena Ustave RS niso utemeljeni, predlogi, kako v konkretnem primeru sanirati tožnikovo situacijo, pa za pritožbeno rešitev zadeve niso sprejemljivi, se pritožbeno sodišče glede ostalih pritožbenih trditev glede na 360. člen ZPP posebej ni dolžno opredeljevati.

10. Pritožbo je potrebno na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Kar tožnik nesporno izpolnjuje, saj je invalid I. kategorije od leta 2002 dalje. 2 Določilo 56. člena ZPIZ-2.