Jedro

Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje mora namreč vselej ob vložitvi zahteve za preiskavo preizkusiti ali ima opis osumljencu očitanega kaznivega dejanja vse njegove zakonite znake, pri tem pa ugotavljanje utemeljenega suma ni odločilno.

Izrek

Pritožba višje državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zahtevo za preiskavo okrožnega državnega tožilstva na Ptuju Kt/11963/2016/11/DŠS-ao z dne 27. 2 2017, vložena zoper osumljena:

1. B.K., sina M. in ., rojene O., rojenega v Mariboru, EMŠO , stanujočega A.F.G. 9/14, K., R.A., po narodnosti Slovenca, državljan Republike Slovenije in

2. pravno osebo M.O d.o.o., s sedežem na naslovu G. 23/d, Š.j, matična številka , davčna številka , zaradi suma storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika, v zvezi s prvim odstavkom 42. člena Kazenskega zakonika, v zvezi z 3. točko 4. člena in 9. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja, storjenega s tem, da je:

1. B.K.pri opravljanju gospodarske dejavnosti, v času med 28.12.2011 in 14.12.2012, na Ptuju, kot odgovorna oseba družbe M.O. d.o.o., s sedežem na naslovu O. 15, P., ob naročilu reklamnega oglaševanja na programu R.P. ter v nadaljevanju ob izvajanju pogodbe o poslovnem sodelovanju, na podlagi katerih je oškodovana družba R.T. d.o.o., s sedežem na naslovu O.3., P. za obdolženo družbo M.O. d.o.o. na radiu objavljala reklame od meseca decembra 2011 do vključno septembra 2012, s prikazovanjem, da bodo obveznosti iz pogodbe izpolnjene in da bo družba M.O. d.o.o. opravljene storitve plačala, preslepil predstavnika družbe R.T. d.o.o., da je z direktorjem družbe M.O. d.o.o. sklenil posel in na radiu za navedeno družbo predvajal njene reklame, v podkrepitev zaveze plačila pa je z njim dne 29.2.2012 sklenil še pisno pogodbo o sodelovanju za obdobje od 1.3.2012 do 31.8.2012 in ob tem zatrjeval, da bodo opravljene storitve tudi plačane, kar so mu zaposleni v družbi R.T. d.o.o. verjeli in zato kljub neplačilom še naprej izpolnjevali pogodbene prevzeto obveznost, za kar so mesečno izdajali račune, in sicer: - račun št. 2011-RA-113546 z dne 28.12.2011 v višini 360,00 EUR, z valuto plačila 12.1.2012, - račun št. 2012-RA-120340 z dne 27.2.2012 v višini 576,00 EUR, z valuto plačila 13.3.2012, - račun št. 2012-RA-120813 z dne 31.3.2012 v višini 603,48 EUR, z valuto plačila 15.4.2012, - račun št. 2012-RA-120907 z dne 16.4.2012 v višini 411,84 EUR, z valuto plačila 1.5.2012, - račun št. 2012-RA-121199 z dne 15.5.2012 v višini 411,84 EUR, z valuto plačila 15.5.2012, - račun št. 2012-RA-121503 z dne 15.6.2012 v višini 411,84 EUR, z valuto plačila 3.7.2012, - račun št. 2012-RA-121784 z dne 15.7.2012 v višini 411,84 EUR, z valuto plačila 30.7.2012, - račun št. 2012-RA-122047 z dne 15.8.2012 v višini 411,84 EUR, z valuto plačila 30.8.2012 in - račun št. 2012-RA-122384 z dne 15.9.2012 v višini 411,84 EUR, z valuto plačila 30.9.2012, vendar pa B.K. kot direktor družbe M.O. d.o.o., kljub zagotovilom, ni poskrbel za njihovo plačilo, niti tega namena očitno ni imel, v sled česar je družbi R.T. d.o.o. zaradi celotne neizpolnitve obveznosti nastala premoženjska škoda v skupni višini 4.010,88 EUR.

2. M.O. trgovina, storitve, d.o.o. s sedežem na naslovu G. 23/d, Š. (prej: O. 15, pošta P.), je kazensko odgovorna za kaznivo dejanje opisano pod tč. 1 izreka obtožbe na podlagi prvega odstavka 42. člena KZ-1, v povezavi s 3. točko 4. člena ZOPKD in 9. točko 25. člena ZOPKD, saj je direktor te pravne osebe B.K. kaznivo dejanje storil v imenu in v korist družbe, ki je iz kaznivega dejanja pridobila protipravno premoženjsko korist v višini kot izhaja iz točke 1. izreka, zavrnilo. Po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in potrebni izdatki pravne osebe in osumljenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

2. Zoper tak sklep se je pritožila višja državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. točke 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje iz napadenega sklepa, ki je pravilno ugotovilo, da zahteva za preiskavo ne izpolnjuje zakonskih pogojev za uvedbo kazenskega postopka, saj iz njenega izreka izhaja, da opis osumljencu očitanega kaznivega dejanja ne vsebuje vseh zakonskih znakov poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Opis, kot izhaja iz zahteve za preiskavo, vsebuje zgolj prepis abstraktnih zakonskih znakov, brez ustrezne konkretizacije, ki je za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja nujna. Osumljenčevo naročilo reklamnega oglaševanja na R.T. in njegova splošna zaveza, da bo družba M.O. d.o.o. opravljene storitve plačala, kar pa osumljenec kot direktor navedene družbe ni storil, je tudi po oceni pritožbenega sodišča premalo za v zahtevi zatrjevano kaznivo dejanje. V opisu navedenega kaznivega dejanja namreč ni konkretizirana preslepitev do te mere, da bi lahko govorili o tem, da ima osumljencu očitano dejanje poslovne goljufije iz člena 228/I KZ-1 vse njegove zakonite znake. Izvršitveno dejanje navedenega kaznivega dejanja mora vsebovati način preslepitve, torej lažno prikazovanje, da bodo obveznosti izpolnjene, ali prikrivanje, da ne bodo izpolnjene, na tak način pa storilec pri drugi osebi ustvari zmotno predstavo o kakšni okoliščini, kar opis v zahtevi za opravo preiskave ne vsebuje. Te nedoslednosti mora vsebovati izrek, ki ga ne more dopolniti oziroma nadomestiti obrazložitev zahteve za preiskavo. Pri tem se sodišče prve stopnje pravilno sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in I Ips 47130/2015 z dne 27. 10. 2017. 5. Sicer se pritožnica pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, ne da bi ta pritožbeni razlog konkretizirala, da pa se iz njene pritožbe razbrati, da sodišču prve stopnje očita, da je v obravnavani zadevi sprejelo napačno odločitev, ko ni upoštevalo, da zbrani dokazi potrjujejo utemeljen sum, da je osumljeni storil očitano mu kaznivo dejanje. Navedeno pa ne potrjuje v pritožbi uveljavljane bistvene kršitve.

6. Pritožba se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja in navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo čemu je namenjena preiskava, v kateri se zbirajo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev državnega tožilca ali naj vloži obtožni akt ali postopek ustavi. Zaradi navedenega meni, da se sodišče prve stopnje ne more osredotočiti zgolj na izrek zahteve za preiskavo, saj bi moralo upoštevati tudi vso predloženo dokazno gradivo, ki po oceni pritožnice potrjuje obstoj utemeljenega suma, ki je eden od pogojev za začetek preiskave.

7. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje mora namreč vselej ob vložitvi zahteve za preiskavo preizkusiti ali ima opis osumljencu očitanega kaznivega dejanja vse njegove zakonite znake, pri tem pa ugotavljanje utemeljenega suma ni odločilno. Zato so vsi pomisleki pritožnice v tej smeri neutemeljeni tudi v delu, ko pritožnica opozarja, da spremenjena praksa Vrhovnega sodišča glede opisa kaznivega dejanja poslovne goljufije iz člena 228/I KZ-1, v času pisanja zahteve za preiskavo, še ni veljala. Odločitev sodišča prve stopnje glede na pomanjkljiv opis osumljencu očitanega kaznivega dejanja, ne morejo spremeniti priloženi dokazi, ki po mnenju pritožnice zadostujejo za izdajo sklepa o opravi preiskave.

8. Ker je odločitev sodišča prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilna, omajati pa je ne morejo tudi ostale pritožbene navedbe, je pritožbeno sodišče o pritožbo okrožne državne tožilke odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

9. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi člena 402/III ZKP.