Jedro

Pravna razlaga, da je šlo za pogodbeni izstop iz d.o.o., se namreč izključuje z vložitvijo tožbe na prenehanje družbe in izključitvijo družbenika iz družbe. Tožeča stranka je kot eden od pravnih naslednikov aktivno legitimirana zahtevati delitev premoženja iz sodnega registra izbrisane družbe. Toženec se je ves čas branil pred tožbenim zahtevkom tožeče stranke, ni pa uveljavljal svoje terjatve v pobot terjatvi tožeče stranke. Smiselne razlage postavljanja pobotnega ugovora sodišče druge stopnje ne sprejema. Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek (oziroma ta sploh ni bil postavljen), je utemeljen.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - v točkah I., II., 1., 2., 3. alineji III. ter v V. točki izreka; - sodišču prve stopnje se vrne v novo sojenje odločitev o denarnem zahtevku iz 1. do 3. alineje III. točke izreka in glede stroškov postopka v V. točki izreka.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se prvostopenjska sodba v nerazveljavljenem delu (4. in 5. alineja) III. točke in v izpodbijani IV. točki izreka potrdi.

O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatev družbe V. d.o.o. do toženca M. J. v višini: - 110.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 1993 dalje; - 8.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 1993 dalje; - 165.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 1993 dalje; - vračilo avtomobila Golf reg. št. ... in motornega kolesa Gilera, reg. št. ...; - izstavitev pogodbe o priznanju obstoja lastninske pravice na avtu Suzuki Swift, reg. št. ... in motornem kolesu Gilera reg. št. ... (I. točka izreka). Ugotovilo je obstoj nasprotne terjatve toženca M. J. do družbe V. d.o.o. za izplačilo vrednosti poslovnega deleža v znesku 1.353.160,20 SIT z obrestmi v višini obrestne mere za hranilne vloge na vpogled od 10. 4. 1993 dalje (točka II. izreka).

Zaradi pobota je tožbene zahtevke tožnika N. Z. kot pravnega naslednika družbe V. d.o.o. do toženca M. J., ki se glasijo na: - plačilo 110.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 1993 dalje; - plačilo 8.250,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 1993 dalje; - plačilo 165.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 1993 dalje; - na vračilo avtomobila Golf reg. št. ... in motornega kolesa Gilera, reg.št. ...; - izstavitev pogodbe o priznanju obstoja lastninske pravice na avtu Suzuki Swift, reg. št. ... in motornem kolesu Gilera reg. št. ... zavrnilo kot neutemeljene (točka III izreka).

Zavrnilo pa je tudi tožbene zahtevke tožnika kot pravnega naslednika družbe V. d.o.o. do toženca J. M., ki se glasijo: - na plačilo zneska 68.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 1993 do plačila; - na plačilo izgubljenega prihodka od avta Golf, reg. št. ... za čas od 10. 4. 1993 do 21. 11. 1993 v višini 1190 ur po 1.100,00 SIT v skupnem znesku 1.309.000,00 SIT; - na plačilo izgubljenega prihodka od avta Suzuki Swift za čas od 10. 4. 1993 do 1. 6. 1993 v višini 294 ur po 1.100,00 SIT v skupnem znesku 323.400,00 SIT; - na plačilo izgubljenega prihodka od avta Jugo 55/A za čas od 8. 6. 1992 do 21. 11. 1993 v višini 896 ur po 1.100,00 SIT v skupnem znesku 985.600,00 SIT; - na plačilo izgubljenega prihodka od motornega kolesa Gilera za čas od 10. 4. 1993 do 21. 11. 1993 v višini 140 ur po 1.100,00 SIT v skupnem znesku 105.000,00 SIT; - na plačilo protivrednosti 8.252,14 DEM ki jih je toženec neupravičeno pridobil s prodajo avta Jugo 55/A in Opel Kadett v SIT protivrednosti po prodajno menjalnem tečaju na dan dejanskega plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 1993 do plačila (točka IV. izreka).

Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na izstavitev pogodbe, s katero bo tožniku toženec priznal lastninsko pravico za avto Suzuki Swift, reg. št. ... v roku 15 dni, ker bo sicer pogodbo nadomestila ta sodba (ponovno označeno s IV točko izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.677,89 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15 dnevnega roka dalje (točka V izreka).

Proti zavrnilnemu delu sodbe (točke I - V) izreka se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena in delno neutemeljena.

Uvodoma sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta v izreku prvostopenjske sodbe za dve različni odločitvi navedeni enaki rimski točki (IV). Proti prvostopenjski sodbi se je pritožila le tožeča stranka. Zato je pravnomočna odločitev prvostopenjskega sodišča v točki IV (stran 3 sodbe), s katero je prvostopenjsko sodišče naložilo tožencu, naj tožeči stranki izstavi pogodbo, s katero mu bo priznal lastninsko pravico na avtu Suzuki Swift, reg. št. ... v roku 15 dni, ker bo sicer pogodbo nadomestila ta sodba. Zato bo sodišče druge stopnje uporabljajo v razlogih te odločbe točko IV za zavrnjeni del tožbenega zahtevka tožeče stranke.

1. O utemeljenem delu pritožbe:

1.1. O pravnem položaju pravdnih strank, nekdanjih družbenikov izbrisane družbe V. d.o.o. : Pritožnik ne napada dejanske ugotovitve v razlogih izpodbijane sodbe, da toženec v (izbrisani) družbi z dne 31. 3. 2000 (A 5) ni deloval že od dne 10. 4. 1993, ko je družbo samovoljno zapustil. Na to dejansko ugotovitev je sodišče druge stopnje vezano. Sodišče druge stopnje pa se ne strinja s pravno opredelitvijo v razlogih prvostopenjskega sodišča, da je toženec iz d.o.o. pogodbeno izstopil v skladu s pravili predpisanimi v družbeni pogodbi (primerjaj 52. in 53. člen pravil družbe z dne 28. 7. 1990, v priloženem spisu Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Pg 9/98). Pravna razlaga, da je šlo za pogodbeni izstop iz d.o.o., se namreč izključuje z ravnanjem toženca v gospodarskem sporu, ki je do pravnomočnega sklepa o umiku tožbe tekel med tožencem (J. M.), tožečo stranko (Z. N.) in družbo V. d.o.o. pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (opr. št. V Pg 9/98). V omenjenem gospodarskem sporu so bile namreč procesne vloge v primerjavi z obravnavano zadevo obrnjene. Toženec J. M. je bil v gospodarskem sporu V Pg 9/98 tožeča stranka, Z. N. in V. d.o.o. pa toženi stranki. J. M. je namreč vložil tožbo na prenehanje družbe (12. 8. 1993), Z. N. in V. d.o.o. pa sta 21. 9. 1993 vložila nasprotno tožbo zaradi izključitve J. M. iz družbe ( primerjaj v spisu V Pg 9/98, red. št. 4).

Razlaga prvostopenjskega sodišča, da je šlo za pogodbeni izstop toženca iz družbe V. d.o.o., bi bila pravilna le, če bi bili izpolnjeni vsi pogoji, dogovorjeni med družbenikoma v družbeni pogodbi (53. členu "pravil"). Slednji, kot pravilno ugotavlja že prvostopenjsko sodišče, sploh niso bili izpolnjeni. Ker pa iz opisanega ravnanja obeh pravdnih strank izhaja, da je Z. N. želel doseči z nasprotno tožbo izključitev J. M. iz družbe, je napačno materialnopravno sklepanje, da je tožena stranka v obravnavanem gospodarskem sporu iz družbe pogodbeno izstopila, in da v času izbrisa te družbe iz sodnega registra 31. 3. 2000, A 5) ni bil več njen družbenik, pač pa je bil njen edini družbenik tožnik.

Družba V. d.o.o. je torej imela ob prenehanju dva družbenika, obe pravdni stranki. Družba je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi 2. odstavka 37. člena v zvezi s 1. odstavkom 29. člena tedaj veljavnega Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Institut izbrisa družb iz sodnega registra po določbah ZFPPod je bil smiselno povzet po določbah ZGD v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku (394. do 398. člena tedaj veljavnega ZGD). Če bi pravdni stranki sami (in ne sodišče po uradni dolžnosti po pravilih o izbrisu družb iz sodnega registra po ZFPPod) predlagali registrskemu sodišču prenehanje družbe po skrajšanem postopku, bi bil sestavni del sklepa o prenehanju družbe tudi predlog o delitvi premoženja. To torej pomeni, da se lahko premoženje družbe, ki je prenehala obstajati po pravilih ZFPPod, deli. Zato je tožeča stranka kot eden izmed pravnih naslednikov aktivno legitimirana zahtevati delitev premoženja iz sodnega registra izbrisane družbe (primerjaj tudi razloge v sklepu VS RS, opr. št. II Ips 66/2001 z dne 4. 10. 2001, red. štev. 31). Takšno stališče bo lahko prišlo v poštev pri novem odločanju o denarnem zahtevku tožeče stranke.

1.2. O pobotnem ugovoru tožene stranke Procesni ugovor se lahko nanaša na primer, ko toženec ne nasprotuje obstoju tožnikove terjatve ali, če tej toženec nasprotuje in če sodišče ugotovi obstoj tožnikove terjatve, ali če jo tožnik sam priznava in uveljavlja obstoj svojega pobotnega zahtevka ter zahteva od sodišča, da s sodbo izvrši pobot obeh terjatev in na tej podlagi zavrne tožnikov tožbeni zahtevek (glej Triva-Belajec-Dika, Građansko parnično procesno pravo, Narodne novine Zagreb, 1986, stran 352). Iz zbranega procesnega gradiva v spisu izhaja, da se je toženec ves čas branil pred tožbenim zahtevkom tožeče stranke, ni pa uveljavljal svoje terjatve v pobot terjatvi tožeče stranke. Smiselne razlage postavljanja pobotnega ugovora sodišče druge stopnje ne sprejema. Pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek (oziroma ta sploh ni bil postavljen), je utemeljen. Zato ker v taki procesni situaciji sodišče prve stopnje ne more odločiti o pobotnem ugovoru, ki ni bil postavljen, je drugostopenjsko sodišče v skladu s 357. členom ZPP pritožbi v delu, ki se nanaša na ugotovitev terjatve tožeče stranke in nasprotne terjatve tožene stranke, ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo.

1.3. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi, je bila tožeča stranka imetnica 25% poslovnega deleža v družbi V. d.o.o., toženec pa imetnik 75% deleža v omenjeni družbi. Pritožbeni očitek, da iz družbene pogodbe ti deleži ne izhajajo, ni utemeljen. Omenjeno razmerje poslovnih deležev izhaja iz 17. do 20. člena družbene pogodbe (stran 5, v prilogi A/6 spisa V Pg 9/98). Razmerje deležev obeh družbenikov pa je tudi vpisano v sodnem registru. Družbenika sta namreč vložila v denarju enaka zneska (vsak po 1.000,00 tedaj veljavnih din, 19. člen družbene pogodbe), nato pa še sredstva v stvareh in sicer tožeča stranka osebni avtomobil Jugo 1,1 GX, reg. št. ... v vrednosti tedanjih 42.000,00 din, tožena stranka pa osebni avto Ida Opel Kadett 1,6 D, reg. št. ... v vrednosti tedanjih 126.000,00 din, 20. člen pogodbe). Ob upoštevanju denarne vloge in upoštevanih sredstev so znašali poslovni deleži obeh družbenikov, tožeče stranke 25%, toženca pa 75%. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na pravila o delitvi dobička med družbenikoma in v tej povezavi o njunem deležu vsakemu do polovice. Njuna pogodbena volja je bila namreč, da si delita dobiček v skladu z 89. členom družbene pogodbe v sorazmerju z osnovnima vlogama, ki sta bila vplačana v denarju. Ker je bila denarna vloga obeh enaka, sta si delila dobiček v višini 50%. To pa ne pomeni, da je bilo njuno razmerje poslovnih deležev enako.

Tožeča stranka bi lahko v okviru ureditve razmerja med pravnima naslednikoma izbrisane družbe, to je delitve premoženja, glede na svoj poslovni delež 25% zahtevala le 25% družbinega premoženja. Tožbeni zahtevek je oblikovala kot denarni zahtevek - terjatev (na plačilo zneskov 110.000,00 tedaj veljavnih SIT, 88.250,00 SIT in 165.000,00 SIT) ter vračilo avtomobila Golf reg. štev. ... in motornega kolesa Gilera reg. št. ... ter izstavitev pogodbe o priznanju obstoja lastninske pravice na avtu Suzuki Swift reg. štev. ... in motornem kolesu Gilera reg. štev. ... .

V denarnem dajatvenem zahtevku je vsebovan tudi ugotovitveni zahtevek. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi v izpodbijani sodbi o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke kot pravne naslednice družbe, ki ima pravico zahtevati od tožene stranke družbino premoženje v višini 25% poslovnega deleža, ki se lahko nanaša glede na postavljeni tožbeni zahtevek na denarni zahtevek, ki ga je uveljavljala z vložitvijo tožbe tedaj še družba od tožene stranke. Zato se sodišče druge stopnje strinja tudi z dokazno oceno v razlogih izpodbijane sodbe o tem, da je družbi pripadala denarna terjatev navedena v 1. do 3. alineji I. točke izreka prvostopenjske sodbe. Vendar pa je bilo treba zaradi nepravilno uporabljenih pravil o procesnem pobotanju razveljaviti tudi 1. do 3. alinejo III. točke izreka prvostopenjske sodbe (354. člen ZPP).

Napotki za nov postopek so razloženi v tej obrazložitvi.

2. O neutemeljenem delu pritožbe: Sodišče prve stopnje ni kršilo nobenih pravil o materialnem procesnem vodstvu (285. člen ZPP). Na oblikovanje tožbenega zahtevka v smislu delitve premoženja med oba družbenika je opozorilo že VS RS v sklepu opr. št. II Ips 66/2001 z dne 4. 10. 2001 na strani 4 (red. št. 31). Glede na 25% poslovni delež v družbi tožeča stranka ne more zahtevati vračila avtomobila Golf in motornega kolesa Gilera, ker sta bila slednja zagotovljena kot stvarni vložek v družbi v smislu 4. odstavka 410. člena tedaj veljavnega ZGD. Na podlagi osnovnega vložka je torej tožnik kot eden izmed družbenikov pridobil 25% poslovni delež. Zato bi lahko v tožbenem zahtevku na delitev premoženja zahteval le 25% poslovni delež. Tožbene trditve družbe (ki jih tožnik kot eden izmed pravnih naslednikov družbe) ni kljub napotkom v omenjeni revizijski odločbi in ob izrecni izjavi na obravnavi dne 14. 4. 2004 (list. štev. 70), da vztraja pri dosedanjem tožbenem zahtevku in da nima interesa vlagati zahtevka za delitev premoženja izbrisane družbe, so nesklepčne. Iz nastalega pravnega položaja obeh pravdnih strank namreč ne sledi materialnopravni sklep o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke na vračilo (vseh) sredstev družbe, danih v obliki avtomobila in motornega kolesa. Zato je sodišče druge stopnje (čeprav iz drugih razlogov) pritožbo tožeče stranke proti III. točki izreka v 4. in 5. alineji zavrnilo po ugotovitvi, da ni podana tudi nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP) in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

V zvezi z izrekom izpodbijane prvostopenjske sodbe pod točko IV, ki sestoji iz zahtevanega plačila zneska 68.200,00 tedaj veljavnih SIT kot protipravno pridobljene premoženjske koristi tožene stranke iz naslova 62 opravljenih, pa neplačanih ur praktične vožnje žene toženčevega brata (1. alineja točke IV izreka) in na plačilo odškodnine zaradi izgubljenega prihodka od avtomobilov navedenih v točki 2 - 5 alineje IV. točke izreka in na plačilo protivrednosti 8.252,14 DEM, ki naj bi jih toženec neupravičeno pridobil s prodajo avta Jugo 55/a in Opel Kadet v SIT protivrednosti po prodajnem menjalnem tečaju, se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi v izpodbijani sodbi.

Ob tem sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnik niti ne napada dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi, kjer je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da bi moral biti glede 62 opravljenih ur praktične vožnje žene toženčevega brata tožbeni zahtevek uperjen proti toženčevemu bratu B. M. in ne proti tožencu. Sodišče druge stopnje se strinja z materialnopravnim sklepom, da je omenjene praktične ure vožnje omogočil svoji ženi toženčev brat in ne toženec. Zato toženec ni bil pasivno legitimiran za plačilo vtoževanega zneska.

Pri uveljavljanju izgubljenega "prihodka od avtomobilov in motornega kolesa", ki ju je ob odhodu iz družbe vzel toženec, bi morala tožeča stranka v trditveni podlagi poleg pričakovanega prihodka opredeliti tudi stroške, saj bi le ob takšni trditveni podlagi lahko sodišče prve stopnje ugotavljalo, kakšen je bil izgubljeni dobiček tožeče stranke v smislu 3. odstavka 189. člena ZOR. Ker v skladu z omenjenim zakonskim pravilom takšna trditvena podlaga ni bila postavljena, sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokaza z izvedencem finančne stroke. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na listine, s katerimi sicer tožnik razpolaga, vendar jih v spis ni priložil (primerjaj dokaze navedene in ne predložene k tožbi na red. štev. 1) s predlogom, naj omenjene listine (na primer knjigo osnovnih sredstev in drugo) pregleda izvedenec in izdela izvedensko mnenje o vrednosti družbe. Vsaka stranka mora najprej navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Ti dokazi morajo biti namreč tudi zaradi pravice do izjave na razpolago nasprotni stranki. Zato bi morala tožeča stranka tudi ob predpostavki, da bi bile njene tožbene navedbe glede izgubljenega dobička sklepčne, predložiti v spis dokumentacijo, na podlagi katere bi lahko sodišče prve stopnje odločalo, ali bo izvedlo dokaz z izvedencem finančne stroke ali ne.

Glede plačila protivrednosti 8.252,14 DEM, ki naj bi jih toženec neupravičeno pridobil s prodajo avta Jugo 55 A in Opel Kadetta v SIT protivrednosti po prodajno-menjalnem tečaju na dan dejanskega plačila (6. alineje točke IV izreka), se sodišče druge stopnje v celoti strinja z dokazno oceno v izpodbijani sodbi. Pritožnikovo sklicevanje na tožnikovo izpovedbo in pisne izjave kupcev je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo, ko se je oprlo na pisni kupoprodajni pogodbi glede prodaje avta znamka Jugo 55 A in Opel Kadet. Sodišče prve stopnje je tako pravilno materialnopravno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek tudi na plačilo že omenjenega tožbenega zahtevka navedenega v 6. alineji točke IV. izreka prvostopenjske sodbe. Zato je sodišče druge stopnje po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe in ugotovitvi, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo glede točke IV. izreka (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških in stroških prvostopenjskega postopka (točka V izreka) temelji na 4. odstavku v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bo o teh stroških postopka odločilo s končno odločbo.