Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Oškodovanec mora pokazati povprečno skrbnost in ugotoviti upravljalca in vzdrževalca lokalne ceste.
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.
Z izpodbijano sodbo je sodišče v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek proti obema toženima strankama za plačilo 8.637,96 EUR s pripadki.
Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka in zanika zastaranje terjatve. Tožnik kot laik smatra, da so nadaljnje težave posledica škodnega dogodka kljub drugačnemu mnenju izvedenca. Tožnik je upravičeno domneval, da je bilo zdravljenje zaključeno šele leta 2001, zato sta bili tožbi leta 2001 in leta 2002 pravočasni. Odgovorni storilec je bil vseskozi sporen, saj ni bilo znano ali je to prva ali drugotožena stranka. Tožnik ni razpolagal s podrobnimi podatki o pogodbah med strankama in ni vedel, kdo je upravljavec ceste. Šele s prejemom odgovora je tožnik izvedel za drugotoženo stranko, kot možno odgovorno osebo za vzdrževanje. Zato je subjektivni rok začel teči 17. 8. 2001. Predlaga razveljavitev sodbe.
Pritožba ni utemeljena.
Sodišče je pravilno ugotovilo zastaranje terjatve. Na osnovi mnenja izvedenca je bilo pravilno ugotovljeno, da je bilo zdravljenje zaključeno dne 16. 7. 1997. Tudi iz medicinske dokumentacije izhaja, da je tožnik zaključil fizioterapijo 16. 7. 1997 in se potem vse do leta 2001 ni več zglasil pri zdravniku.
Sodišče je pravilno ugotovilo, da je potekel triletni zastaralni rok (čl. 376 Zakona o obligacijskih razmerjih) do vložitve tožbe, saj je rok začel teči 16. 7. 1997 in je potekel leta 2000, tožbi pa sta bili vloženi leta 2001 in 2002. Sodišče je s pomočjo izvedenca zanesljivo ugotovilo, da mravljinčenje četrtega in petega prsta levice ni v vzročni zvezi s poškodbo v nesreči, ampak je vzrok v degeneraciji vratne hrbtenice.
Sodišče je tudi pravilno ocenilo, da ni utemeljena trditev, da je tožnik za drugotoženo stranko izvedele šele iz odgovora prvotožene stranke. Tožnik bi lahko že ob običajni skrbnosti ugotovil odgovorne osebe, saj se je nesreča zgodila na lokalni cesti. V predpisih je določeno, da so lastniki in upravljavci lokalnih cest občine; to dejstvo pa je tudi splošno znano. Pri lastniku ceste bi lahko tožnik izvedel, ali občina v lastni režiji vzdržuje cesto, ali pa ima sklenjeno pogodbo, ali pa vzdrževalna dela naroča celo z naročilnicami. Tožnik pa ne trdi, da je šlo za zaupne ali tajne podatke, ki jih ni mogel pridobiti.
Povzročitelj škode je bil torej znan, le tožnik bi moral biti bolj skrben in bi ga moral ugotoviti.
Sodišče je pravilno ugotovilo, da sta bila škoda in povzročitelj znana, da pa je bila tožba vložena v obeh primerih po preteku triletnega zastaralnega roka.
Glede na zavrnitev pritožbe pritožnik sam trpi pritožbene stroške.