Jedro

sindikat je lahko reprezentativen tudi v organizaciji, če je vanj včlanjenih najmanj 15 % delavcev v organizaciji. Za priznanje reprezentativnosti sindikata ne zadošča, da je vanj včlanjenih le 15 % delavcev posameznega poklica v takšni organizaciji. To sicer ne pomeni, da sindikat v organizaciji ne bi mogel imeti predvsem poklicnega obeležja, vendar pa le v primeru, če bi bilo vanj vključeno najmanj 15 % vseh delavcev organizacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi odločba sodišča prve stopnje.

Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo zahtevke predlagatelja za ugotovitev, da sta odločbi nasprotnega udeleženca z dne 10.6. in 15.7.2002 nezakoniti, da se odločbi kot nezakoniti razveljavita, da se ugotovi, da predlagatelj v celoti izpolnjuje pogoje za priznanje reprezentativnosti sidnikata za poklic "blagajnik", v skladu s 6. členom in 3. odstavkom 9. člena Zakona o reprezentativnosti sindikatov in da je nasprotni udeleženec dolžan v roku 8 dni od izdaje odločbe sodišča sprejeti, izdati in vročiti predlagatelju odločbo (za nazaj od 3.6.2002), s katero bo ugotovil, da predlagatelj izpolnjuje pogoje in status za določitev reprezentativnosti za poklic "blagajnik" na nivoju podjetja, v nasprotnem primeru pa bo takšno odločbo nadomestila odločba sodišča. Sodišče je tudi odločilo, da udeleženca trpita vsak svoje stroške postopka.

Zoper takšno odločitev se pritožuje predlagatelj, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče nezakonito uzurpiralo pristojnost zakonodajalca, saj le-ta vsebine norme 9. člena ni določil tako, kot jo v konkretnem primeru tolmači sodišče. Pogoj za reprezentativnost sindikata je vključitev 15% delavcev panoge, dejavnosti, poklica, občine oz. širše lokalne skupnosti, isti pogoj pa velja tudi za sindikat v podjetju. Meni, da se lahko prizna reprezentativnost sindikata za posamezni poklic tudi sindikatu v organizaciji, iz Zakona o reprezentativnosti sindikata (ZRS, Ur.l. RS št. 13/93) pa ne izhaja, da bi moral imeti predlagatelj v podjetju članstvo 15% vseh zaposlenih. Takšno tolmačenje naj bi bilo tudi v nasprotju z Konvencijo 135, predlagatelj pa se sklicuje še na zakonodajo Evropske unije in 76. člen Ustave RS. V nadaljevanju navaja, da je k predlagatelju kot sindikatu pri toženi stranki pristopilo 27 blagajnikov od skupno 135 oz. 134 zaposlenih na tem delovnem mestu, kar pomeni, da je v sindikat včlanjenih 20% delavcev določenega poklica v organizaciji in sicer poklica "blagajnik".

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke predlagatelja, češ da si le-ta napačno razlaga določbe ZRS, da bi bil sindikat, v katerega je včlanjenih 15% delavcev določenega poklica v organizaciji, lahko v takšni organizaciji reprezentativen prav za ta poklic. Pri ureditvi reprezentativnosti za posamezen poklic gre po stališču sodišča prve stopnje očitno za poklic na širši ravni in sicer na ravni države, tako kot pri panogi in dejavnosti, saj iz zakonskih določb ne izhaja priznanje reprezentativnosti za posamezen poklic na nivoju organizacije. Razlaga, za katero se zavzema predlagatelj, bi pripeljala do situacije, da bi bilo lahko v posamezni organizaciji toliko reprezentativnih sindikatov, kolikor je različnih poklicev in bi lahko tudi zelo majhne poklicne skupine sklepale kolektivne pogodbe s splošno veljavnostjo in sodelovale v organih, ki odločajo o vprašanjih ekonomske in socialne varnosti vseh delavcev. Nasprotni udeleženec ima kot delniška družba 1548 zaposlenih in predlagatelj v svojem članstvu nima 15% vseh zaposlenih v tej družbi, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja za priznanje reprezentativnosti, kot ga določa zadnji odstavek 9. člena ZRS.

S takšnim tolmačenjem se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. 8. člen ZRS določa, da se v pogojih iz 6. člena kot reprezentativne določijo zveze in konfederacije sindikatov za območje države. Pogoj je, da te zveze ali konfederacije povezujejo sindikate z različnih panog, dejavnosti ali poklicev, v katerih je včlanjenih najmanj 10% delavcev iz posamezne panoge, dejavnosti ali poklica. Na nižjih nivojih je reprezentativnost določena v 9. členu. 1. odstavek 9. člena omogoča reprezentativnost sindikatov v panogi, dejavnosti, poklicu ali občini oz. širši lokalni skupnosti, pa tudi v organizaciji, če gre za sindikate, ki so združeni v zvezo ali konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države. Ta določba, pa tudi določba 8. člena ZRS, za predlagatelja ne pride v poštev.

2. odstavek 9. člena ne glede na določbe 8. člena omogoča priznanje reprezentativnosti tudi tistemu sindikatu v panogi, dejavnosti, poklicu ali občini oz. širši lokalni skupnosti (ne pa v organizaciji), ki ni včlanjen v zvezo ali konfederacijo iz 1. odstavka 9. člena, pod pogojem, da izpolnjuje pogoj iz 6. člena in da je vanj vključenih najmanj 15% delavcev posamezne panoge, dejavnosti, poklica, občine oz. širše lokalne skupnosti. Iz zadnjega odstavka 9. člena izhaja, da so pod pogoji iz prejšnjega odstavka reprezentativni lahko tudi sindikati v organizaciji.

To pa ob pravilnem tolmačenju teh določb pomeni zgolj to, da je lahko reprezentativen nek sindikat tudi v organizaciji, če je vanj včlanjenih najmanj 15% delavcev v takšni organizaciji, ne pa, da zadostuje, da je vanj včlanjenih že 15% delavcev posameznega poklica v takšni organizaciji. ZRS namreč v 2. in 3. odstavku jasno loči pogoje za reprezentativnost sindikata v panogi, dejavnosti, poklicu ali občini (2. odstavek 9. člena) in reprezentativnost sindikata v organizaciji (3. odstavek 9. člena zakona). Teh določb ni mogoče mešati. Zakon namreč ne določa, da bi bil reprezentativen tudi sindikat posameznega poklica v organizaciji, če bi bilo vanj vključenih več kot 15% delavcev posameznega poklica, temveč govori le o reprezentativnosti sindikata v organizaciji. To sicer ne pomeni, da sindikat v organizaciji ne bi mogel imeti predvsem poklicnega obeležja, vendar pa le v primeru, če bi bilo vanj vključeno najmanj 15% vseh delavcev organizacije.

Tolmačenje, za katero se zavzema predlagatelj, je tudi v nasprotju z namenom reprezentivnosti sindikata, ki je predvsem v sklepanju kolektivnih pogodb s splošno veljavnostjo in sodelovanja v organih, ki odločajo o vprašanjih ekonomske in socialne varnosti delavcev...

(7. člen ZRS), saj takšne pristojnosti zahtevajo vsaj minimalno članstvo oz. predstavljanje vseh delavcev organizacije. V nasprotnem primeru, tako kot se zavzema predlagatelj (15% delavcev le določenega poklica v organizaciji), bi to lahko pomenilo, da bi za reprezentativnost sindikata zadoščalo že manjše število članov oz. bi to lahko pomenilo, da bi glede na manjšo zastopanost nekega poklica v organizaciji z večjim številom delavcev drugih poklicev postal reprezentativen sindikat s praktično zanemarljivim številom članov glede na število vseh zaposlenih. Seveda pa kaj takšnega ne bi odgovarjalo niti jezikovni interpretaciji pojma reprezentativnosti, še manj pa bi odgovarjalo namenu te opredelitve.

Predlagatelj se tudi neutemeljeno sklicuje na nekatere mednarodne konvencije oz. celo zakonodajo Evropske unije, saj iz ratificiranih in objavljenih konvencij ne izhajajo drugačne zahteve po tolmačenju ZRS, zakonodaja Evropske unije pa s tem v zvezi sploh ni pomembna.

Tudi iz Ustave RS ne izhaja protiustavnost takšnega tolmačenja. V konkretnem primeru bi ureditev ZRS lahko posegla le v področje, ki ga urejata Konvencija MOD št. 87 o sindikalnih svoboščinah in varstvu sindikalnih pravic ter Konvencija MOD št. 98 o uporabi načel o pravicah organiziranja in kolektivnega dogovarjanja. V tem kontekstu ni pomembna Konvencija št. 135 o varstvu in olajšavah za predstavnika delavcev v podjetju.

Iz Konvencij MOD št. 87 in 98 ne izhaja ničesar takšnega, kar bi zahtevalo drugačno tolmačenje sodišča v tej zadevi, drugačni pa tudi niso zaključki nadzornih teles za spremljanje teh konvencij, zlasti Odbora strokovnjakov in Odbora za svobodo združevanja. Odbora sta sicer večkrat obravnavala ureditev v različnih državah v zvezi z različnim položajem in pristojnostjo sindikatov (razlikovanje med reprezentativnimi in nereprezentativnimi sindikati oz. sindikati z različnim obsegom reprezentativnosti), pa tudi ureditvijo reprezentativnosti sindikatov v posameznih sistemih. Večkrat sta zaključila, da ni v nasprotju z konvencijama, zlasti Konvencijo št. 87, ureditev, ki razlikuje med "bolj reprezentativnimi" sindikati in drugimi sindikati. Pogoji za takšno razlikovanje so zgolj v tem, da je reprezentativnost pogojena z objektivnimi in prej določenimi kriteriji, da lahko nereprezentativni sindikati še vedno obstajajo in predstavljajo njihove člane, vsaj v individualnih sporih, da je razlikovanje med "bolj reprezentativnimi" in drugimi sindikati omejeno na zadeve kot so kolektivno pogajanje, konsultacije z avtoritetami in določanje delagatov v mednarodne organizacije in da morajo najbolj reprezentativni sindikati, t.j. tisti, ki imajo ekskluzivno pravico pogajanj, predstavljati pravično in enako vse delavce v pogajalski enoti, ki niso člani sindikata (glej Comparative Labour and Industrial Relations in Industrial Market Economies, Kluwer law international, 2001, str. 253, oz. Digest of decisions and principless of the Freedom of Association Committee of the Governing body of the Ilo, Geneva, 1984, str. 50, 51, 113).

Sicer pa takšna ureditev in takšno tolmačenje tudi ni v nasprotju s pravico do organiziranja in do kolektivnega pogajanja v Spremenjeni Evropski socialni listi, ki jo je RS ratificirala 1999. Prav konkretno ureditev v našem ZRS je preverjal tudi Odbor za socialne pravice, ki je v svojem poročilu ugotovil, da je naša zakonodaja v skladu z 2. odstavkom 6. člena Spremenjene Evropske socialne liste.

Pri tem je naša država predstavila ureditev v 8. in 9. členu ZRS in v zvezi z 9. členom navedla, da ta omogoča reprezentativnost tistim sindikatom v panogi, dejavnosti, poklicu, občini ali organizaciji, ki so združeni v zvezo ali konfederacijo sindikatov, ki je reprezentativna za območje države, sicer pa mora sindikat zajemati najmanj 15% delavcev. Poročilo torej ne govori o posebnem položaju poklicnih sindikatov v posamezni organizaciji, temveč le o tem, da mora sindikat, ki ni včlanjen v zvezo ali konfederacijo in pri čemer gre za sindikat v panogi, dejavnosti, poklicu, občini ali organizaciji, včlanjevati najmanj 15% delavcev (glej Council of Europe Publishing, European Committee of Social Rights, Conclusions 2002, str. 184-186).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo. Ker predlagatelj s pritožbo ni uspel, krije tudi sam svoje pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP, v povezavi s 1. odst. 165. čl. ZPP).