Jedro

V materialnem pravu ni podlage za odločitev, da se obrestna mera zamudnih obresti določa na dan plačila. "pri banki v Ljubljani" je dovolj določen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni pod točko 1. in 2. in sicer tako, da odpade besedilo: "na dan plačila", kolikor gre za višino obrestne mere zamudnih obresti (besedilo v 3. in 4. vrsti točke 1 izreka; besedilo v 6. vrsti točke 2. izreka). Sicer se pritožba zavrne in se sodba v izpodbjianem delu potrdi. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 24.000 DEM in zamudne obresti v višini obrestne mere na devizne hranilne vloge v DEM na vpogled pri banki v Ljubljani na dan plačila in sicer od zneska 10.000 DEM od 18.1.1998 do 11.2.1998; od zneska 3.000 DEM od 12.2.1998 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila; ter zakonite zamudne obresti od zneska 1,606.500,00 SIT od 17.2.1998 dalje in od zneska 378.000,00 SIT od 13.3.1998 dalje, vse do plačila, v 15 dneh. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pogodbene obresti od glavnice 10.000 DEM od 17.1.1997 do 17.1.1998, od glavnice 17.000 DEM od 16.2.1997 do 16.2.1998, od glavnice 4.000 DEM od 12.11.1997 do 12.3.1998, vse po obrestni meri v višini obresti za hranilne vloge na vpogled v DEM pri banki v Ljubljani na dan plačila, v 15 dneh, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 249.067,00 SIT z obrestmi. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zavrnilo pa je tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. S tem zahtevkom je tožena stranka zahtevala ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe z dne 16.2.1997 in ugotovitev ničnosti določil o pogodbeni obrestni meri v posojilnih pogodbah, sklenjenih med tožečo stranko in toženo stranko z dne 17.1.1997 in 12.11.1997. Zahtevala je tudi povrnitev pravdnih stroškov. S sklepom, ki ni predmet pritožbenega postopka, je sodišče prve stopnje v isti odločbi delno postopek ustavilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik tožencu posodil v izreku sodbe navedene zneske in da mora zato toženec te zneske vrniti z obrestmi, ki jih je sodišče prve stopnje prav tako v izreku navedlo. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za ugoditev zahtevku. Proti sodbi se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka in ugoditev tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, podrejeno pa razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče prve stopnje napravilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. alineje 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ker je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi. Očitek se nanaša na 2. točko tožbenega zahtevka, po kateri naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki pogodbene obresti od posameznih glavnic za posamezna časovna obdobja in nadalje vse po obrestni meri v višini obresti za hranilne vloge na vpogled v DEM pri banki v Ljubljani na dan plačila. Ni mogoče razbrati višine obresti, šlo pa naj bi za banko v Ljubljani. Iz takega izreka ni razvidno, po kateri obrestni meri je tožena stranka dolžna plačati glavnice. 33 % letna obrestna mera je oderuška. Treba je opozoriti na določbo 1. odst. 399. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Obveznost tožene stranke je treba zmanjšati na pravičen znesek. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlagala, da jo sodišče zavrne. Pritožba je utemeljena le v neznatnem delu. Tako odločitev po tožbi kot tudi odločitev po nasprotni tožbi je pritožbeno sodišče preizkusilo v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP. Ta odstavek pravi, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odst. 339. čl. zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Preizkus v tem delu je pokazal, da je v neznatnem delu odločitve sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in da je sicer odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pritožba trdi, da iz izreka pod točko 2 ni mogoče razbrati višine obresti in da je izrek zato nerazumljiv. Ko gre za vprašanje, ali je zadosti določen izrek: "pri banki v Ljubljani", je treba ugotoviti pritrdilno. Gre torej za katerokoli banko v Ljubljani kot kraju izpolnitve. To velja tako za izrek pod točko 1 kot tudi za izrek pod točko 2 sodbe. Prav pa ima pritožba, ko gre za tisti del izreka, ki določa višino obrestne mere na dan plačila. Tudi tu velja v nadaljevanju povedano tako za točko 1 kot za točko 2 izreka. V materialnem pravu ni podlage za zahtevek, po katerem naj bi se obrestna mera bodisi zamudnih bodisi pogodbenih obresti določala na dan plačila. Obrestna mera je lahko le taka, kakršna je veljala v času, ko so zamudne obresti tekle (prim. čl. 277/1 ZOR). Ko je sodišče prve stopnje v točki 1. in 2. izreka določilo obresti na dan plačila, je napačno uporabilo materialno pravo, ni pa napravilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pravilen pomen namreč dobi ta del izreka, če odpade besedilo: "na dan plačila". V tem delu je torej sodišče druge stopnje sodbo spremenilo tako, da te tri besede, ki se nanašajo na obrestno mero, iz izreka odpadejo (čl. 358 tč. 4 ZPP). Tako mora torej tožena stranka po spremenjeni sodbi plačati ...zamudne obresti v višini obrestne mere za devizne hranilne vloge v DEM na vpogled pri banki v Ljubljani in sicer od zneska ... (točka 1 izreka), enako pa v točki 2 izreka... vse po obresti meri v višini obresti za hranilne vloge na vpogled v DEM pri banki v Ljubljani, v roku 15 dni... Ko pritožba navaja razloge v zvezi s 33 % pogodbeno obrestno mero, za to nima pravnega interesa. S sodbo namreč ni določena taka obrestna mera, pač pa taka, za kakršno se v tem delu pritožba sama zavzema, torej je določena obrestna mera v višini obresti za hranilne vloge v DEM na vpogled, ne pa po 33 % obrestni meri. Povedano velja tako za tisti del odločbe, ki se nanaša na ugoditev tožnikovemu zahtevku kot na tisti del odločbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi, vse pa v zvezi s toženčevo pritožbo. S tem je odgovorjeno na pritožbene trditve. V preostalem delu odločitve o tožbi in o nasprotni tožbi pa je uradni preizkus pokazal, da bistvenih kršitev ni bilo in da je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno glede na dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo sodišče prve stopnje. Z razlogi izpodbijane sodbe v preostalem delu se pritožbeno sodišče tako v celoti strinja. V preostalem delu je bilo tako treba pritožbo zavrniti in sodbo potrditi (čl. 353 ZPP). Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške, kajti uspeh tožene stranke s pritožbo je le neznaten (čl. 154/3 ZPP), stroški odgovora na pritožbo pa v konkretnem primeru niso bili stroški, potrebni za pravdo (čl. 155/1 ZPP).