Jedro

Z zavrnitvijo dokaznega predloga o hipotetični možnosti obstoja ali neobstoja nekega dejstva sodišče ne more kršiti pravice do obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega J. B. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem, drugem in prvem odstavku 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja davčne zatajitve po tretjem in drugem odstavku 254. člena KZ. Po določitvi kazni eno leto in osem mesecev zapora in kazni sedem mesecev zapora je bila obsojencu izrečena enotna kazen dve leti zapora. Obsojencu je naložilo tudi plačilo premoženjskopravnega zahtevka v višini 67.905,22 EUR, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je bila Davčna uprava Republike Slovenije napotena na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodne takse. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 51363/2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodno odločbo vlaga zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter sodbo sodišča druge stopnje razveljavi.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da zahteva ne konkretizira bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč graja zavrnitev dokaznega predloga iz materialnopravnih razlogov. Ocenjuje, da ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka, če sodišče glede pravnih vprašanj navede razloge, ki za obrambo niso sprejemljivi. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo utemeljilo, zakaj sprejema kot verodostojne izpovedbe poslovnih partnerjev družbe M. d. o. o., da ni šlo za fiktivne pravne posle, ne pa zagovora obsojenca v tej smeri. Z zatrjevanjem, da je sodišče selektivno povzemalo ugotovitve izvedenke zahteva uveljavlja nedopusten razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je podalo tudi natančno opredelitev izvedenkinih ugotovitev in obrazložilo, da dvom izvedenke v verodostojnost izdanih računov za sklep o fiktivnosti pravnih poslov ne zadošča. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa ne more biti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe glede pridobitve zaključnih bilanc za štiri poimensko navedene samostojne podjetnike. Zatrjuje, da je sodišče ključni dokazni predlog obrambe, katerega obstoj in pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, zavrnilo iz materialnopravno zmotnih razlogov. Slednje se po oceni zagovornika lahko enači s tem, da je bil dokazni predlog zavrnjen brez utemeljitve. Navedeni dokaz bi moralo sodišče izvesti še zlasti ob upoštevanju dejstva, da je navedbe obrambe o fiktivnosti izdanih računov potrdila tudi izvedenka finančne stroke.

6. Obramba je dokazni predlog za pridobitev zaključnih bilanc samostojnih podjetnikov utemeljila z navedbo, da bo sodišče iz njih lahko razbralo, da gre za povsem nesorazmerne stroške v primerjavi z ostalimi stroški iz poslovanja ter v primerjavi s prihodki in dobičkom, iz česar bo mogoče sklepati, da storitve niso bile opravljene in da je šlo za fiktivne račune (list. št. 180 spisa). Sodišče prve stopnje je dokazni predlog obrambe zavrnilo kot neutemeljen, ker je ocenilo, da predlagana pridobitev zaključnih bilanc ni potrebna, saj je sodišče verodostojnost obtoženčevega zagovora o fiktivnosti pravnih poslov preverilo že z zaslišanjem podjetnikov s katerimi je obsojeni poslovno sodeloval. Pri tem je upoštevalo, da morebitna fiktivnost izstavljenih računov, ki bi jo sodišče morebiti lahko ugotovilo, ne bi bila bistvena za presojo utemeljenosti obtožbenih očitkov o zatajitvi davka od dobička, davka od osebnih prejemkov ter dohodnine, in je torej bistvena le za presojo utemeljenosti očitka o zatajitvi davka na dodano vrednost. V tej zvezi pa je bilo verodostojnost zagovora obsojenca mogoče preizkusiti z zaslišanjem predlaganih prič in zato pridobitev predlaganih bilanc ni bila potrebna (stran 7-8 prvostopenjske sodbe). Pritožbeno sodišče je pritrdilo zagovorniku, da navidezni oziroma fiktivni posli prikazani bodisi po pogodbah bodisi po računih, ne morejo biti podlaga za davčno obveznost in ne ustvarjajo davčnih posledic. Ni pa pritožbeno sodišče pritrdilo zagovorniku v delu, ko je sodišču očital, da je v sodbi izostala skrbna in vestna ocena dokazov glede vprašanja fiktivnosti pravnih poslov (stran 3 – 4 drugostopenjske sodbe).

7. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje stališču, da so navidezni oziroma fiktivni posli res sklenjeni zgolj navzven in brez prave volje pogodbenih strank, da bi te posle dejansko sklenili ter kot taki nimajo davčnih posledic, vendar pa kolikor bi v obravnavanem primeru to tezo sprejeli, bi kot hipotetično ugotavlja izvedenka v mnenju, pomenili poleg utaje davka obdolženca in kupcev (drugih oseb) tudi pridobitev protipravne premoženjske koristi. Sodišče te hipotetične teze ni sprejelo, temveč je opravilo obširen dokazni postopek, kjer je ugotavljalo to dejstvo in presodilo, da so bile storitve opravljene, ne glede na to, ali je v podjetjih bila glede teh storitev vodena ustrezna dokumentacija. Priče N. P. (list. št. 179 – 180 spisa), D. B. (list. št. 192 spisa) in F. S. (list. št. 193 spisa) so namreč v nasprotju z zagovorom obsojenca (ki se pred preiskovalnim sodnikom sploh ni zagovarjal, kasneje pa je vložil v spis izjavo, ki jo je na glavni obravnavi prebral, kjer poudarja, da ni nikdar ničesar prikrival, da je šlo za davščine za katere zaradi sprotnih sprememb zakonodaje ni vedel da jih je potrebno odvajati, da ni bil podan njegov naklep k zatajitvi, da se ne spominja ali so bili računi v celoti plačani, da ne more z gotovostjo trditi, da so vsi računi, ki so priloženi obtožnici, izdani in podpisani z njegove strani res identični, da kot direktor družbe M. d. o. o. ni obračunaval ali odplačal davka od osebnih prejemkov, ki jih je družba M. d. o. o. nakazovala na tekoči račun fizične osebe J. B. ipd., kasneje, po izdelavi izvedenskega mnenja, pa je zagovor spremenil in povedal, da ni predložil obrazca obračuna davka od dobička pravnih oseb za družbo M. d. o. o. za leto 2003 in obračuna davka na dodano vrednost za storitve, ki jih je družba M. opravila v letu 2003, saj ni vedel, da je k temu zavezan v primeru fiktivnih pravnih poslov, zaradi česar tudi ni plačal dohodnine, ki bi jo moral plačati za dohodke, ki jih je prejemal kot fizična oseba, torej kot direktor M. d. o. o. slednjič pa je izjavil še, da dejanje priznava, vendar pa da ničesar ni storil naklepno), prepričljivo izpovedale, da so z obsojencem sklenile dogovor, da zanje opravi posredništvo v obliki iskanja dela (N. P. in F. S.) oziroma, da organizira obnovo lokala (D. B.) ter da ni šlo za navidezne posle. Tudi priča J. B. (list. št. 198 – 199) je sodišču pojasnila, da je imela z obsojencem sklenjen ustni dogovor o opravljanju storitev oziroma iskanja dela, ki ga obsojenec sicer ni opravil, vendar mu je izstavljene račune glede na ustni dogovor v celoti plačal in denarja ni zahteval nazaj, ker je upal, da bo prišlo do izpolnitve pogodbe. Izpovedbe teh prič pa je posredno potrdila tudi A. T., diplomirana ekonomistka, ki je posebej vprašana s strani obrambe na glavni obravnavi, opravljeni dne 29. 4. 2010 izjavila, da je davčni urad z navzkrižno kontrolo preverjal pri partnerjih družbe M. d. o. o. ali so bile storitve dejansko opravljene in da so dobili pisne obrazložitve, da so storitve bile opravljene, spominja pa se, da je ena od teh pravnih oseb celo navedla, da so račun delno zavrnili, ker neka storitev ni bila v celoti opravljena. Vsebino izpovedb zaslišanih poslovnih partnerjev družbe M. d. o. o. pa nadalje v celoti potrjuje tudi priložena dokumentacija, in sicer izdani računi za opravljene storitve in izkazana plačila.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče presodilo, enako kot pritožbeno sodišče, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe. Sodišče se je namreč po izvedenem dokaznem postopku jasno opredelilo zakaj ocenjuje, da so bili posli opravljeni ter da je obsojenec prejel plačilo, za katerega je nastopila davčna obveznost. Dokazni predlog je bil tako po presoji Vrhovnega sodišča izrazito zavlačevalne narave, pri čemer tudi ni prezreti okoliščine, da je bil podan šele takrat, ko je izvedenka ekonomske stroke M. A. nakazala možnost, da so bili posli fiktivni. Z zavrnitvijo dokaznega predloga o hipotetični možnosti obstoja ali neobstoja nekega dejstva pa seveda sodišče, ne more kršiti pravice do obrambe.

9. Izražanje dvomov v dokazno oceno sodišča, da posli niso bili fiktivni, pomeni le izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej iz razloga, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dopustno vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Vrhovno sodišče je glede na navedeno presodilo, da zatrjevane kršitve postopka, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, temveč zahteva po vsebini v pretežni meri izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar jo je skladno z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Upoštevaje premoženjsko stanje obsojenca, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje (je brez premičnega in nepremičnega premoženja, preživninski zavezanec in prejemnik socialne pomoči) in dejstva, da je trenutno na prestajanju zaporne kazni, je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.