Jedro

Revizija je dovoljena v primerih, določenih v drugem odstavku 83. člena ZUS-1, zato mora stranka, ki revizijo uveljavlja, nositi trditveno in dokazno breme njene dovoljenosti. Ker je po določbi 84. člena ZUS-1 mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve v reviziji, v tem primeru predloga za njeno izdajo ni mogoče obravnavati po vsebini, ker je s tem sklepom pravnomočno zavržena revizija kot nedovoljena, in je posledično nedovoljena tudi predlagana začasna odredba.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je 12. 10. 2007 po odvetniku vložil revizijo zoper pravnomočno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, pri čemer njeno dovoljenost utemeljuje s 1. točko (vrednost obravnavanega premoženja naj bi po podatkih upravnega spisa presegala 100.000 EUR) in 3. točko (zelo hude posledice za stranko) drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07- sklep US). Dne 26. 10. 2007 pa je tožnik vložil še predlog za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 64. člena ZUS-1. Revident je vložil revizijo, ker je sodišče prve stopnje po njegovem mnenju napačno tolmačilo odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-142/33 in na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, opr. št. U 199/2007-29 z dne 13. 3. 2007, po katerem tožniku ni bila priznana lastnost stranke v postopku denacionalizacije premoženja nekdanje posojilnice P. oziroma poslovne stavbe S. trg, P., ki sta jo po 67. členu ZZad vložili sedanja K. zadruga, z.b.o., L., in D.b.S., d. d., L. Začasno odredbo pa je predlagal, ker je iz neformalnih virov izvedel, da je že izdana odločba o denacionalizaciji, kar je razvidno iz upravnega spisa, v katerega tožnik glede na pravnomočno odločitev, da ni stranka v postopku, nima vpogleda. Obstaja utemeljena bojazen, da bo nepremičnina, ki je predmet denacionalizacije, odtujena pred rešitvijo revizije, tako da bo revidentu s tem nastala nepopravljiva škoda in je zato izpolnjen pogoj v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Prizadeta stranka K. zadruga z.b.o., L., na revizijo in predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila. Na revizijo pa sta odgovorili tožena stranka in prizadeta stranka D.b.S., K. ulica, L., ki je odgovorila tudi na predlog za izdajo začasne odredbe. V odgovorih prerekata vse navedbe revidenta kot neutemeljene, še zlasti ker je bila v tej zadevi izdana odločba, pri kateri je določena odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. K 1. točki izreka: Revizija se ne dovoli.

Po presoji revizijskega sodišča revizije v tem primeru ni mogoče dovoliti, ker revident razlogov iz 1. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 za njeno dovolitev, na katere se sklicuje, ni obrazložil. Čeprav je vprašanje stranke v postopku vprašanje, ki daje revidentu v primeru, da se mu tak status prizna, določena upravičenja v drugem postopku, ni mogoče z vrednostjo denacionalizacijskega postopka, ki je samostojen postopek in je sodno varstvo zagotovljeno v samostojnem upravnem sporu, utemeljevati v reviziji v zvezi s postopkom o vprašanju priznanja lastnosti stranke v smislu 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Ker pri vprašanju priznanja lastnosti stranke pravica ni izražena v denarju, torej ta določba ne pride v poštev, zato tudi vrednost spora oziroma vrednost premoženja v postopku, v katerem naj bi imel revident lastnost stranke, za odločitev o dovolitvi revizije ni pomembna.

Revident nadalje uveljavlja dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident pa v reviziji, razen zgolj sklicevanja na to točko, z ničemer ne pojasni, katere zelo hude posledice ima zanj izpodbijana odločitev, zato revizijsko sodišče obstoja tega pogoja za dovolitev revizije ne more presojati. S tem, da če zaradi nepriznanja lastnosti stranke v postopku revident ne bo mogel uveljavljati določenih upravičenj v drugem denacionalizacijskem postopku, pa še ni izkazan pogoj, da bodo revidentu zato nastale zelo hude posledice, ali pa bi moral te posledice natančno pojasniti, da bi bila njihova presoja s strani sodišča sploh možna. Svoje pravice pa že tako varuje v svojem denacionalizacijskem postopku, v katerem je, tako kot v reviziji sam trdi, vložena zahteva za isto premoženje. Revizija je po prvem odstavku 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji, in je dovoljena le v primerih, določenih v drugem odstavku tega člena, zato mora stranka, ki revizijo uveljavlja, tudi nositi trditveno in dokazno breme njene dovoljenosti. Glede na navedeno revizijsko sodišče meni, da v obravnavanem primeru za predlagano revizijo ni izpolnjen niti pogoj iz 1. niti pogoj iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki ju uveljavlja revident, zato je revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Predlog za izdajo začasne odredbe ni dovoljen.

Po prvem odstavku 84. člena ZUS-1 vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. Po drugem odstavku 84. člena ZUS-1 vrhovno sodišče lahko na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. V drugem odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Ker je po določbi 84. člena ZUS-1 torej mogoče začasno odredbo izdati le do odločitve v reviziji, v tem primeru predloga za njeno izdajo ni mogoče obravnavati po vsebini, ker je s tem sklepom pravnomočno zavržena revizija kot nedovoljena, in je posledično nedovoljena tudi predlagana začasna odredba.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 84. člena ZUS-1 ob smiselni uporabi 89. člena ZUS-1 predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo kot nedovoljen.