Jedro

Iz izreka odločbe o prekršku je razvidno le, da zneski, ki jih je pravna oseba zaračunala potrošnikom, glede na svojo višino bistveno presegajo znesek zakonsko predpisanih zamudnih obresti in na nek način predstavljajo pogodbeno kazen. V izreku odločbe pa niso navedene okoliščine, ki jih je sicer mogoče razbrati iz obrazložitve odločbe o prekršku (da potrošniki niso mogli vplivati na določila pogodbe in cenik storitev, da so bili v slabem materialnem položaju, da so nujno potrebovali finančna sredstva, da so bili zgolj zaradi finančne stiske v podrejenem položaju in zato pripravljeni podpisati pogodbo s takšnimi določili, da so bila ta pogodbena določila v pogodbi natisnjena v nesorazmerno majhnem tisku, da so bile premije nekaterim potrošnikom zaračunane tudi zaporedoma 15 mesecev in podobno), in ki bi, če bi bile navedene v opisu očitanih prekrškov, pomenile ustrezno konkretizacijo dejanskega stanu prekrška po četrti alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se postopek zoper pravno in odgovorno osebo ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Dravograd-Maribor je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku pravno osebo O., d. o. o., spoznal za odgovorno storitve prekrška po četrti alineji prvega odstavka 15. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP), njeno odgovorno osebo M. V. pa za odgovorno storitve prekrška po drugem odstavku 15. člena, v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 15. člena ZVPNPP. Pravni osebi je izrekel globo v višini 3.000,00 EUR, odgovorni osebi pa globo v višini 300,00 EUR. Prekrškovni organ je odločil, da se pravni osebi odvzame protipravno pridobljena premoženjska korist. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo ZSV 234/2016 z dne 6. 12. 2017 zahtevi za sodno varstvo pravne in odgovorne osebe zavrnilo ter potrdilo odločbo prekrškovnega organa. Sodišče in prekrškovni organ sta odločila, da sta pravna in odgovorna oseba dolžni plačati sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo, v zvezi z odločbo prekrškovnega organa vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve materialnih določb po 1. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve trdi, da v izreku odločbe o prekršku ni konkretiziran dejanski stan prekrška. Izrek odločbe o prekršku zatrjuje uporabo agresivne poslovne prakse, ki je bila storjena z nedopustnim vplivanjem in v škodo potrošnikov. V opisu prekrška ni v ničemer konkretiziran zakonski očitek o nedopustnem vplivanju ter ni navedeno, s katerim konkretnim ravnanjem sta pravna in odgovorna oseba izkoristili premoč v razmerju do potrošnikov z namenom izvajanja pritiska, na način, ki bistveno omejuje sposobnost potrošnikov, da sprejmejo odločitev. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter zaradi kršitve materialnih določb iz 1. točke 156. člena ZP-1 odločbo o prekršku odpravi in prekrškovni postopek ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilkama prekrška in njunim zagovornikom. Storilkini zagovorniki so v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti izrazili strinjanje z vloženo zahtevo ter poudarili, da mora biti, enako kot v kazenskem pravu, tudi v prekrškovnem pravu, opis slehernega prekrška skladen z načelom zakonitosti, ker je edino tako mogoče preprečiti arbitrarno uporabo „državnega kaznovalnega sankcioniranja“ v primerih, ki niso vnaprej točno opredeljeni.

B.

4. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da v izreku izpodbijane odločbe o prekršku, konkretne okoliščine prekrška niso opisane. V opisu prekrška ni konkretiziran zakonski očitek o nedopustnem vplivanju na povprečnega potrošnika, niti ni navedeno, s katerim konkretnim ravnanjem sta pravna in odgovorna oseba izkoristili premoč v razmerju do potrošnikov, z namenom nanje izvajati pritisk.

5. V konkretnem primeru je prekrškovni očitek pravni osebi, da je v času od 13. 1. 2014 do 27. 11. 2015, s tem, ko je odgovorna oseba M. V. pri opravljanju dejavnosti pravne osebe kot direktor v imenu, na račun, v korist ter s sredstvi pravne osebe uporabil agresivno poslovno prakso tako, da je 5.891-krat zaračunal strošek upravljanja zapadlega neplačanega dolga v znesku 29,00 EUR in 3.019-krat zaračunal premije za prevzem tveganja neplačanega kredita v znesku 30,00 EUR, ki jih je pravna oseba zaračunala potrošnikom v primeru nepravočasnega poplačila kredita pri sklenjenih potrošniških kreditnih pogodbah tipa Mobi100, Mobi200 in Mobi500 in predstavljajo obliko opominjanja potrošnika v primeru neplačila dolgovanega zneska, glede na svojo višino pa bistveno presegajo znesek zakonsko predpisanih zamudnih obresti, z nedopustnim vplivanjem in v škodo potrošnika bistveno zmanjša ali utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi s finančnimi produkti tipa Mobi100, Mobi200 in Mobi500 ter s tem povzročila ali utegnila povzročiti, da je potrošnik sprejel odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, kar je bilo ugotovljeno najmanj v primeru šestih potrošnikov, ki so v izreku odločbe o prekršku poimensko navedeni, navedeni pa so tudi zneski, ki jim jih je pravna oseba zaračunala.

6. Po vsebini enako ravnanje je bilo v izreku odločbe o prekršku očitano tudi odgovorni osebi pravne osebe M. V., ki je bil pri pravni osebi zaposlen kot njen direktor.

7. Vrhovno sodišče je v številnih svojih odločbah1 presodilo, da mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek. Iz njega mora biti razviden kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine prekrška (tretji odstavek 56. člena ZP-1). Opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega ravnanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnanja opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Le opis ravnanja, ki je v zadostni meri konkretiziran, omogoča pravno vrednotenje ter hkrati uresničevanje storilčeve pravice do obrambe. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da golo prepisovanje zakonskega besedila ne zadosti standardu konkretizacije dejanskega stanu prekrška.

8. Navedene zahteve, ki so na zakonski ravni konkretizirane v določbi tretjega odstavka 56. člena ZP-1, izhajajo iz ustavnega načela zakonitosti (prvi odstavek 28. člena Ustave), ki je eno temeljnih načel kaznovalnega prava, v katerega sodi tudi področje prekrškov. Bistvo spoštovanja načela zakonitosti, in s tem določnosti v prekrškovnem pravu, je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo državnega sankcioniranja v primerih, ki niso vnaprej točno opredeljeni. Če se storilcu očita storitev prekrška, ki ne izpolnjuje katerega od zakonskih znakov prekrška, ki je opredeljen v materialnem predpisu, takšno ravnanje pomeni kršitev načela zakonitosti.

9. V konkretnem primeru se storilkama prekrška (pravni in odgovorni osebi) očita storitev prekrška po četrti alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP, to je ravnanja, ki ga zakon označuje za agresivno poslovno prakso. ZVPNPP v določbi 4. člena načelno opredeljuje nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, ki so prepovedane tako pred, med in po sklenitvi posla. Poslovna praksa je v vsakem primeru nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivila ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, oziroma povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov. Nepoštena poslovna praksa sama po sebi za sankcioniranje storilca ne zadošča, temveč mora takšno ravnanje podjetij bistveno izkrivljati ekonomsko obnašanje potrošnika oziroma pomeniti vsaj možnost nastanka takšnega obnašanja. Za nepošteno poslovno prakso v skladu z določbo četrtega odstavka 4. člena ZVPNPP velja tudi agresivna poslovna praksa, ki je opredeljena v generalni klavzuli določbe 8. člena ZVPNPP. V določbi 10. člena tega zakona pa so taksativno določeni primeri najbolj tipičnih agresivnih poslovnih praks, ki v vsakem primeru štejejo za nepoštene.

10. V skladu z določbo 8. člena ZVPNPP se poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru, ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin, z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. 11. Nedopustno vplivanje, kot element agresivne poslovne prakse, je opredeljeno v deseti alineji 3. člena ZVPNPP kot izkoriščanje premoči v razmerju do potrošnika z namenom izvajati pritisk, tudi brez uporabe sile ali brez grožnje uporabe sile, na način, ki bistveno omejuje potrošnikovo sposobnost, da sprejme odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev. Bistveno je torej, da mora ravnanje podjetja vplivati ali vsaj biti takšno, da lahko vpliva na voljo potrošnika, ki ima na najširši ravni pravico svobodno se odločiti, kdaj, s kom in na kakšen način bo sklepal posle.

12. V konkretnem primeru je treba pritrditi vložnici zahteve za varstvo zakonitosti, da konkretni del opisa prekrška, ki se očita pravni in odgovorni osebi, ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov tega prekrška. Iz opisa prekrška tako ni razvidno, kako naj bi poslovna praksa pravne osebe, ki je potrošnikom v primeru nepravočasnega plačila kredita, kar 5.891-krat zaračunala strošek upravljanja zapadlega neplačanega dolga in 3.019-krat premijo za prevzem tveganja neplačanega kredita, izkrivljala ekonomsko obnašanje kreditojemalcev v smeri, da so se le-ti odločili za sklenitev takšnih kreditnih pogodb, oziroma v čem je nanje nedopustno vplivala, torej izkoriščala premoč v razmerju do njih, ki je imela za posledico omejitev njihove poslovne svobode.

13. Iz izreka odločbe o prekršku je tako razvidno le, da zneski, ki jih je pravna oseba zaračunala potrošnikom, glede na svojo višino bistveno presegajo znesek zakonsko predpisanih zamudnih obresti in na nek način predstavljajo pogodbeno kazen. V izreku odločbe pa niso navedene okoliščine, ki jih je sicer mogoče razbrati iz obrazložitve odločbe o prekršku (da potrošniki niso mogli vplivati na določila pogodbe in cenik storitev, da so bili v slabem materialnem položaju, da so nujno potrebovali finančna sredstva, da so bili zgolj zaradi finančne stiske v podrejenem položaju in zato pripravljeni podpisati pogodbo s takšnimi določili, da so bila ta pogodbena določila v pogodbi natisnjena v nesorazmerno majhnem tisku, da so bile premije nekaterim potrošnikom zaračunane tudi zaporedoma 15 mesecev in podobno), in ki bi, če bi bile navedene v opisu očitanih prekrškov, pomenile ustrezno konkretizacijo dejanskega stanu prekrška po četrti alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP.

14. Glede na navedeno je treba pritrditi vložnici zahteve, da v opisu prekrškov v odločbi o prekršku niso konkretizirani zakonski znaki prekrškov, ki se očitata pravni in odgovorni osebi. V opisu prekrškov, kot že rečeno, ni konkretno navedeno, v čem naj bi bilo ogroženo izoblikovanje prave in resnične volje za sklenitev pravnega posla povprečnih potrošnikov, oziroma na kakšen način je kreditodajalka, z izkoriščanjem premoči v razmerju do potrošnikov, nanje nedopustno vplivala.

C.

15. V izreku odločbe o prekršku niso konkretno opisani zakonski znaki prekrškov, očitanih pravni in odgovorni osebi, zaradi česar je podana kršitev po 1. točki 156. člena ZP-1 v zvezi z določbo prvega odstavka 28. člena Ustave. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke ugodilo ter postopek o prekršku zoper storilki ustavilo. Ker je bil postopek o prekršku ustavljen, je Vrhovno sodišče odločilo, da stroški prekrškovnega postopka obremenjujejo proračun.

1 Primerjaj sodbe IV Ips 76/2011 z dne 20. 12. 2011, IV Ips 73/2012 z dne 18. 9. 2012, IV Ips 6/2016 z dne 17. 5. 2016 in IV Ips 36/2016 z dne 20. 9. 2016.