Jedro

Tožnik se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati vtoževanemu regresu za letni dopust niti vtoževanim razlikam v plači, ki so mu bile od plače odtegnjene brez njegovega pisnega soglasja, kot to zahteva drugi odstavek 136. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun regresa za letni dopust za leto 2013 v višini 783,00 EUR bruto in po odvodu akontacije dohodnine izplačilo neto zneska s pp (točka I/1 izreka) ter za plačilo neto odbitkov pri plači v skupnem znesku 2.886,00 EUR s pp (točka I/2 izreka). Tožniku je naložilo, da toženki povrne njene stroške postopka v znesku 642,58 EUR s pp (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba napačna in nezakonita, obrazložitev pa nejasna in se ne da preizkusiti. Prvostopno sodišče je povsem pravilno ugotovilo, da mu toženka vtoževanega regresa ni plačala in da so bili odbitki od plače izvršeni brez njegovega pisnega soglasja. Kljub temu je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker se je zmotno in nezakonito oprlo na trditev toženke, da je tožnik podpisal sporazumno odpoved pogodbe o zaposlitvi z navedbo, da so med njima poravnane vse obveznosti. Takšna izjava je skladno s sodno prakso nezakonita in brezpredmetna. Tožnik se je že v pripravljalni vlogi z dne 16. 12. 2015 skliceval na odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 63/03, ki pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo in je odločilo drugače, svojega nestrinjanja s sodno prakso pa ni utemeljilo. Tudi odbitki od plače, kar dejansko pomeni neizplačilo dela plače, so lahko zakoniti le ob pogojih iz 136. člena ZDR-1, ki zahteva pisno soglasje delavca. Pravno zgrešena je navedba sodišča prve stopnje, da določilo 136. člena ZDR-1 ni prisilni predpis, zaradi česar je štelo, da je sporazum veljaven. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS je neutemeljeno, saj je v tej odločbi obravnavana pravica do odpravnine. Poleg tega pa je v konkretnem primeru tožnik s svojim malomarnim delom toženki povzročal škodo, ki je bila na podlagi dogovora odtegnjena od plače, s čimer se je tožnik strinjal in je temu ustrezno podpisal sporazumno odpoved. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na 136. člen ZDR-1. Delavec res ne more dati soglasja pred nastankom delodajalčeve terjatve, ni pa prepovedano, da delavec z naknadnim pisnim sporazumom določi, da so terjatve poravnane in s tem potrdi tudi strinjanje z odtegljaji. Toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Je pa zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je delodajalec dolžan delavcu izplačati regres za letni dopust in da je tožnik to pravico za leto 2013 tudi pridobil. Soglaša s tožnikom tudi, da delodajalec ne sme brez pisnega soglasja delavca odtegovati oziroma pobotati svojih terjatev od plače, razen v zakonsko določenih primerih oziroma kot to določa 136. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.). Prvostopno sodišče nato nadaljuje z ugotovitvijo, da določbi ZDR-1 nista prisilna predpisa. Zato lahko stranki skladno s 3. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) prosto urejata obligacijska razmerja, zaradi česar sta sklenili sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in se v njem veljavno dogovorili, da so med njima poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Tako se je tožnik dejansko odpovedal svojim morebitnim zahtevkom iz delovnega razmerja, ki še ne bi bili poravnani v času podpisa sporazuma. Zato iz naslova delovnega razmerja zoper toženko ne more ničesar več zahtevati.

7. Pritožba utemeljeno opozarja na zmotno uporabo materialnega prava sodišča prve stopnje, zlasti v delu zaključka, da določbe ZDR-1, na katere se sklicuje, niso prisilne narave. Tožnik se v pritožbi pravilno ponovno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-63/03, iz katere izhaja, da delovnopravne norme, ki določajo minimum pravic delavca, omejujejo pogodbeno svobodo strank, vključno z institutom odpovedi pravici. Ustavno sodišče je v navedeni zadevi res obravnavalo pravico delavke do odpravnine, ki ji je pripadala po tedaj veljavnem ZDR/90. Vendar je sodna praksa na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS uveljavila stališče, da to pravilo velja za vse pravice, ki jih kot minimum zagotavlja delovnopravna zakonodaja (npr. sodba VDSS, opr. št. Pdp 1021/2015). Tožnik se zato v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi ni mogel veljavno odpovedati niti vtoževanemu regresu za letni dopust niti vtoževanim razlikam v plači, ki so mu bile od plače odtegnjene brez njegovega pisnega soglasja, kot to zahteva drugi odstavek 136. člena ZDR-1. 8. Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava je prvostopno sodišče nezakonito zavrnilo tožbeni zahtevek po samem temelju. Pri tem je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede same višine tožbenega zahtevka. Sploh nič (ne o temelju ne o višini) pa prvostopno sodišče ni odločalo o terjatvah toženke, ki jih je slednja uveljavljala v pobot tožnikovim terjatvam.

9. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ni samo opravilo glavne obravnave oziroma dopolnjevalo dokaznega postopka v smislu pooblastila iz 355. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje sploh še ni izvajalo dokazov glede višine tožbenega zahtevka in o v pobot uveljavljanih terjatvah ne bi šlo za pomanjkljivosti, ki bi jih lahko odpravilo pritožbeno sodišče, ki bi tako prevzelo vlogo sodišča prve stopnje. S tem pa bi bila strankam tudi odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

10. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju najprej ugotovi obstoj tožnikove terjatve tudi po višini. Nato naj ugotovi o obstoju oziroma neobstoju terjatev toženke, za katere je postavila pobotni ugovor. Nazadnje pa naj odloči o pobotu vseh ugotovljenih terjatev in odloči še o dajatvenem zahtevku.

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (člen 165/3 ZPP).