Jedro

V primeru, če je obrazložitev sklepa o razporeditvi skopa, le-ta zaradi navedenega ni nezakonit in sodišče v sodnem postopku ugotavlja razloge za premestitev.

Za premestitev tožnika ni bilo potrebe, prav tako do nje ni prišlo zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega opravljanja dela ter boljše organiziranosti, kar je pogoj po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU, zato je bila premestitev tožnika nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep s katerima je odločilo: „I. Sklep tožene stranke šifra ... z dne 22. 6. 2009, po poteku roka za odločitev o pritožbi še formalno potrjen s sklepom Komisije za pritožbe št. ... z dne 20. 5. 2010, je nezakonit in se razveljavi. Kar tožeča stranka zahteva več oziroma drugače, in sicer, da se sklep tožene stranke šifra ... z dne 22. 6. 2009 odpravi, se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati vse pravice na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi in aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 8. 2008 ter tožečo stranko razporediti na delovno mesto vodja Oddelka za ... Policijske uprave ..., v roku osmih dni, pod izvršbo.

III. Tožena stranka je tožeči stranki od dne 1. 7. 2009 pa do vrnitve na delovno mesto vodja Oddelka za ... Policijske uprave ... dolžna obračunati bruto in izplačati neto razliko v plači, ki jo je od 1. 7. 2009 zaradi nezakonitega sklepa o premestitvi prejemala zaradi uvrstitve v 42. plačni razred in ob upoštevanju dodatkov za stalnost in delovno dobo in tisto, ki bi jo morala prejemati ob uvrstitvi v 43. plačni razred in ob upoštevanju dodatkov za stalnost, delovno dobo in vodenje, kot je določeno v aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 20. 8. 2009, vse pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih neto zneskov razlik v plači, od vsakega 6. v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, v osmih dneh, pod izvršbo.

Višji obrestni zahtevek, in sicer za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih neto zneskov plače od vsakega 5. v mesecu za plačo preteklega meseca do plačila, se zavrne.

in SKLENILO:

I. Tožba se zavrže v delu tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za čas od vrnitve na delovno mesto vodja oddelka za državno mejo in tujce obračunati bruto plačo, upoštevajoč 43. plačni razred z dodatki za stalnost 5,28 %, za delovno dobo v višini 8,25 % in vodstveni dodatek v višini 9 % ter ji od tako obračunanega mesečnega bruto zneska plače, po odvodu davkov in prispevkov, izplačati ustrezen neto znesek, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 1.083,70 EUR v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.“ Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I., II. in III. točko sodbe in II. točko sklepa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljenega zavrne in mu naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh od izdaje sodbe do plačila oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da se tožena stranka z odločitvijo sodišča ne strinja, saj je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo in sicer 3. točko 1. odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih, saj je ugotovitev učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organov s tožnikovo premestitvijo presojalo v daljšem časovnem obdobju in ne v trenutku dejanske premestitve. Makroekonomske razmere v državi so bile razlog za pričetek racionalizacije in prenosa določenih delovnih mest v operativo. Pri tem je potrebno upoštevati tudi, da je priča direktor Policijske uprave … A.A. prepričljivo izpovedal, da bi delovno mesto potrebovali tudi še naprej, pri čemer sodišče ne bi smelo upoštevati razmer, ki so nastopile kasneje, neodvisno od ravnanj tožnikovih neposrednih nadrejenih. Tožena stranka ne trdi, da so priče govorile neresnice, vendar pa je subjektivno gledanje teh prič na dejansko premestitev tožnika treba presojati v luči, da gre za tožniku naklonjene priče. Priča B.B. je predstavnik sindikata in je izpostavil predvsem težave, s katerimi se je po premestitvi soočil tožnik, prav tako tudi priča C.C., ki je kot predstavnik sindikalne skupine A. pisal o neopravičeni ukinitvi delovnega mesta v A., kar izhaja iz elektronskega sporočila C.C. z dne 24. 10. 2012. Priča D.D. je več let tožnikov sodelavec in tudi njegov podrejeni. Priča E.E. je prepričljivo izpovedal, da se je po nasvete obračal na tožnika. Dejstvo, da javni uslužbenec daljše obdobje dela na določenem področju in da s časom postane poznavalec tega področja, ne pomeni, da premestitev na drugo delovno mesto ni več možna. Priča A.A. je poudaril, da so delovno mesto analitika „krvavo“ potrebovali. Tožnik je po izobrazbi diplomirani obramboslovec in je bil torej skrbno izbran za specifično novoustanovljeno delovno mesto na PU A.. Premestitev tožnika je bila potrebna le zaradi boljše organizacije dela. Priča A.A. je izpovedal, da je prihajalo do sporov med oddelkom, ki ga je vodil tožnik in oddelkom, ki ga je vodil F.F., ki je zdaj že upokojen. Mnenja prič so temeljile na subjektivnih ocenah in kolegialnosti prič in niso odražala realne slike stanja na terenu in o potrebah delodajalca.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj je odločitev sodišča pravilna in zakonita in temelji na pravilno ugotovljenih dejstvih. Neutemeljena je navedba tožene stranke, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in sicer 3. točko 1. odstavka 149. člena ZJU, ker je za ugotovitev učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa s tožnikovo premestitvijo presojalo v daljšem časovnem obdobju in ne v trenutku dejanske premestitve. Sodišče je presojalo zakonitost premestitve v okviru okoliščin, ki so bile podane v času premestitve, pred in po premestitvi tožnika. Priče so izpovedovale logično in nepristransko. Sodišče je pravilno ugotovilo, da cilj premestitve, kot ga je navajal predstojnik, to je učinkovitejše delo, boljša organiziranost in izboljšava odnosov v oddelku za državno mejo in tujce v sektorju informirane policije PU A. ni bila podana. Ni šlo za učinkovitejše in smotrnejše opravljanje dela. Sodišče je tudi ugotovilo, da se odnosi v S. po premestitvi tožnika niso z ničemer spremenili, saj so bili že prej dobri. Tožnik v nadaljevanju tudi poudarja, da je izveden dokazni postopek pokazal, da pravega dela za tožnika na novem delovnem mestu v službi direktorja PU A. sploh ni bilo in da to okoliščino potrjuje tudi dejstvo, da je bilo njegovo delovno mesto naknadno celo ukinjeno. Tako je bil tožnik znova premeščen in je dne 24. 12. 2012 prejel nov sklep o premestitvi. V zvezi z izjemnim predznanjem za delo strateškega analitika tožnik navaja, da gre za novoto, ter da nikoli ni bil strokovno usposobljen za opravljanje dela s področja statistične in kriminalistične analitike, kar je tudi sam izpostavljal med postopkom. Dejstvo, da tožnik ni bil usposobljen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil premeščen kaže tudi to, da so bile ugotovljene številne napake s statističnega in vsebinskega dela, predvsem s področja dela policije. Delovno mesto višjega policijskega inšpektorja II v službi direktorja PU A. je bilo načrtno dosistemizirano. Tožnik je bil letos ponovno premeščen, pri čemer je na zahtevo tožene stranke dne 5. 2. 2013 opravil v ambulanti medicine dela usmerjeni preventivni pregled z oceno izpolnjevanja posebnih zdravstvenih zadev. Pregled je opravil predčasno, saj ga je tja napotila tožena stranka. Tožniku je bilo rečeno, da bo moral zaradi psihičnih težav opraviti ponovni kontrolni pregled čez eno leto. Tožnik pojasnjuje, da so njegove zdravstvene težave nastale v povezavi z njegovimi premestitvami in da že to dokazuje, da cilj smotrnosti in boljšega dela, ki se je odrazil s tem, da je tožnik zbolel, res ni mogel biti dosežen, saj bolan delavec ne more prispevati k smotrnosti in boljši organiziranosti dela. Omogočen mu je nadaljnji karierni sistem v uniformirani policiji. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika, pri čemer je sodišče jasno navedlo zakaj je odločilo tako kot to izhaja iz izreka sodbe.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z zaslišanjem tožnika in prič F.F., E.E., D.D., C.C. in A.A. ter po soočenju tožnika in priče A.A. ter prečitanju izjave B.B. ter vpogledu v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter ob vpogledu v listinsko dokumentacijo, ki jo je pridobilo sodišče (priloge C1-C4), je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek tožnika v pretežnem delu utemeljen. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi aneksa pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2008 na delovnem mestu vodja oddelka v uradniškem nazivu višji policijski inšpektor II v MNZ, v policiji, PU A., Oddelku za … razvrščen v 43. plačilni razred. Tožnik je bil z izpodbijanim sklepom z dne 22. 6. 2009 številka ... s 1. 7. 2009 premeščen na delovno mesto višjega policijskega inšpektorja, v uradniškem nazivu višji policijski inšpektor II, v službo direktorja Policijske uprave A. in uvrščen v 42. plačilni razred. Tožnik je podal pritožbo zoper navedeni sklep, pri čemer je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS s sklepom z dne 20. 5. 2010 tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnila in potrdila sklep sodišča prve stopnje, kjer je ugotovila, da je bil podan razlog za premestitev in bi lahko tožnik prispeval s svojimi izkušnjami k učinkovitejšemu delu v novem organu.

Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU) ureja pogoje za premestitev in določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oziroma na lastno željo, pri čemer je premestitev lahko trajna ali začasna. Začasna premestitev lahko traja največ 2 leti (1. odstavek 147. člena ZJU). Ob navedenem je premestitev po 2. odstavku 147. člena ZJU mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Uradnika je mogoče trajno premestiti le na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje, razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti na uradniško delovno mesto ali iz poslovnega razloga. ZJU v 149. členu ureja premestitev zaradi delovnih potreb in določa, da se javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oziroma strokovno – tehnično delovno mesto pri tem ali drugem organu, če:

1. so podani poslovni razlogi;

2. je ugotovljeno, da je javni uslužbenec nesposoben za svoje delo;

3. predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa;

4. se trajno spremeni obseg dela ali racionalizirajo delovni postopki in javni uslužbenec nima več popolne delovne obremenitve;

5. v drugih primerih, ki jih določa zakon.

Premestitev zaradi delovnih potreb, je na območju Republike Slovenije dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot 1 uro vožnje z javnim prevozom. ZJU v 150. členu ureja postopek premestitve zaradi delovnih potreb in v 1. odstavku določa, da če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša, se premestitev zaradi delovnih potreb opravi s sklepom o premestitvi, ki ga izda predstojnik.

Strinjati se je s stališčem sodišča prve stopnje, da v primeru, če je obrazložitev sklepa o razporeditvi skopa, le-ta zaradi navedenega ni nezakonit in sodišče v sodnem postopku ugotavlja razloge za premestitev. Kot izhaja iz izvedenih dokazov je tožnik zelo uspešno opravljal delo na Policijski upravi A. (PU A.), v sektorju uniformirane policije S., ki je bil sicer razdeljen na dva oddelka in enega je vodil F.F. in drugega oddelek za državno mejo in tujce je 9 let vodil tožnik. Direktor PU A. A.A. je uspel prepričati Generalno policijsko upravo, da so sistemizirali delovno mesto „višji policijski inšpektor III, II, I“ za opravljanje del strateškega analitika, pri čemer so tožnika razporedili na navedeno delovno mesto, njegovo delo pa je prevzel E.E., ki je prej opravljal delo komandirja na Policijski postaji B.. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je direktor PU A. A.A. tožnika ustno seznanil, da bo premeščen, pri čemer pa je le-ta že na ustnem razgovoru izrazil bojazen, da ni usposobljen za opravljanje dela. Takrat mu je bila obljubljena tudi pomoč G.G. ter H.H. in I.I., ki sta dobra poznavalca računalniških orodij. Tožnik je sicer tudi po razporeditvi opravljal del nalog iz prejšnjega delovnega mesta. Z inšpektorjem D.D. je namreč izdelal operativni priročnik, opravljal je del tudi drugih nalog s področja mejnih zadev po navodilu direktorja PU. Na novem delovnem mestu pa kot izhaja iz izvedenih dokazov, praktično dela ni bilo in je prevzel razna prevajalska dela, administrativno tehnična dela ter pripravljal poročila. Ob navedenem je bil tudi dne 1. 4. 2010 ustanovljen Centralni prekrškovni organ tako, da tudi iz navedenega razloga dejanske potrebe po tem delu ni bilo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na to, da je bil izdan sklep o premestitvi tožnika dne 22. 6. 2009 in odločeno o njegovi pritožbi z odločbo Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije dne 20. 5. 2010, ter da je direktor PU že v mesecu aprilu 2010 označil tožnikovo delovno mesto z zvezdico, kar je pomenilo ukinitev delovnega mesta iz razloga, ker ni bilo potreb po premestitvi, pritožbeno sodišče enako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da potreba po premestitvi ni obstajala, saj je tožena stranka še pred odločitvijo Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pričela postopek za ukinitev delovnega mesta. To pa kaže tudi to, da so tožnika premeščali z enega na drugo delovno mesto in to na tista delovna mesta, za katera ni bil strokovno usposobljen, kot je to sam ocenjeval, saj ni poznal programskih orodij za obdelavo podatkov s področja analitike. Že v začetku je imel težave in pojavljati so se začele številne napake tako, da so mu morali pomagati tudi sodelavci. Pritožbeno sodišče pa tudi ocenjuje, da ni nepomembno, da je bil tožnik na prejšnjem delovnem mestu vodje oddelka izredno uspešen in se je dokazoval z nadpovprečnimi rezultati in bil zato tudi odlikovan z nagrado za svoje delo v policiji – Zlati ščit, pri čemer nagrado prejmejo le redki najbolj uspešni policisti. Bilo pa je tudi ugotovljeno, da je šlo za poslabšanje odnosov v S., kar je bilo razlog v alkoholizmu vodje sektorja J.J. in torej medsebojni tekmovalnosti med oddelkoma, ni bil pa vzrok eventualnih nesporazumov tožnik. Zaslišani direktor A.A. je sicer izpovedal, da je bil s tožnikovim delom zelo zadovoljen, kar pa je vprašljivo glede na to, da so se pri tožnikovem delu pričele pojavljati napake. Izpovedbe zaslišanih prič E.E., D.D., C.C. in B.B. so skladne, da ni bilo razlogov za tožnikovo premestitev, pri čemer je celo E.E. tožnika nadomestil na delovnem mestu vodje Oddelka za ... in izpovedal, da je to delovno mesto sprejel, pri čemer pa s tožnikom sodelujeta že vrsto let in nima občutka, da bi karkoli tožnik delal narobe. Ob tem pa je tudi tožnikova nova dela opravljal že prej K.K., ki je imel znanje računalništva in je delo opravljal kvalitetno, tožnik pa ni imel računalniških znanj, niti ni bil usposobljen za novo delo. Tako po oceni zaslišanih prič nikoli ni bilo potrebe za opravljanje nekega novega delovnega mesta, pri čemer se je celo tožnikovo delovno mesto – novo, zaradi racionalizacije ukinilo. Z ukinitvijo novega tožnikovega delovnega mesta pa je tožena stranka pričela celo prej, preden je bil zaključen pritožbeni postopek pred pritožbenim organom, pri čemer iz izpodbijanega sklepa niti ne izhaja, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve, kar pomeni, da je odločitev delodajalca postala dokončna šele z vročitvijo odločitve Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 20. 5. 2010, tožnik pa je bil razporejen na novo delovno mesto že s 1. 7. 2009. Tožnikova prerazporeditev je bila tudi presenečenje za večino policistov, saj je tožnik delo opravljal uspešno in učinkovito. Nenazadnje je tožnik bil v letu 2007 predlagan za izredno napredovanje v višji uradniški naziv, za leto 2007 ter leto 2009 pa je bil za izvajanje nalog ocenjen z oceno nadpovprečno. Pa tudi po razporeditvi je tožnik še vedno opravljal velik del nalog s področja mejnih zadev, torej s področja svoje prejšnje razporeditve. Tako za premestitev tožnika ni bilo potrebe in ni bil izkazan pogoj po 3. točki 1. odstavka 149. člena ZJU.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da so zaslišane priče podale zelo subjektivne ocene, saj tudi drugi dokazi kažejo na to, da je bil tožnik na svojem prejšnjem delovnem mestu zelo usposobljen, njegovo delovno mesto – novo pa je bilo ukinjeno, oziroma se je pričel postopek njegove ukinitve še pred odločitvijo drugostopnega organa o tožnikovi pritožbi.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP.