Jedro

Po 1.odst. 1028.čl. Obligacijskega zakonika - OZ ima porok, ki je plačal upniku njegovo terjatev pravico zahtevati od dolžnika, naj mu povrne vse, kar je zanj plačal ter obresti od dneva plačila.

Izrek

Pritožba prvotoženke se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba drugega toženca se kot prepozna zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožnici v izreku posamično navedene zneske z zakonskimi zamudnim obrestmi od zapadlosti do plačila ter stroške pravdnega postopka v višini 100.360,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta oba toženca. Prva toženka v pritožbi navaja, da drugi toženec z omenjenim dolgom nima nič skupnega. Navaja, da jim je bilo vzeto vse, kar so imeli, zato bo morala tožnica za pomoč zaprositi gospo M., saj sama zaradi nje nima nič. M. to ve in je to povedala tožnici, naj toži tudi R., saj bo le od njega lahko dobila denar, ker je zaposlen. Žal je za dolg odgovorna ona. Ko bo imela, bo tožnica dobila nazaj. Dokler pa nima kaj dati svojim otrokom in dokler družina zaradi spornih dogodkov trpi pomanjkanje, je povračilo dolga odloženo. Končno pa tožnice ni prisilila v kakršenkoli podpis. To je storila prostovoljno.

Drugi toženec v pritožbi navaja, da je tožnico obiskal in ji pustil vizitko. Vsaka stranka, pri kateri je, po službeni dolžnosti prejme njegovo vizitko. Vse kar je storil, je to, da je seznanil tožnico in prvo toženo stranko. Za vse nadaljnje dogovore pa ne odgovarja. Tožnica ni prišla k njemu in mu povedala, da plačuje sporno posojilo. Šla je h gospe M. in njej povedala in od nje dobila vse dokumente, ki jih je priložila tožbi. Tožnica ni priložila dokazila v pismeni obliki, da je njega ali prvo toženko obvestila o dolgu. O dolgu je obvestila gospo M. To dokazuje, da tožnica problema ni poskušala razrešiti po mirni poti, ampak je na prigovarjanje omenjene gospe M. vložila tožbo. Za dolg je sam izvedel šele iz prejete tožbe. Sodnica pa v tej zadevi sploh ne upošteva dejstev in dokazov, zato je že naslovil pritožbo na Ministrstvo za pravosodje. Tožnica ni njemu ničesar podpisala, sploh pa ne poroštva za kredit, zato od njega ne more zahtevati poplačila plačanih obrokov. Kolikor ve, je tožnica prostovoljno podpisala poroštvo Z.S. Nihče je v to ni prisili. Prvotoženka je tožnici pomagala, dokler ni ugotovila, da se za njenim hrbtom srečujeta tožnica in S.M. Pritožba drugega toženca je prepozna, pritožba prve toženke pa ni utemeljena.

Drugi toženec je prejel izpodbijano sodbo 28.06.2005 (vročilnica, pripeta na list. št. 27 spisa), pritožbo bi moral vložiti v 15-dnevnem pritožbenem roku (v skladu s 333.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), najkasneje 13.07.2005, vložil pa jo je šele 14.07.2005 (kot izhaja iz pisemske kuverte, pripete na list. št. 31 spisa), torej prepozno. Zato jo je pritožbeno sodišče kot prepozno zavrglo, v skladu s 352.čl. ZPP, ki določa, da sodišče druge stopnje zavrže s sklepom prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo, če tega ni storilo sodišče prve stopnje (343.čl. ZPP).

Za prvo toženko na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ni sporno. Prva toženka je pri N. d.d. najela kredit (po pogodbi z dne 07.03.2002), za vračilo katerega se je kot porok zavezala tožnica in ga nato dejansko banki tudi obročno odplačevala, ker tega prvotoženka ni poravnala. Vtoževani znesek (ki za prvo toženko tudi po višini ni sporen) se torej nanaša na dolg, ki ga je tožnica kot porokinja plačala banki. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, 1.odst. 1028.čl. Obligacijskega zakonika - OZ, ki določa, da porok, ki je plačal upniku njegovo terjatev, lahko zahteva od dolžnika, naj mu povrne vse, kar je zanj plačal ter obresti od dneva plačila. Toženkina pritožba nima pravno upoštevnih razlogov, dolg priznava in obljublja, da ga bo vrnila, ko bo to zmogla. Že prvostopenjsko sodišče je prvotoženki pravilno pojasnilo, in kar slednja ponavlja v pritožbi, da je sklicevanje na socialno stisko v obravnavani zadevi neupoštevno. Neupoštevne so tudi pritožbene navedbe, da "toženec z omenjenim dolgom nima nič", kar bi bilo razumeti, da ni podana njegova solidarna odgovornost, že zato, ker toženka ne more vložiti pritožbe v delu, ki se nanaša na drugotoženca, pa tudi sicer, ob neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča, da je obveznost iz kreditne pogodbe nastala v zvezi s skupnim premoženjem obeh tožencev, ki sta v obravnavanem obdobju živela v izvenzakonski skupnosti. Toženčeva solidarna odgovornost temelji na 2.odst. 56.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij (ZZZDR), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Omenjene pritožbene navedbe pa so tudi pritožbena novota in kot take (glede na 337.čl. ZPP) v pritožbenem postopku tudi iz tega razloga neupoštevne. Pritožbeni razlogi zato niso utemeljeni in ker sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z 2.odst. 350.čl. ZPP, kršitev ni zasledilo, je toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).