Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker na razpisano delovno mesto ni bilo ustreznih prijav glede na zahtevano izobrazbo, je tožena stranka s tožnico, ki prav tako ni izpolnjevala razpisnih pogojev, na podlagi 14. člena ZDR/90 zakonito sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je v pogodbi o zaposlitvi za določen čas sicer navedla kot razlog zaposlitve "začasno povečan obseg dela", vendar to ni vplivalo na zakonitost pogodbe, saj je treba ugotoviti in upoštevati dejanski razlog.
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločitev predsednika tožene stranke z dne 25.3.2002, s katero je bila zavrnjena zahteva, da se tožničino delovno razmerje, ki je bilo sklenjeno za določen čas, spremeni v delovno razmerje za nedoločen čas in da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen od 1.8.2000 dalje z vsemi pravicami iz takega delovnega razmerja.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izdalo zamudne sodbe, kljub temu, da je odgovor na tožbo podpisala oseba, ki ni bila zakoniti zastopnik in ni imela opravljenega državnega pravniškega izpita. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana tudi zato, ker sodišče druge stopnje ni odgovorilo oziroma je sploh spregledalo pritožbene navedbe v zvezi spreminjanjem sistemizacije delovnih mest na 7. redni seji UO tožene stranke. Poleg tega pritožbeno sodišče ni odgovorilo na trditve, da pogodbe o zaposlitvi ni mogoče spremeniti z aneksom, saj ZDR, ki je kogenten predpis, v delu, ki se nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi, zahteva, da je potrebno skleniti z delavcem pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da ni mogoče sklepati aneksov. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.
Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija ni utemeljena.
Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).
Revidentka nima prav, ko navaja, da bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo, ker bi moralo šteti, da tožena stranka odgovora na tožbo ni podala. Iz listin v spisu je razvidno, da je tožena stranka v roku (določbe 277. člena ZPP) vložila odgovor na tožbo, ki pa ga ni podpisal zakoniti zastopnik, kljub temu, da je bil naveden kot podpisnik vloge. Zato je sodišče vlogo pravilno obravnavalo (kljub temu, da je sprva pozvalo toženo stranko, da podpisnik predloži dokaz, da ima opravljen državni pravniški izpit) kot vlogo brez podpisa vlagatelja in s tem kot nepopolno vlogo ob upoštevanju določb drugega odstavka 105. člena ZPP. Zato je, ko je v skladu z določbo prvega odstavka 108. člena ZPP vlogo vrnilo v dopolnitev toženi stranki, in je ta vrnila vlogo podpisano s strani zakonitega zastopnika, ki je bil ves čas naveden kot vlagatelj, vlogo obravnavalo kot popolno oziroma pravilno vloženo. Zato ni bilo niti razlogov niti pogojev za izdajo zamudne sodbe.
Res je, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča v zvezi s spremembo sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki in glede sklepanja aneksov k pogodbi o zaposlitvi. Ker gre za spor o tem, ali je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena med pravdnima strankama 12.7.2000 za čas od 1.8.2000 do 31.7.2001 in drugo pogodbo o zaposlitvi oziroma aneks k prvi pogodbi, sklenjen 11.6.2001 za čas od 1.8.2001 do 30.4.2002, ni jasno, kako naj bi sprememba sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki po 30.4.2002 vplivala na zakonitost pogodbe o zaposlitvi iz leta 2000 in zakaj naj bi se sodišče ukvarjalo s spremembo sistemizacije za čas, ko tožnica ni bila več v delovnem razmerju pri toženi stranki. Zato glede tega ni mogoče ugotoviti kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj morebitna očitana kršitev določb ZPP ne bi mogla vplivati na zakonitost izpodbijane sodbe.
Sodišče je zavzelo stališče do pritožbene navedbe, da z aneksom k pogodbi ni mogoče spremeniti pogodbe o zaposlitvi, zato glede tega očitka ni mogoče ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka.
Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).
Tožeča stranka je očitno spregledala, da so se sporni dogodki odvijali v letih od 2000 do 2002, ko so se delovna razmerja obravnavala še po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.) iz leta 1990. Takrat je bilo delovno razmerje še asocijacijsko in ne pogodbeno razmerje. Takratni zakon ni imel posebnih določb o pogodbi o zaposlitvi (novi zakon jih seveda ima), je pa že določal, da delavec ne more pričeti delati v organizaciji oziroma pri delodajalcu, če ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Drugih določb ni imel, zato je sodišče pravilno ugotovilo, da takrat ni bilo nezakonito, če je bilo ob izpolnjevanju drugih pogojev delovno razmerje za določen čas podaljšano z aneksom. To je samo pomenilo, da delavka ni pričela delati brez pogodbe o zaposlitvi, s tem pa je že bilo zadoščeno zakonskim zahtevam.
V drugem odstavku 14. člena ZDR/90 je bila določba, da v primeru, če nihče od prijavljenih kandidatov ni izbran, ker ne izpolnjuje pogojev za sklenitev delovnega razmerja, lahko za izbiro pristojen organ odloči, da se sklene delovno razmerje za določen čas, vendar največ za eno leto, če je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela. Ker je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da kandidatki, ki sta se prijavili na razpis, nista izpolnjevali razpisnih pogojev, je tožena stranka sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas po določbi 14. člena ZDR/90. Taka pogodba o zaposlitvi je bila z zakonom predvidena, sklenjena je bila iz razlogov, ki jih je predvidel zakon, zato ni bila sklenjena nezakonito in tudi ni moglo priti do spremembe pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Podobna situacija se je ponovila z razpisom, objavljenim 4.5.2001. Res je, da je tožena stranka v pogodbo o zaposlitvi za določen čas v letu 2000 navedla kot razlog zaposlitve "začasno povečan obseg dela". Ta razlog, ki je bil vsebinsko pravilen, saj je tožena stranka, kot je razvidno iz dokazov izvedenih v postopku, sprejela odločitev za redno delo in za poln čas zaposlenega administratorja za nedoločen čas prav zaradi povečanega obsega dela. Ker pa na delovno mesto ni bilo ustreznih prijav, glede na zahtevano izobrazbo, pri čemer se je tudi tožnica ves čas zavedala, da ne izpolnjuje razpisnih pogojev (izjava na l. št. 55), je bil izveden postopek po 14. členu ZDR/90. Ker izbira delavke za določen čas ni bila v nasprotju z zakonom, na kar razlog, naveden v pogodbi o zaposlitvi, niti ne vpliva, saj je treba ugotoviti in upoštevati dejanski razlog, tudi ni bilo pogojev za spremembo (transformacijo) pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas.
Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.