Jedro

Okoliščina, na katero se opira predlog za obnovo postopka, mora biti verjetno izkazana. Sodna poravnava je listina, s katero je verjetno izkazana zatrjevana lastninska pravica.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 30.3.1995.

Obrazložitev

Sekretariat za okolje in prostor občine je z odločbo z dne 4.5.1994, izdano na podlagi 3. odstavka 236. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ugodil pritožbi investitorjev M. in J.P. in zavrnil predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z lokacijskim dovoljenjem istega organa za gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 260/10 (1. točka izreka). Pod 2. točko izreka pa je odločil, da se z navedeno odločbo nadomesti sklep istega organa z dne 30.12.1993. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila cit. odločbo v 1. točki izreka ter odločila, da se pritožbi investitorjev M. in J.P. ugodi ter se predlog tožnikov za obnovo postopka zavrže. V obrazložitvi odločbe navaja, da je organ prve stopnje sicer pravilno ugotovil, da sta na zemljišču parc. št. 248/3 tožnika pridobila lastninsko pravico šele z vpisom v zemljiško knjigo (38. prav 33. člen zakona o temeljnih lastninsko-pravnih razmerjih, v nadaljevanju: ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90), ki je bil izveden šele 24.3.1992. Zato tožnika v času izdaje lokacijskega dovoljenja 6.9.1991 za varstvo svojih pravic nista imela pravice sodelovati v lokacijskem postopku. Iz tega razloga bi organ prve stopnje moral njun predlog za obnovo postopka zavreči (2. odstavek 256. člena ZUP). Tožeča stranka v tožbi navaja, da se lastninska pravica res pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Vendar sta tožnika v času izdaje lokacijskega dovoljenja že imela pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na zemljišču parc. št. 248/3 in sicer sodno poravnavo z dne 24.4.1975. Investitorja za uporabo ceste parc. št. 248/3 nimata njunega soglasja, niti soglasja prejšnjih zemljiškoknjižnih lastnikov. Stališče tožene stranke je zmotno in neživljenjsko, saj npr. etažna stanovanja v večini niso vpisana v zemljiško knjigo in tako tudi lastniki teh stanovanj ne bi mogli imeti položaja stranke v lokacijskih zadevah. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov njene obrazložitve in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadeti stranki M. in J.P. na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Predlog za obnovo postopka tožnika opirata na lastninsko pravico na zemljišču parc. št. 248/3, katero naj bi investitorja uporabljala za dostop na zemljišče predvideno za gradnjo na parc. št. 260/1. Oba organa sicer pravilno ugotavljata, da se lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR). Toda zmotno je sprejeto stališče, da tožnika nista imela pravice sodelovanja v postopku izdaje spornega lokacijskega dovoljenja že iz razloga, ker takrat še nista bila zemljiškoknjižna lastnika zemljišča parc. št. 248/3. Tožnika ne izpodbijata ugotovitve, da v času izdaje spornega lokacijskega dovoljenja nista bila zemljiškoknjižna lastnika navedene parcele. Vendar sta oba organa prezrla, da okoliščina na katero se predlog za obnovo postopka opira, mora biti samo verjetno izkazana (1. odstavek 256. člena ZUP). Po podatkih poslanih upravnih spisov sta tožnika pridobila lastninsko pravico na navedenem zemljišču na podlagi sodne poravnave z dne 24.4.1975. Sodna poravnava pa je listina, s katero je verjetno izkazana zatrjevana lastninska pravica. Zato samo iz tega razloga, da tožnika v času izdaje lokacijskega dovoljenja še nista bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnika obravnavane nepremičnine, predloga za obnovo postopka ni bilo mogoče zavreči, drugih razlogov pa organ prve stopnje niti tožena stranka ne navajata.

Kot že navedeno, je organ prve stopnje ugodil pritožbi investitorja M. in J.P. ter na podlagi 236. člena ZUP zavrnil predlog tožnikov za obnovo postopka (1. točka izreka) ter obenem odločil, da se z navedeno odločbo nadomesti sklep istega organa z dne 30.12.1993 (2. točka izreka). Gre torej za nedeljiv izrek in o takšnem celotnem izreku bi morala odločiti tudi tožena stranka. Z izpodbijano odločbo pa je tožena stranka odpravila odločbo prve stopnje samo v 1. točki izreka in predlog za obnovo postopka zavrgla, s čemer so bila kršena pravila postopka (1. odstavek 243. člena ZUP), kar je vplivalo na odločitev.

Glede na navedeno je izpodbijana odločba nezakonita, zaradi česar jo je sodišče moralo odpraviti na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je sodišče določbe ZTLR, ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.