Jedro

Zato v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obdolžencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni v smeri resocializacije obdolženca, saj ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje, kar bo doseženo le s prestajanjem kazni zapora.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolžencu na prvi stopnji izrečena enotna kazen 2 (dve) leti zapora izvrši s prestajanjem v zavodu za prestajanje kazni.

II. Obdolženi se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega pod točko I izreka napadene sodbe storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katerega mu je določilo kazen eno leto in sedem mesecev zapora ter pod točko II izreka napadene sodbe storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1, za katerega mu je določilo kazen šest mesecev zapora, nato pa mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora ter odločilo, da se po osmem in desetem odstavku 86. člena KZ-1 izvrši z delom v splošno korist v trajanju 1.440 ur, ki jih mora obdolženi opraviti v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe. Delo v splošno korist se opravlja brez nadomestila, obdolžencu pa se odredi tudi varstveno nadzorstvo za čas dveh let oziroma za čas opravljanja dela v splošno korist. Če obdolženec v celoti ali deloma ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist ali drugače krši obveznosti dela v splošno korist, ali ne izpolnjuje navodil v okviru varstvenega nadzorstva, ali se izmika stiku s svetovalcem, lahko sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca, proračun, po prvem odstavku 94. člena ZKP pa se obdolžencu naloži plačilo stroškov sodnega vročevalca v zneskih 66,05 EUR, 66,61 EUR in 122,40 EUR ter stroškov pooblaščenca oškodovanca, odvetnika, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom v primeru priglasitve.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženemu izreče kazen v trajanju dveh let, brez alternativnega načina prestajanja.

3. Na pritožbo okrožne državne tožilke so podali odgovor zagovorniki obdolženega, ki predlagajo, da pritožbeno sodišče tožilski pritožbi ne ugodi in jo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba okrožne državne tožilke utemeljena.

5. Kot izhaja iz razlogov napadene sodbe, je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo zaporno kazen ob upoštevanju olajševalnih okoliščin, in sicer obdolženčeve predhodne nekaznovanosti in njegove osebnostne urejenosti ter obteževalnih okoliščin, kot so družbena nevarnost in teža storjenih dejanj ter višina oškodovanja oškodovancev. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da je obdolženi izpolnil vsa dela, ki se jih je zavezal opraviti po pogodbi za oškodovanca C. C. ter pokazal pripravljenost, da dokonča dela tudi za oškodovanca B. B., na podlagi česar se je prvostopno sodišče odločilo, da obdolženi izrečeno kazen zapora prestane z delom v splošno korist. 6. Takšne zaključke sodišča prve stopnje pa utemeljeno graja pritožba okrožne državne tožilke. Pritožnica namreč meni, da je sodišče prve stopnje neupravičeno sledilo predlogu obrambe in obdolžencu omogočilo alternativno prestajanje zaporne kazni v obliki dela v splošno korist. Po mnenju pritožnice gre v obravnavani zadevi za kaznivi dejanji, s katerima je obdolženi oškodovancema povzročil škodo v visokih zneskih, pri čemer gre v primeru oškodovanega B. B. za znesek, ki presega 100.000,00 EUR, za katerega si je oškodovanec najel dolgotrajni kredit, ki ga še vedno odplačuje in ga bo še dolgo odplačeval. Razen tega pa obdolženi oškodovanemu B. B. do sedaj povzročene škode ni z ničemer povrnil oziroma odpravil, plačani znesek oškodovanca pa v pretežni meri dvignil s poslovnega računa in prenakazal na račun, ki ga ima odprtega v Republiki Avstriji. Glede na navedeno tudi po mnenju pritožbenega sodišča predvsem z vidika prevencije ni možno sankcionirati obdolženčevega ravnanja zgolj z opravo dela v splošno korist, tega pa tudi ne opravičuje obdolženčeva obljuba, da bo oškodovancu v primeru alternativnega prestajanja kazni lažje povrnil škodo. S takšnimi obljubami je obdolženi B. B. že zagotavljal dokončanje del do konca januarja 2019, pa vsega tega doslej ni storil, zato niti navedbi pritožbe, da bo to sedaj storil, ne gre slediti. Pri tem ne gre prezreti, da je obdolženec po stečajnem postopku družbe D. d.o.o. prenehal poslovati, nad obdolženim pa je sprožen postopek osebnega stečaja, kar prej govori v prid neizpolnitve obveznosti do oškodovanca B. B., kot obratno, ne glede na to, da je obdolženčev sin prevzel istovrstno dejavnost kot jo je opravljal obdolženi, na kar opozarja tudi pritožba. Pritrditi pa je tudi pritožbi, da v kolikor bi obdolženi imel resno namero oškodovancu izpolniti svojo obveznost, bi to lahko že storil, vsaj delno, pa tega ni storil ter se očitno na te okoliščine sklicuje zgolj zato, da bi se izognil prostostni kazni, saj sodišče prve stopnje sicer pri obdolžencu ni našlo nobenih okoliščin za izrek sankcije opozorilne narave in je pravilno zaključilo, da je za obdolženca edina primerna zaporna kazen.

7. Glede na to je pritrditi tožilski pritožbi, da mora izvršitev kazni zapora ohraniti svoje bistvo (pravičnost v smislu sodobnega pojmovanja), pri čemer mora način izvršitve kazni obdolženca odvračati od izvrševanja kaznivih dejanj in mora biti koristen, tako za kaznovano osebo kot tudi za ostale potencialne storilce kaznivih dejanj. Zato v obravnavani zadevi tudi po oceni pritožbenega sodišča nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist pri obdolžencu ne bi dosegla namena, ki se zasleduje z izrekom prostostne kazni v smeri resocializacije obdolženca, saj ga ne bi odvračala od morebitnega podobnega ravnanja v prihodnje, kar bo doseženo le s prestajanjem kazni zapora.

8. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče skladno z določilom člena 383/I ZKP pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev, je o pritožbi okrožne državne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

9. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).