Jedro

Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je dopusten dogovor med pravdnima strankama o vključenosti dodatkov za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (konkretno, za dodatke za nočno delo, delo v nedeljo in na praznike) v osnovno bruto plačo tožnika. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tak dogovor med delavcem in delodajalcem v nasprotju s prisilnimi določbami zakona in zato neveljaven.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 640,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka). Razsodilo je, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od 1. 9. 2014 do 30. 6. 2019 plačati dodatek za delovno dobo v skupnem znesku 2.672,14 EUR, dodatek za nočno delo v skupnem znesku 21.537,20 EUR, dodatek za nedeljsko delo v skupnem znesku 6.802,48 EUR, dodatek za delo na praznični dan v skupnem znesku 5.036,40 EUR in stroške prehrane med delom v skupnem znesku 1.679,25 EUR ter poleg vseh obveznosti plačati zakonske zamudne obresti, kot izhajajo iz izreka sodbe (II. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.540,76 EUR (IV. točka izreka) in da je zavezanec za plačilo sodne takse toženka v 92,13 % (V. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v II. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v IV. in V. točki izreka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da sporna določila tožnikove pogodbe o zaposlitvi niso nejasna oziroma so dovolj jasna, da jih je mogoče uporabiti tako, kot se glasijo. Meni, da morebitna druga takšna nadomestila, o katerih govori drugi odstavek 7. člena pogodbe o zaposlitvi, lahko pomenijo le druge (preostale) dodatke za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, to pa so zlasti dodatek za nočno, nedeljsko in praznično delo. Že iz pogodbe o zaposlitvi po njenem mnenju izhaja, da so bili ti dodatki všteti v plačo tožnika. Da je bila tudi pogodbena volja pravdnih strank takšna, potrjuje tudi izpoved direktorja toženke, ki je pojasnil, da so imeli vsi interni nadzorniki pri toženki enako plačo, da je bilo to pri toženki splošno znano in da bi se s takšnim načinom izplačevanja plače v času triletne zaposlitve lahko seznanil tudi tožnik. Meni še, da vštevanje dodatkov v (osnovno) plačo samo po sebi ne nasprotuje kogentnim določbam zakona oziroma kolektivne pogodbe, če je z vštevanjem dodatkov (osnovna) plača delavca ustrezno višja. Nepošteno do delodajalca in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic je, če delavec dobi višjo plačo zaradi vštevanja dodatkov, poleg pa še dodatke. Na ta način je delavec neupravičeno obogaten, rezultat pa je v nasprotju s pravico do enakosti pred zakonom in do enakega varstva pravic. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov toženke. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, da so dodatki všteti v tožnikovo osnovno plačo, tak dogovor iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja. Tudi če bi, se tožnik tem plačilom ne more odpovedati, saj gre za zakonske pravice delavcev, ki so neodtujljive. V takem primeru bi bilo določilo pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z minimalnimi pravicami, ki izhajajo iz zakona, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca in bi te nadomestile tàko neveljavno pogodbeno določilo. Predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani del sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev o tožbenih zahtevkih.

6. Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o denarnih tožbenih zahtevkih tožnika, in sicer za plačilo dodatkov za delovno dobo, za nočno delo, delo v nedeljo in na praznike ter za povračilo stroškov prehrane. Vsi zahtevki se nanašajo na čas od 1. 9. 2014 do 20. 6. 2019, ko je bil tožnik pri toženki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto interni nadzornik, delo pa je opravljal v igralnih salonih A. in B. Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom ugodilo v celoti (glede dodatkov za delovno dobo, nočno delo in delo v nedeljo) oziroma v pretežnem delu (glede dodatka za delo na praznike in glede povračila stroškov prehrane). Tožnik po neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje ni bil ne vodilni ne poslovodni delavec. Pritožba tem dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje ne oporeka.

7. Toženka s pritožbo napada zgolj dejanske ugotovitve in pravno presojo sodišča prve stopnje glede obstoja in veljavnosti dogovora o vključenosti dodatkov za nočno delo, delo v nedeljo in na praznike v osnovno bruto plačo tožnika. Ker pritožba navedb v zvezi z odločitvijo o dodatku za delovno dobo in stroških prehrane nima, sodbo pa izpodbija v celotnem ugodilnem delu, je pritožbeno sodišče navedeni odločitvi sodišča prve stopnje presojalo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, a nepravilnosti oziroma nezakonitosti v teh odločitvah ni ugotovilo.

8. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je dopusten dogovor med pravdnima strankama o vključenosti dodatkov za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (konkretno, za dodatke za nočno delo, delo v nedeljo in na praznike) v osnovno bruto plačo tožnika. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tak dogovor med delavcem in delodajalcem v nasprotju s prisilnimi določbami zakona in zato neveljaven. V skladu z drugim odstavkom 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov.1 Osnovna plača se v skladu s prvim odstavkom 127. člena ZDR-1 določi upoštevaje zahtevnost dela, za katerega je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Dodatki pa se v skladu s tretjim odstavkom istega člena določijo za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, in sicer za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve po zakonu.2 Sodna praksa, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je jasna in ustaljena na stališču, da v ZDR-1 ni podlage, da se v pogodbi o zaposlitvi določi, da so dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, o katerih je bilo odločeno v izpodbijanem delu sodbe, zajeti v osnovni plači delavca. Te dodatke je treba delavcu izplačati glede na dejansko opravljeno delo, saj gre za njegovo zakonsko pravico, ki se ji ta ne more odpovedati (prim. Pdp 331/20173, Pdp 671/2015, Pdp 245/2017, Pdp 640/2022, Pdp 445/2021, Pdp 691/2017, Pdp 718/2016, VIII Ips 10/2013, VIII Ips 22/2022).

9. Ker je treba, če je določilo v pogodbi o zaposlitvi v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenimi z zakonom, v skladu z 32. členom ZDR-1 uporabiti določbe zakona, na kar pravilno opozarja že sodišče prve stopnje, tožniku vtoževani dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa (dodatki za nočno delo, delo v nedeljo in na praznike), pripadajo poleg osnovne bruto plače (ta je bila tožniku v vtoževanem obdobju po ugotovitvi sodišča prve stopnje izplačevana). Zaradi nasprotja s prisilnimi določbami delovnopravne zakonodaje, ki je namenjena varstvu delavcev kot šibkejše stranke delovnega razmerja, toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je bila zaradi takšnega dogovora tožniku v pogodbo o zaposlitvi določena višja osnovna plača in da je v posledici prvostopenjske odločitve obogaten, ker je poleg (zaradi vključenosti dodatkov) višje osnovne bruto plače upravičen še do dodatkov. Neutemeljeno in pojmovno zgrešeno je tudi pritožbeno sklicevanje na načeli vestnosti in poštenja (5. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) in prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ), saj gre za načeli, ki omejujeta prosto (in ne prisilno) urejanje obligacijskih razmerij (3. člen OZ) glede na interese in pravice nasprotne stranke. Prav tako ni mogoče slediti nekonkretizirani pritožbeni navedbi, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s pravico do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije – URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) in do enakega varstva pravic (22. člen URS).

10. Ker je s strani toženke zatrjevan dogovor o vključenosti dodatkov v osnovno plačo delavca v nasprotju s prisilnimi predpisi in posledično neveljaven, takšno pogodbeno določilo v konkretnem primeru, tudi če bi izhajalo iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ne bi dajalo podlage za zavrnitev tožnikovih tožbenih zahtevkov za plačilo teh dodatkov. Zato v tem sporu ni bistveno, ali tak dogovor izhaja iz določil 6. in 7. člena tožnikove pogodbe o zaposlitvi in je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ugotavljalo in v zvezi s tem izvajalo dokaze, ali sta omenjeni določili pogodbe o zaposlitvi jasni ali pa je treba iskati skupen namen pogodbenih strank (prvi in drugi odstavek 82. člena OZ). Pritožbeno sodišče glede na navedeno tudi ne odgovarja na pritožbene navedbe, da dogovor o vključenosti dodatkov v osnovo plačo povsem jasno izhaja iz drugega odstavka 7. člena pogodbe o zaposlitvi oziroma, da je bila v vsakem primeru takšna pogodbena volja strank (pri tem se sklicuje na izpoved direktorja toženke).

11. V zvezi z navedbami tožnika v odgovoru na pritožbo, s katerimi izpostavlja potek postopka po izdani prvostopenjski sodbi in pozno vročitev pritožbe v odgovor, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bilo treba pred vročitvijo pritožbe tožniku odločiti o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo. Plačana sodna taksa za pritožbo namreč predstavlja procesno predpostavko za odločanje o pritožbi (105.a člen ZPP). O tej pritožbi je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 726/2022 z dne 6. 12. 2022, ki je bil 3. 1. 2023 vročen toženki. Po dne 17. 1. 2023 plačani sodni taksi za pritožbo je sodišče prve stopnje tožnika 20. 1. 2023 pozvalo k odgovoru na pritožbo, zato o postopanju sodišča v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pospešitve postopka ni mogoče govoriti.

12. Glede na vse zgoraj navedeno niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžna tožniku povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožniku pripada nagrada za odgovor na pritožbo v višini 875 točk (po 4. v zvezi s 1. točko tarifne številke 15 Odvetniške tarife – OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.), kar skupaj z 22 % DDV znaša 640,50 EUR.

1 V skladu s citirano določbo je sestavni del plače tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. 2 V skladu s citirano določbo se dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz posebnih obremenitev pri delu, neugodnih vplivov okolja in nevarnosti pri delu, ki niso vsebovani v zahtevnosti dela, lahko določijo s kolektivno pogodbo. 3 Gre za spor, v katerem je bila toženka celo vključena na pasivni strani.