Jedro

Glede na ugotovitev, da je tožnik dejansko opravil takšno število nadur, kot izhaja iz podatkov evidentirane registrirne ure, je tožbeni zahtevek za izplačilo teh nadur, ki so bile glede na naravo in obseg dela potrebne, utemeljen, ne glede na to, da tožena stranka nadurnega dela ni posebej odredila in da tožnik plačila pri toženi stranki predhodno ni zahteval. Tožbeni zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači v višini negativne stimulacije je utemeljen, ker tožena stranka ni dokazala dejanske podlage (negativne ocene delovne uspešnosti) za znižanje plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova nadur obračunati za leto 2004 bruto znesek 1.389,71 EUR, za leto 2005 bruto znesek 3.597,00 EUR in za leto 2006 bruto znesek 2.615,92 EUR, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tako dobljene neto zneske izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, je v preostalem zahtevek tožnika iz tega naslova zavrnilo. V tretjem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova razlike v plači (negativna stimulacija) obračunati bruto znesek 236,03 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke in tako dobljeni neto znesek izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2007 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. V četrtem odstavku izreka, ki ni pod pritožbo, je preostali del tožnikovega zahtevka iz naslova razlike v plači zavrnilo. V petem odstavku izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust v znesku 1.831,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2007 dalje do plačila. V prvem odstavku sklepa, ki tudi ni pod pritožbo, je postopek v delu nadur za znesek 3.748,09 EUR s pp ustavilo. V drugem odstavku izreka izpodbijanega sklepa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 81,69 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, tožena stranka pa sama krije svoje stroške postopka.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke. V pritožbi navaja, da tožniku nadurno delo ni bilo odrejeno, niti tožnik tega nadurnega dela ni opravil. Razen tega je tožena stranka svojim delavcem vedno plačevala nadurno delo, če je bilo to potrebno, kar bi storila tudi v primeru tožnika. Tožnik nikoli ni zahteval izplačila nadurnega dela ob koncu meseca. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se preveč opira na sodno prakso, saj tožnik ni uspel dokazati, da bi bil njegov nekdanji delodajalec grobi kršitelj pravil in bi se bil tožnik prisiljen podrediti njegovi neusmiljeni volji iz strahu, da ne izgubi zaposlitve. Tožnik je želel oditi od tožene stranke, kar izhaja iz izpovedbe priče I.Š. in to je pravi razlog za njegov zahtevek. Priče D.P., V.K. in R.Š. so sovražno nastrojene proti toženi stranki, zato sodišče prve stopnje njihovim izpovedbam ne bi smelo slediti. Razen tega obstaja nasprotje v izpovedbah navedenih prič. Podana je tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje ustreznih razlogov. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska iz naslova razlike v plači. Tožnik je bil deležen tudi pozitivne stimulacije in to v veliko večjem obsegu kot pa negativne stimulacije. Tega ni prerekal, zato je nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka v postopku ni z ničemer izkazala, da bi tožnika v spornem obdobju sploh ocenjevala.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe in izpodbijanega dela sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker sodba ne vsebuje ustreznih razlogov in zaradi česar naj bi bilo tožencu onemogočeno učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do pritožbe po 25. členu Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 in nadalj.). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso niti nejasni niti med seboj v nasprotju. Poleg tega je izrek sodbe razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodbe, tako, da je pritožba tožene stranke v zvezi s tem neutemeljena.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnik, ki je bil pri toženi strani zaposlen na delovnem mestu „vodja logistike“ s polovičnim delovnim časom, v tem individualnem delovnem sporu vtoževal plačilo nadurnega dela, opravljenega v letu 2004, 2005 in 2006, plačilo iz naslova razlike v plači zaradi negativne stimulacije za obdobje avgust 2004 – oktober 2006, odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2006 in povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega postopka, v okviru katerega je izvedlo vse odločilne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in posledično ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, zaključilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju dejansko opravil delo preko polnega delovnega časa in da je bilo to nadurno delo potrebno zaradi narave in obsega njegovih del. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik kot vodja logistike svojega dela, ki je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi, v okviru polnega delovnega časa (20 ur) ni mogel opraviti. Do takšnega zaključka je prišlo sodišče prve stopnje predvsem na podlagi izpovedb tožnika ter prič D.P., V.K. in R.Š., iz katerih izhaja, da je tožnikovo delo v 90 % obsegalo opravila v zvezi z reševanjem zapletov pri dostavi (kontaktiranje z vozniki, ki so artikle tožene stranke po vsej Sloveniji dostavljali interesentom; problemi z reklamacijami, kar je imelo za posledico usklajevanje s potniki oziroma kupci), pri čemer je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik svojega dela (katerega je bil sicer zavezan opraviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi) nikakor ni mogel opraviti v štirih urah. Glede na takšne ugotovitve sodišča prve stopnje in glede na ugotovitev, da je tožnik dejansko opravil takšno število nadur, kot to izhaja iz podatkov evidentirne registrirne ure, je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik upravičen do izplačila nadur za opravljeno delo, ki je bilo glede na naravo in obseg tožnikovih del potrebno. Pri tem tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bistveno, da tožena stranka tožniku tega nadurnega dela ni posebej odredila. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pripada delavcu plačilo za nadurno delo, če to nadurno delo dejansko opravi in če je delavec to delo moral opraviti (v konkretnem primeru glede na svoje delovne zadolžitve, ki so izhajale iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnik sklenil s toženo stranko), pri čemer je že iz same narave dela, kot je bilo to ugotovljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, razvidno, da tožnik tega dela v rednem delovnem času (štiri ure dnevno) ni mogel opraviti. Glede na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik do izplačila nadur ni upravičen že zato, ker mu tožena stranka tega dela ni posebej odredila.

Nebistvene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik do izplačila nadurnega dela ni upravičen zato, ker ni nikoli zahteval plačila za to delo pri toženi stranki, kot tudi ne iz razloga, da je tožena stranka preostalim delavcem nadure izplačevala oziroma so jih lahko koristili kot proste ure. Bistvena je namreč ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik nadure dejansko opravil in da je bilo to njegovo delo glede na naravo in obseg njegovih delovnih nalog potrebno (ker tožnik teh delovnih nalog v okviru skrajšanega delovnega časa – 20 ur tedensko ni mogel opraviti). Posledično zgoraj navedenemu je nadalje nebistvena pritožbena navedba tožene stranke, da tožnik ni uspel dokazati, da naj bi ga tožena stranka prisiljevala k opravljanju nadur iz strahu, da ne bi izgubil zaposlitve. Irelevantne so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, iz katerih je razbrati, da naj bi tožnik tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložil zato, ker tožena stranka ni sledila njegovi želji, da naj bi ga odpustila in da naj bi prejel odpravnino.

Pritožbeno sodišče nadalje nima pomisleka v pravilnost dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič D.P., V.K. in R.Š., ki naj bi bile po stališču tožene stranke do nje sovražno nastrojene. Tožena stranka je sicer izvedbi dokaza z zaslišanjem priče D.P. nasprotovala, ker naj bi P. ne bil objektivna priča, saj mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo iz poslovnih razlogov, vendar pa to po oceni pritožbenega sodišča še ni razlog za dvom v resničnost izpovedbe navedene priče. Iz spisovnih podatkov pa ne izhaja, da bi tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje izrazila dvom v verodostojnost preostalih prič, ki jih omenja v pritožbi, torej V.K. in R.Š.. Glede na to prvostopenjsko sodišče po oceni pritožbenega sodišča ni imelo razloga, da ne bi izpovedb navedenih prič upoštevalo kot verodostojnih. Dejstvo, da te priče s tožnikom niso delale v isti enoti, ne pomeni, da niso mogle vedeti, v kakšnem obsegu oziroma na kakšen način je tožnik opravljal svoje delo pri toženi stranki. Na podlagi njihovih izpovedb je zaključiti, da je bil tožnik vedno telefonsko dosegljiv za voznike oziroma potnike ter kupce, da je težave reševal tudi osebno v posameznih pekarnah in da tožnik svojega dela nikakor ni mogel opraviti v štirih urah (tudi glede na dejstvo, da je za toženo stranko vsak dan opravilo dostavo artiklov okoli 100 voznikov, ki so se vračali po opravljenih nalogah ob različnih urah, bodisi v dopoldanskem bodisi v popoldanskem času). Ker je pritožba tožene stranke v zvezi z višino prisojenega zneska iz naslova nadur za vtoževano obdobje povsem pavšalna in neobrazložena, jo je potrebno v tem delu zavrniti, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno in podrobno razvidno, v kakšnem obsegu in po kakšni urni postavki je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo del vtoževanih nadur v spornem obdobju.

Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, o tem, da tožnik do vtoževane razlike v plači iz naslova negativne stimulacije ni upravičen. Sodišče prve stopnje je namreč v postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v obdobju od avgusta 2004 do oktobra 2006 plačo iz naslova negativne stimulacije znižala, ne da bi izkazala dejansko podlago za to znižanje. Pogoj za eventualno znižanje tožnikove plače je bila po 16. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2004 (A1) negativna ocena delovne uspešnosti delavca (peti odstavek 16. člena pogodbe o zaposlitvi). V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnikovega nadrejenega I.R. in I.Š., ki je bil v obdobju od avgusta 2005 do 17. 5. 2009 pri toženi stranki svetovalec uprave za splošne, kadrovske in pravne zadeve, ki pa v zvezi s to negativno stimulacijo, kot izhaja iz tožnikovih plačilnih list, nista vedela povedati nič bistvenega. Ker tožena stranka razen dokaznega predloga z zaslišanjem navedenih prič drugih dokazov, na podlagi katerih bi bilo razvidno, da je tožniku v vtoževanem obdobju utemeljeno znižala plače iz naslova negativne stimulacije, ni predložila, je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ugodilo tudi temu delu tožnikovega tožbenega zahtevka, pri čemer je upoštevalo tudi dejstvo, da pripadajo tožniku od prisojenega bruto zneska iz naslova razlike v plači v višini 236,03 EUR zakonske zamudne obresti od ustreznega neto zneska.

Neutemeljena je tudi povsem neobrazložena pritožbena navedba tožene stranke, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških obeh pravdnih strank. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških tožnika in tožene stranke odločalo upoštevaje določbe Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/03) in jih glede na drugi odstavek 154. člena ZPP pravilno naložilo v plačilo toženi stranki.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnika pa tudi ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.