Jedro

Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je bila zavrnitev toženkinega dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca pravilna. Pojasnilo je, da je sodišče izvedencu ob prvi postavitvi in nato ob dopolnitvi izvedenskega mnenja naložilo različni nalogi in je zato bilo njegovo drugo mnenje vsebinsko različno od prvega. Glede na zgoraj povzeto vsebino obeh izvedenskih mnenj, je prepričljiva ocena obeh sodišč, da je bila razlika v izvedenskem mnenju kljub kratkemu časovnem razmiku utemeljena in tudi prepričljivo obrazložena in da sprememba izvedenskega mnenja sama po sebi ne izkazuje slabe kakovosti mnenja in ne upravičuje postavitve novega izvedenca.

Po drugem odstavku 254. člena ZPP je sodišče prvenstveno dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z novim zaslišanjem izvedencev. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Vrhovno sodišče soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je izvedenca dodatno zaslišalo, ker toženka z zgoraj povzetimi razlogi ni izkazala utemeljenih razlogov za postavitev dodatnega izvedenca s področja klinične psihologije otroka.

Vrhovno sodišče soglaša tudi z oceno, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko ni postavilo izvedenca klinične psihologije za odrasle. ZPP v 243. členu določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da na strani očeta ni nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na takšno osebnostno strukturo očeta ali zdravstveno stanje, da bi bila potrebna ocena vpliva morebitnih duševnih ali osebnostnih motenj na sposobnost za varstvo in vzgojo otroka. Sodišče je torej pravilno ocenilo, da potrebe po specialnem strokovnem znanju glede na ugotovljena dejstva ni bilo.

ZZZDR ni dopuščal možnosti, da bi sodišče brez soglasja staršev otroka zaupalo v njuno skupno varstvo in vzgojo. Je pa višje sodišče pravilno izpostavilo, da bi bilo možno režim, za kakršnega se zavzema toženka, vzpostaviti tudi preko ureditve stikov. Vendar je višje sodišče ocenilo, da glede na ugotovljene okoliščine to deklicama ne bi bilo v korist. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da imata starša zelo različen način življenja, da ne sprejemata drugačnosti drugega, kar je stalen vir medsebojnih očitkov. Sodišči sta ugotovili, da sta oba od staršev primerna za vzgojo in varstvo, da pa ne sodelujeta in ne komunicirata, kar je pomembna ovira za vzpostavitev ureditve, ki bi od staršev zahtevala veliko medsebojnega usklajevanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 291,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožnik in toženka sta 15. 12. 2009 sklenila sodno poravnavo, s katero sta se dogovorila, da bo po razpadu njune zunajzakonske skupnosti varstvo in vzgojo hčerk dvojčic A. in B., rojenih 24. 2. 2006, prevzela toženka, dogovorila pa sta se tudi glede preživljanja in stikov očeta s hčerkami. Oče je s tožbo z dne 25. 1. 2008 na podlagi četrtega odstavka 421. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) od sodišča zahteval, naj B. zaradi spremenjenih okoliščin sklenjeni dogovor spremeni tako, da mladoletni hčerki zaupa v varstvo in vzgojo njemu, toženki pa naloži plačilo preživnine ter obenem tudi uredi stike med toženko in mladoletnima hčerkama.

2. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo. Potem, ko je hčerki zaupalo v varstvo in vzgojo tožniku, je toženki naložilo obveznost plačevanja preživnine po 270,00 EUR mesečno za vsako od mladoletnih hčera. Odločilo je tudi, da stiki med toženko in mladoletnima hčerkama potekajo vsak drugi konec tedna, B. pa ima z materjo stike tudi vsak četrtek tako, da pri materi prenoči. Deklici imata stike z materjo tudi izmenično vsake druge praznike in krajše počitnice, poletne počitnice pa deklici preživita v mesecu juliju in avgustu strnjeno po 14 dni z materjo in očetom.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo matere zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Na predlog tožnice je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 444/2019 z dne 19. 12. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanj: ali je sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo standard največje otrokove koristi in ali sta sodišči pravilno zavrnili dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihološke stroke oziroma ali obstoji kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

**Revizija**

5. Na podlagi tega sklepa toženka vlaga revizijo. Zatrjuje, da sta sodišči zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni bilo ugodeno njenemu predlogu za postavitev novega izvedenca. Navaja, da je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje postavljen izvedenec klinične psihologije mag. D. D., ki je 12. 7. 2018 v prvem pisnem mnenju podal mnenje, da je v največjo korist otrok skupna vzgoja in varstvo s strani obeh staršev ne pa, da sta deklici zaupani le materi ali očetu. Dne 18. 12. 2018 pa je podal drugo mnenje, v katerem je zapisal, da je A. zavestno izrazila željo, da bi živela in se šolala pri očetu, pri materi pa bila vsak drugi vikend, B. pa je izrazila željo, da bi živela en teden pri enem in en teden pri drugem od staršev, če pa to ni mogoče pa bi se strinjala tudi s tem, da se vzgoja in varstvo izvajata tako kot želi A., na katero je močno navezana, s tem, da bi bila pri materi še dodatno sredo in četrtek, tako da bi pri njej tudi prespala. Navaja, da je bil na naroku 25. 1. 2019 izvedenec zaslišan in je vztrajal pri svojem mnenju. Toženka poudarja, da je na njegovo mnenje podala obširne substancirane pripombe v pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2019, v kateri je opozorila predvsem, da je izvedenec v roku petih mesecev spremenil stališče, čeprav se v vmesnem času ni zgodilo nič bistvenega. Poudarja, da je opozorila, da je izvedenec dal izrazito prednost A. mnenju, da obeh hčerk ni obravnaval enako in da ni raziskal, v kakšni meri je na A. mnenje vplival oče z negativnim odnosom do nje. Opozarja, da je zato zahtevala postavitev novega izvedenca in sicer kliničnega psihologa, specializiranega za odrasle, da bi razjasnil, v kakšnem obsegu je tožnik glede na svoje osebnostne lastnosti sposoben dolgoročno delovati v korist otrok, sodišče pa je njen predlog zavrnilo. Toženka poudarja, da je izvedenec mladoletnima hčerkama postavil sugestivna vprašanja, saj je A. predstavil, da ne more živeti pri obeh starših, da obstoječi režim ni mogoč in da želi sestra dvojčica živeti pri drugemu od staršev. Toženka meni, da je s tem vplival na oblikovanje želje mladoletne B., saj je svojo voljo prilagodila tem okoliščinam, predstavljenim s strani avtoritativne osebe. Meni, tudi, da je B. svojo željo prilagodila sestri, saj bi sama sicer raje ostala pri toženki, da pa bi se pogojno strinjala z življenjem pri očetu, če bi bila tam tudi A.. Toženka meni, da sodišče ni prepričljivo ugotovilo, da ni bilo očetove manipulacije in da ta ni vplivala na željo otrok. Opozarja, da sta hčerki pod pritiskom, da je volja A. sporna zaradi njene uporniške narave in trenutnega odpora do nje, ki nima opravičljive in realne podlage, A. pa ni bilo omogočeno podati prave volje.

6. Toženka meni tudi, da sta sodišči dali prevelik poudarek željama otrok, ne pa njuni koristi. Poudarja, da njuna izražena želja ni bila pristna, poleg tega niti ni bila izražena močno in jasno, sodišče pa je tudi ugotovilo, da želji nista enaki. Posledično je sodišče po njenem mnenju nepravilno napolnilo standard največje otrokove koristi. Opozarja, da je pri tem sledilo izrazito subjektivnim zapisom tožnika, ki naj bi izkazovali, da ona nad otrokoma izvaja fizično in psihično nasilje. Navaja, da je pritožbeno sodišče na več mestih utemeljilo odločitev z uporabljenimi in opisanimi diagnostičnimi postopki izvedenca. Toženka poudarja, da so ti postopki neznanstveni in nestrokovni, kar utemeljuje z reviziji priloženim mnenjem dr. E. E.. Opozarja, da že stiska hčerk, ki se kaže po vzpostavljeni pravnomočni sodni odločitvi, dokazuje, da je odločitev sodišč napačna. Sedaj hčerki obiskujeta šolo, ki je 22 km oddaljena od kraja bivanja. V dnevih, ko nista pri toženki, kar pa je le ob četrtkih, sta po pouku prepuščeni sami sebi in se vsak dan do treninga potikata po I., malo pri eni, malo pri drugi sošolki, pri njih naredita naloge, starši teh sošolk pa ju peljejo na trening odbojke. Opozarja, da oče domov prihaja pozno, da kljub pomanjkanju časa hodi na fitnes, hčerki sili k uživanju športnih prehranskih dodatkov in proteinov, da je posledično hčerki A. padel učni uspeh, da hčerkama tudi ne kupuje oblačil, da prihajata v rabljenih oblačilih, za katere niti ne vesta kje jih oče dobi. Opozarja, da jima ob četrtkih, ko sta pri njej, v šoli odjavi kosilo. Opozarja tudi, da jo B. pogreša, da deklici pri očetu nimata nobene družbe, saj se je oče maja razšel s dotedanjo partnerico, medtem ko ima sama z novim partnerjem dober odnos. Predlaga, naj iz teh razlogov Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**Odgovor na revizijo**

7. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril. Opozarja, da toženka v reviziji izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, čeprav to v revizijskem postopku ni dovoljeno. Navaja, da so bile težave že v času, ko sta bili deklici na podlagi sodne poravnave zaupane materi v varstvo in vzgojo, saj mati za deklici ni v redu skrbela in sta bili deklici tudi v tem obdobju večino časa z njim. Opozarja, da je domov vozila različne moške in se zaklepala v spalnico, da je fizično in psihično maltretirala deklici in da je tudi med deklicama delala izrazito razliko. Navaja, da mati deklici materialno nagrajuje, s čimer se sam ne strinja, da je zato, ker ji je B. bolj naklonjena, več dobrin omogočila njej in je s tem povzročila veliko stisko pri obeh deklicah, ki že zaznavata neupravičenost razlikovanja. Pojasnjuje, da se v preizkusnem času med obema izvedenskima mnenjema skupna vzgoja in varstvo nista obnesli, saj toženka ni zdržala, da so bile cel teden obveznosti na njej. Sama je tudi med postopkom povedala, da ima svoje potrebe, da ni resna pri tem da ju pobere v šoli, da vedno zamuja ali pošlje drugo osebo. Res je, da želji hčera nista enaki, saj A. k materi sploh več noče na stik. Tožnik tudi nasprotuje navedbam toženke, da sta hčerki po spremembi odločbe v stiski in poudarja, da bosta hčerki šli v srednjo šolo in da so zaradi tega navedbe o oddaljenosti šole od bivališča hčerk neutemeljene. Pojasnjuje, da sta hčerki sami nasprotovali prešolanju v osnovno šolo F, ki je bližje domu in vztrajali, da šolo dokončata v G., kjer imata tudi treninge. Tožnik je odgovoru na revizijo priložil zapiske, s katerimi izkazuje, da ne drži toženkin očitek, da hčerk ne prihaja iskat v šolo. Opozarja tudi, da je toženka zamolčala, da se je v vmesnem obdobju preselila v H. in bi se tudi od tam morali hčerki voziti v šolo. S konkretnimi navedbami tudi izpodbija očitke toženke, da hčerkama ne kupuje oblačil. Opozarja tudi, da je ob času odločanja pred sodiščem prve stopnje veljal Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki ni dopuščal možnosti, da bi sodišče brez sporazumnega predloga staršev samo določilo skupno vzgojo in varstvo otrok. Opozarja, da ima imenovani izvedenec, ki je zapriseženi sodni izvedenec, ustrezno strokovno znanje in mnogo let izkušenj, kar toženka skuša zminimalizirati s predložitvijo izvensodnega strokovnega mnenja dr. E. E. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

8. Revizija ni utemeljena.

**O očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka**

9. Iz podatkov v spisu je razvidno, da sta pravdni stranki med postopkom dne 16. 5. 2018 sklenili začasno poravnavo o skupni vzgoji in varstvu, po kateri sta deklici izmenično teden dni preživeli pri materi, teden dni pa pri očetu.

10. S strani sodišča postavljeni sodni izvedenec mag. D. D. je prvo izvedensko mnenje izdelal 12. 7. 2018, torej v času veljavnosti te začasne poravnave in je izhajal iz predpostavke, da starša soglašata s skupno vzgojo in varstvom. Že v prvem izvedenskem mnenju pa je izpostavil, da sta obe deklici povedali, da je mati bolj naklonjena B., da je A. zaradi tega dajala prednost čustvenemu odnosu do očeta, da pa sta se obe deklici strinjali s takratno rešitvijo, saj sta se z bivanjem izmenično pri enem in drugem od staršev izognili nepotrebnim zameram staršev in dodatnemu stresu. Izvedenec je ocenil, da je taka rešitev v danih okoliščinah res najboljša. 11. V nadaljevanju postopka pa je oče soglasje za skupno vzgojo in varstvo otrok umaknil, saj je zatrjeval, da mati neprimerno skrbi za deklici. Kot je pravilno opozorilo Višje sodišče, je v času odločanja sodišča prve stopnje (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 15. 3. 2019, ko še ni začel veljati Družinski zakonik) veljal še ZZZDR. Po prvem odstavku 105. člena ZZZDR sta se lahko starša, ki sta se odločila za ločeno življenje sporazumela, da bosta obdržala skupno varstvo in vzgojo otrok. V tretjem odstavku 105. člena ZZZDR pa je bilo določeno, da če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev, da so vsi otroci otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Sodišče pa je lahko po uradni dolžnosti tudi odločilo, da se vsi ali nekateri otroci zaupajo v varstvo in vzgojo drugi osebi. Kot je pravilno obrazložilo Višje sodišče, ZZZDR ni dopuščal možnosti, da bi sodišče brez sporazuma staršev odločilo o skupni vzgoji in varstvu otrok.

12. Zato je sodišče prve stopnje najprej 7. 11. 2018 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerega je povabilo tudi izvedenca, nato pa dne 16. 11. 2018 izvedencu naložilo dopolnitev izvedenskega mnenja z izhodiščem, da zaradi umika očetovega soglasja skupno varstvo in vzgoja ni več mogoče in je zato treba oceniti, ali je za deklici bolje, da ostaneta pri materi, ali da jih sodišče zaupa v varstvo in vzgojo očetu. Zato je izvedenca zaprosilo za oceno, ali so se okoliščine, zlasti mnenje deklic od izdelave prvega izvedenskega mnenja spremenilo tako, da narekuje spremembo ureditve glede varstva in vzgoje, posledično pa tudi stikov.

13. V drugem izvedenskem mnenju je izvedenec ocenil, da je v vmesnem obdobju oče izkazal večjo strpnost in pripravljenost za konkretno zadovoljevanje potreb hčera, kar se je zlasti odrazilo v spremenjenem mnenju A.. Ocenil je, da A. na zavestni in podzavestni ravni izraža pristno željo, da bi živela pri očetu, z materjo pa bi vzdrževala stike. Po razgovoru z B. pa je ocenil, da je pri njej prišlo do manjših sprememb kot pri A., da se B. strinja s trenutno ureditvijo, po kateri preživlja izmenično teden dni pri enem in teden dni pri drugem od staršev, da pa tudi ona izraža strah pred materinimi očitki in si želi, da se mati in oče ter mati in B. ne bi več prepirali. Zapisal je, da sta obe deklici povedali, da težko poslušata mamo, ki grdo govori o očetu. Na podlagi pridobljene medicinske dokumentacije in mnenja osebne zdravnice očeta je ocenil, da ni nobenih okoliščin na strani očeta, ki bi kazale njegovo osebno neprimernost ali prisotnost psihičnih težav, zaradi katerih ne bi bil primeren za varstvo in vzgojo hčera.

14. Po toženkinih pripombah na izvedensko mnenje, je sodišče 25. 1. 2019 opravilo narok za glavno obravnavo in izvedenca dodatno zaslišalo. Glede toženkinega ugovora, da je v kratkem času spremenil svoje mnenje, je izvedenec pojasnil, da je prvič ocenjeval predvsem, ali so podane kakšne okoliščine, zaradi katerih takratna ureditev, po kateri sta deklici preživljali teden dni z enim in teden dni z drugim staršem ni sprejemljiva. Poudaril je, da takšnih okoliščin takrat ni zaznal. Ko pa je preiskavo drugič ponovil, je ugotovil, da je zaradi vmesnih izkušenj zlasti pri A. prišlo do spremembe. Pojasnil je, da je B. še vedno bolj naklonjena ohranitvi take ureditve, vendar je obenem zelo navezana na sestro dvojčico in je zato to tista dodatna okoliščina, ki je narekovala oceno, da bi bilo glede na njuni izraženi želji obema v največjo korist, da se zaupata v varstvo in vzgojo očetu, s tem, da z materjo ohranjata redne stike.

15. Toženka je na naroku predlagala postavitev novega izvedenca kliničnega psihologa za otroke, pri čemer je iz povzete obrazložitve v zapisniku (list. št. 184) razvidno, da je ugovarjala, da izvedenec ni v zadostni meri upošteval B. mnenja, da zmotno ni ugotovil negativnega vpliva očeta na mnenje hčerk in da je napačno ocenil korist otrok. Predlagala je tudi dodatno postavitev izvedenca kliničnega psihologa za odrasle, ki naj bi potrdil očetove neprimerne osebnostne lastnosti.

16. Sodišče prve stopnje je ta predlog zavrnilo. Sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da je bila zavrnitev toženkinega dokaznega predloga pravilna. Pojasnilo je, da je sodišče izvedencu ob prvi postavitvi in nato ob dopolnitvi izvedenskega mnenja naložilo različni nalogi in je zato bilo njegovo drugo mnenje vsebinsko različno od prvega. Glede na zgoraj povzeto vsebino obeh izvedenskih mnenj, je prepričljiva ocena obeh sodišč, da je bila razlika v izvedenskem mnenju kljub kratkemu časovnem razmiku utemeljena in tudi prepričljivo obrazložena in da sprememba izvedenskega mnenja sama po sebi ne izkazuje slabe kakovosti mnenja in ne upravičuje postavitve novega izvedenca. S takšno oceno in utemeljitvijo sodišča druge stopnje soglaša tudi Vrhovno sodišče. 17. Sodišče druge stopnje je poudarilo tudi, da je bilo mnenje izvedenca prepričljivo in razumljivo obrazloženo, da je izvedenec tudi pojasnil, katera psihodiagnostična sredstva in tehnike je pri svojem delu uporabil. Po drugem odstavku 254. člena ZPP je sodišče prvenstveno dolžno odpraviti pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z novim zaslišanjem izvedencev. Le izjemoma, ko se pomanjkljivosti in dvom res ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugega izvedenca. Vrhovno sodišče soglaša z oceno sodišča druge stopnje, da je sodišče ravnalo pravilno, ko je izvedenca dodatno zaslišalo, ker toženka z zgoraj povzetimi razlogi ni izkazala utemeljenih razlogov za postavitev dodatnega izvedenca s področja klinične psihologije otroka.

18. Vrhovno sodišče soglaša tudi z oceno, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko ni postavilo izvedenca klinične psihologije za odrasle. ZPP v 243. členu določa, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da na strani očeta ni nikakršnih okoliščin, ki bi kazale na takšno osebnostno strukturo očeta ali zdravstveno stanje, da bi bila potrebna ocena vpliva morebitnih duševnih ali osebnostnih motenj na sposobnost za varstvo in vzgojo otroka. Sodišče je torej pravilno ocenilo, da potrebe po specialnem strokovnem znanju glede na ugotovljena dejstva ni bilo.

19. Toženka je reviziji priložila mnenje, ki ga je po njenem naročilu izdelal dr. IE. E. o ustreznosti metod, ki jih je pri izdelavi izvedenskega mnenja uporabil izvedenec mag. D. D. Kot je bilo že navedeno, je sodišče prve stopnje toženki izvedensko mnenje poslalo v pripombe in toženka v danem roku ni izpodbijala pravilnosti uporabljenih metod. V reviziji tudi ni navedla opravičljivih razlogov, zaradi katerih v danih rokih tega ni mogla storiti (286.a člen ZPP). Zato so revizijski ugovori o neustreznosti uporabljenih metod pri izdelavi izvedenskega mnenja prepozni in Vrhovno sodišče nanje ne odgovarja.

**O zmotni uporabi materialnega prava**

20. Toženka v reviziji utemeljuje, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva zmotno ocenili, kakšna oblika varstva in vzgoje je v največjo korist A. in B. Meni, da bi bila v korist hčerk kvečjemu takšna sprememba, kot je bila dogovorjena v začasni poravnavi, ko sta hčerki preživel teden dni pri vsakem od staršev.

21. Kot je bilo že obrazloženo, ZZZDR ni dopuščal možnosti, da bi sodišče brez soglasja staršev otroka zaupalo v njuno skupno varstvo in vzgojo. Je pa višje sodišče pravilno izpostavilo, da bi bilo možno režim, za kakršnega se zavzema toženka, vzpostaviti tudi preko ureditve stikov. Vendar je višje sodišče ocenilo, da glede na ugotovljene okoliščine to deklicama ne bi bilo v korist. 22. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da imata starša zelo različen način življenja, da ne sprejemata drugačnosti drugega, kar je stalen vir medsebojnih očitkov. Sodišči sta ugotovili, da sta oba od staršev primerna za vzgojo in varstvo, da pa ne sodelujeta in ne komunicirata, kar je pomembna ovira za vzpostavitev ureditve, ki bi od staršev zahtevala veliko medsebojnega usklajevanja.

23. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da ima toženka poleg službenih obveznosti veliko športnih in družabnih aktivnosti, zaradi katerih je pogosto odsotna do zgodnjih jutranjih ur in se zaradi obveznosti do deklic ni pripravljena odpovedati vsaj delu teh aktivnosti. Tako sta deklici pogosto prepuščeni sami sebi ali pa ju mati pušča v varstvu pri sosedih, sorodnikih ali sošolkah. Sodišče prve stopnje je izpostavilo, da je toženka nepredvidljiva, hčerk ne obvesti, kdaj se bo vrnila, kar je slabo z vidika njunega občutka varnosti. Sodišči sta ugotovili tudi, da toženka uporablja manj primerne vzgojne metode od tožnika: je eksplozivna, verbalno nasilna, včasih deklici, zlasti A. udari, hčerki neprimerno obremenjuje z gradivom iz sodnega postopka, jima kaže sporočila tožnika, ki so namenjena njej, ju obremenjuje z njunimi medsebojnimi obračunavanji in tudi sicer pred hčerkami tako pogosto izraža slabo mnenje o tožniku, da to negativno vpliva na deklici. Sodišče je na podlagi številnih ugotovljenih dogodkov ocenilo, da mati nima uvida v potrebe in stiske deklic in da daje prednost svojim potrebam. Obenem pa sta sodišči ocenili, da je oče zanesljiv, da postavlja potrebe deklic na prvo mesto in imata zato deklici pri njem večji občutek varnosti, sprejetosti in zato sproščenosti.

24. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je bilo mnenje, ki sta ga izrazili deklici pristno, s to oceno pa je soglašalo tudi sodišče druge stopnje. V obrazložitvi je poudarilo, da toženka ne zanika, da ima do A. drugačen odnos kot do B. in da se to odraža v vedno bolj odklonilnem odnosu A. do toženke. Ugotovilo je, da sta obe deklici sta ob razgovoru z izvedencem izražali strah pred materino reakcijo. Sodišči sta upoštevali, da sta bili mnenji deklic različni, vendar sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili tudi, da sta izrazito navezani druga na drugo ter je v njuno največjo korist, da večino časa preživita skupaj. Sodišči sta tako pri ureditvi stikov upoštevali odklonilni odnos A. do matere, za katerega sta ugotovili, da ni bil pogojen z morebitno indoktrinacijo s strani očeta, ampak z neprimernim razlikovanjem s strani matere. Zaradi tega in zaradi opisanega materinega pristopa do starševskih odgovornosti sta sodišči ocenili, da ni primerna rešitev, po kateri bi deklici neprekinjeno ves teden preživeli pri materi. Zaradi večje navezanosti B. na toženko pa sta odločili, da B. tedensko z materjo preživi dodaten dan in noč, kar je še sprejemljivo z vidika medsebojne navezanosti deklic.

25. Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni utemeljen očitek toženke, da sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljene okoliščine zmotno odločili, s kakšno ureditvijo varstva, vzgoje in stikov bodo v največji možni meri zavarovane koristi obeh deklic. V primeru kot je obravnavani, ko starša nista sposobna medsebojnega sodelovanja, je sodišče prisiljeno izbirati med drugimi možnimi rešitvami. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sprejeta odločitev v danem trenutku za deklici najboljša: zagotavlja jima občutek stabilnosti in varnosti, ki ga s svojim pristopom omogoča oče, obenem pa materi preko rednih stikov zagotavlja, da bo lahko vplivala na njuno vzgojo in jima v občutljivem obdobju, ki je pred njima, pomagala, da se bosta lažje spopadali z izzivi odraščanja.

26. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločalo je v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

27. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženka tožniku tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 291,19 EUR (390 tč x 0,6 EUR, kar znaša 234,00 EUR, 2% mat. stroške v znesku 4,68 EUR, in 22% DDV, ki znaša 52,50 EUR). Vrhovno sodišče je pri odločanju uporabilo tar. št. 18 in 21 veljavne Odvetniške tarife.