Jedro

Po določilu prvega odstavka 116. člena SZ so lahko z dnem uveljavitve stanovanjskega zakona postali lastniki stanovanj le občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši. Te zakonite podlage za pridobitev lastninske pravice v obravnavanem primeru ni bilo mogoče uporabiti, ker je tožnik s preureditvami zgolj preurejal že preje obstoječe stanovanje, v katerem je bil imetnik stanovanjske pravice in si torej z zatrjevanimi deli ni razrešil stanovanjsko vprašanje s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši. Njegova vlaganja tudi niso predstavljala prispevka za pridobitev stanovanjske pravice, ker je to pravico kot tudi stanovanje že imel pred spornimi vlaganji (tretji odstavek 116. člena SZ). Katere prostore predstavljajo skupni prostori, pa določa 8. člen SZ in med take prostore ni mogoče prišteti obstoječih stanovanj, čeprav so v slabšem stanju kot je zatrjeval tožnik. V času veljavnosti predpisov o stanovanjskih razmerjih in stanovanjskem gospodarstvu, to je pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, pa z adaptacijo stanovanja, na katerem je kdo že imel stanovanjsko pravico ali pa pravico uporabe, tak investitor na njem ni mogel pridobiti lastninskega deleža. Prav tako ne pozna pridobitve lastninske pravice na tak način, kot se uveljavlja v tem sporu, zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Določbe 24. do 26. člena navedenega zakona se nanašajo na primere gradnje stavbe ali druge zgradbe na tujem zemljišču. Za tak primer tu ni šlo. O spojitvi dveh stvari pa tudi ni možno govoriti, ker obstaja po tožnikovih posegih še naprej le ena enako velika hiša, v kateri se tudi število stanovanj ni povečalo. Tožnik bi mogel pridobiti lastninsko pravico z vlaganji le v primeru, če bi se pred tem ustrezno dogovoril z lastnikom hiše. Takega dogovora pa tožnik niti ni zatrjeval. Zato njegov stvarnopravni zahtevek nima podlage niti v določbah ZTLR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je solastnik enosobnega stanovanja v L., J. v izmeri 32,30 m2 do 94/100 in da je toženka dolžna za prenos navedene solastnine na tožnika izdati ustrezno listino.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se pobijana sodba razveljavi. V reviziji navaja, da je z zatrjevanimi obnovitvenimi deli razrešil svoje stanovanjsko vprašanje, da dve v slabem stanju nahajajoči se sobi ni mogoče šteti za stanovanje in da gre stvarno za preureditev skupnih prostorov, zaradi česar bi sodišče moralo odločiti na podlagi 116. člena stanovanjskega zakona. Sicer pa bi moralo sodišče upoštevati tudi določbe ZTLR.

V odgovoru na revizijo predlaga stranska intervenientka, da naj se revizija zavrne kot neutemeljena.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v pravdi terjal pridobitev solastninske pravice na enosobnem stanovanju v družbeni lastnini. Zatrjeval je, da je stanovanje temeljito obnovil s svojimi sredstvi v letih 1978 in 1979. Sodišči druge in prve stopnje sta tožnikov tožbeni zahtevek zavrnili, ker sta ocenili, da nima podlage v določbah stanovanjskega zakona (SZ) ali v določbah prej veljavnega zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR) oziroma v določbah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Tako odločitev sta oprli na ugotovitve: da je bilo tožniku sporno stanovanje dodeljeno kot imetniku stanovanjske pravice; da ga je sicer res preurejal v letih 1978 in 1979 v soglasju s Staninvestom (ki pa je soglasje pogojil s tem, da tožnik opravi preureditev na svoje stroške brez zahtevkov za povračilo); da je preurejal zgolj obstoječe stanovanje in ne skupnih prostorov in da s preureditvami ni izdelal nove stvari.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev nižjih sodišč materialnopravno pravilna. Po določilu prvega odstavka 116. člena SZ so lahko z dnem uveljavitve stanovanjskega zakona postali lastniki stanovanj le občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši. Te zakonite podlage za pridobitev lastninske pravice v obravnavanem primeru ni bilo mogoče uporabiti, ker je tožnik s preureditvami zgolj preurejal že preje obstoječe stanovanje, v katerem je bil imetnik stanovanjske pravice in si torej z zatrjevanimi deli ni razrešil stanovanjsko vprašanje s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši. Njegova vlaganja tudi niso predstavljala prispevka za pridobitev stanovanjske pravice, ker je to pravico kot tudi stanovanje že imel pred spornimi vlaganji (tretji odstavek 116. člena SZ). Katere prostore predstavljajo skupni prostori, pa določa 8. člen SZ in med take prostore ni mogoče prišteti obstoječih stanovanj, čeprav so v slabšem stanju kot je zatrjeval tožnik. V času veljavnosti predpisov o stanovanjskih razmerjih in stanovanjskem gospodarstvu to je pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, pa z adaptacijo stanovanja, na katerem je kdo že imel stanovanjsko pravico ali pa pravico uporabe, tak investitor na njem ni mogel pridobiti lastninskega deleža. Prav tako ne pozna pridobitve lastninske pravice na tak način, kot se uveljavlja v tem sporu, zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Določbe 24. do 26. člena navedenega zakona se nanašajo na primere gradnje stavbe ali druge zgradbe na tujem zemljišču. Za tak primer tu ni šlo. O spojitvi dveh stvari pa tudi ni možno govoriti, ker obstaja po tožnikovih posegih še naprej le ena enako velika hiša, v kateri se tudi število stanovanj ni povečalo. Tožnik bi mogel pridobiti lastninsko pravico z vlaganji le v primeru, če bi se pred tem ustrezno dogovoril z lastnikom hiše. Takega dogovora pa tožnik niti ni zatrjeval. Zato njegov stvarnopravni zahtevek nima podlage niti v določbah ZTLR. Kot je bilo pojasnjeno že v sodbah nižjih sodišč lahko najemniki šele po izselitvi iz stanovanja terjajo povrnitev neamortiziranega dela koristnih vlaganj v stanovanje kot to določa 61. člen SZ, če so zato podane ustrezne predpostavke.

Materialno pravo je bilo glede na obrazloženo stanje pravilno uporabljeno v sodbah sodišč druge in prve stopnje. Revizijsko sodišče pa v okviru uradnega preizkusa ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Neutemeljeno revizijo tožnika je moralo zato zavrniti (393. člen ZPP).