Jedro

Če nekdo, ki ve, da nekomu nekaj dolguje, ne stori nič, da bi dolg vrnil, ni razloga, da upnik ne bi vložil ustrezne tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana odločitev o stroških postopka (točka II. izreka sodbe sodišča prve stopnje).

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi delnega umika tožbe glede zneska 1.451,74 EUR postopek v tem delu konča; ter razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 1.451,64 EUR od 1. 11. 2012 dalje do plačila (točka I. izreka sodbe) in toženi stranki naložilo v plačilo 248,86 EUR pravdnih stroškov tožnice (točka II. izreka sodbe).

2. Pritožuje se tožena stranka zoper stroškovno odločitev (točko II. izreka sodbe) „iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov“. Tožnica ni propadla zgolj za 187,17 EUR, pač pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen tudi v obrestnem delu (I. točka sodbe), kar je po umiku tožbe predstavljal celotni tožbeni zahtevek. Do zneska 178,17 EUR že ob vložitvi tožbe ni bila upravičena, kar je sodišče upoštevalo s porazdelitvijo uspeha pravdnih strank 88 % in 12 %. Zanemarilo je, da je tožnica vztrajala pri zakonskih zamudnih obrestih, in s tem tožbenim zahtevkom v celoti propadla. Sklicevanje na drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zato ni pravilno. Poleg tega sodišče ni upoštevalo 157. člena ZPP, pa bi moralo, saj je tekom pravde zatrjevala in dokazala, da ni dala povoda za tožbo in je že v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek. Tožnica zato ni upravičena do nikakršnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Poudarja, da je bila tožba potrebna, saj ji tožena stranka ni vrnila tistega, do česar zaradi razveljavljenega pravnega naslova ni bila upravičena. To je tožena stranka vedela takoj, ko je bila odločitev v izvršilnem postopku pravnomočna, pa je znesek 1.286,37 EUR plačala šele po vloženi tožbi. Ker je takoj po prejemu plačila tožbo umaknila, je odločitev o 12 % uspehu tožene stranke pravilna. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav je tožena stranka že v odgovoru na tožbo pripoznala tožbeni zahtevek po temelju, po višini pa v pretežnem delu, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko pri stroškovni odločitvi ni uporabilo 157. člena ZPP. Skladno z njim mora tožeča stranka toženi stranki, ki je pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, povrniti stroške postopka le, če tožena stranka ni dala povoda za tožbo. Toženec da povod za tožbo takrat, kadar lahko tožnik na podlagi njegovega ravnanja pred pravdo sklepa, da bo za varstvo njegovih interesov potrebna sodna intervencija.(1) Stališče tožene stranke, da bi jo morala tožnica pred vložitvijo tožbe pozvati, naj ji vrne denar, ki ga je prejela na podlagi pravne podlage, katera je kasneje odpadla, je zmotno. Tožena stranka priznava, da se je zavedala svojega dolga do tožnice. Zato ni utemeljenega razloga, da je čakala na poziv tožnice za plačilo. Neutemeljeno se tožena stranka sklicuje na okoliščino, da ni imela številke računa, na katerega bi vrnila denar. Imela je vse potrebne podatke, da bi lahko prišla v stik s tožnico. Če nekdo, ki ve, da nekomu nekaj dolguje, ne stori nič, da bi dolg vrnil, ni razloga, da upnik ne bi vložil ustrezne tožbe.

6. Glede na to, da tožena stranka kljub zavedanju, da tožnici dolguje 1.273,57 EUR, ni storila ničesar za plačilo dolga, je imela tožnica v trenutku vložitve tožbe utemeljen razlog, da se je odločila za sodno pot. Zato je prvostopenjsko sodišče pravilno o stroških postopka odločilo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi vztrajanja tožeče stranke pri zahtevku za povračilo obresti, s katerim ni uspela, pa niso nastali nobeni posebni stroški. Stroški vložitve tožbe in odgovora na tožbo so bili povsem enaki, kot bi bili sicer, saj je šlo za obrestni del zahtevka. Naroka za glavno obravnavo, kjer bi se obravnaval le še preostali obrestni zahtevek, pa ni bilo.

7. Tožeča stranka je od zahtevanih 1.451,74 EUR glavnice uspela z 1.273,57 EUR, kar je 88 % uspeh, propadla pa je s sorazmerno majhnim delom zahtevka za povrnitev obresti od zahtevane glavnice od 1. 11. 2012 dalje, glede katerega pa niso nastali posebni stroški (tretji odstavek 154. člena ZPP). Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti potrebne pravdne stroške (155. člen ZPP) v skladu z navedenim uspehom, materialnopravno pravilna.

8. Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi, ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano stroškovno odločitev prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

9. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosita jih vsaka stranka svoje: tožena zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP); tožeča stranka pa zato, ker stroški odgovora na pritožbo niso potrebni stroški postopka (155. člen ZPP), saj v primeru pritožbe zoper odločitev o stroških postopka, ko vrednosti izpodbijanega dela sklepa ne presega 800,00 EUR, se določbe ZPP o odgovoru na pritožbo ne uporabljajo (366. člen ZPP).

Op. št. (1): Gl. komentar N. Betteto k 157. členu v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, izdala Založba Uradni list RS, GV Založba, v Ljubljani leta 2006.