Jedro

Primarni cilj določitve ukrepov po 19. členu ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Glede na okoliščine konkretnega primera je treba oceniti, s katerimi ukrepi bi bilo mogoče učinkovito doseči zaščito žrtve pred povzročiteljem nasilja in hkrati, koliko časa so izrečeni ukrepi nujno potrebni za zaščito žrtve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec je dolžan predlagateljici povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,70 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom nasprotnemu udeležencu za obdobje treh mesecev prepovedalo: vstopiti v stanovanje v A. na naslovu A., se temu stanovanju približevati na razdaljo manjšo od 200 metrov, se zadrževati in približevati Osnovni šoli ..., na razdaljo manjšo od 200 metrov, se zadrževati in približevati Vrtcu ..., se zadrževati in približevati stanovanju, kjer živi mama predlagateljice, na naslovu K., navezovati stike s predlagateljico in otroki A. A., B. B., C. C., Č. Č. in D. D. na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in preko tretjih oseb, vzpostaviti vsakršno srečanje s predlagateljico ali navedenimi otroki, razen če sodišče v drugem postopku odloči drugače (I. točka izreka). Za primer kršitve prepovedi, navedenih v I. točki izreka sklepa, je sodišče nasprotnemu udeležencu izreklo denarno kazen v višini 300,00 EUR (II. točka izreka). Kar je predlagateljica zahtevala več ali drugače, je sodišče zavrnilo (III. točka izreka), pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa (IV. točka izreka). Glede stroškov je sodišče odločilo, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov. Izpodbija I., II. in V. točko izreka sklepa in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog predlagateljice v celoti zavrne, podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve navedlo, da je bil predlog za izrek ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) vložen pravočasno, kar ne drži. Predlog je bil vložen 19. 6. 2020, sodišče pa v izpodbijanem sklepu ni navedlo, kdaj naj bi se zadnji nasilni dogodek zgodil. Ne drži, da je predlagateljica v hišo na naslovu P., odšla zgolj v spremstvu policije in terapevtke, saj je izpovedala, da je tudi po tem, ko se je odselila k materi in vložila predlog za izrek ukrepov po ZPND, še odhajala v hišo na navedenem naslovu in se torej ni bala srečati nasprotnega udeleženca. Sodišče je verjelo predlagateljici, da je bil nasprotni udeleženec do nje žaljiv, zaradi česar je zapadala v tesnobo in stiske. Zaključki sodišča, da so tudi predlagateljičini prijatelji in hči E. E. izpovedali, da je nasprotni udeleženec predlagateljico poniževal zaradi njene teže, so napačni, saj sodišče ne navaja, kdaj naj bi se to poniževanje in žaljenje zgodilo. Priče predlagateljice niso znale povedati, kdaj naj bi se ti nasilni dogodki dogajali. Povedale so, da predlagateljice v letošnjem letu niso videle, ali so jo videle morda enkrat, da so se zelo poredko slišali po telefonu (razen E. E.), dogodkov, ko naj bi nasprotni udeleženec žalil predlagateljico v prisotnosti navedenih prič, ni mogoče časovno opredeliti. Nasprotni udeleženec povzema izpovedi v postopku zaslišanih prič ter zaključuje, da nobena izmed njih ni bila prisotna pri nasilnem dogodku v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo predloga po ZPND, zato je zaključek sodišča, da so tudi priče izpovedale o nasilju nasprotnega udeleženca nad predlagateljico in otroki, napačen.

Napačno je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z dogodkom junija 2020, ko naj bi nasprotni udeleženec predlagateljici grozil z izvijačem, saj je tega le držal v roki, ker je nekaj popravljal. Sodišče ni navedlo, zakaj je verjelo predlagateljici in ne nasprotnemu udeležencu, ki je zanikal, da je predlagateljici z izvijačem grozil. Prav tako je zanikal, da bi bil nasilen do predlagateljice v preteklosti. Predlagateljica je v svojem predlogu trdila, da ji je nasprotni udeleženec marca 2020 grozil, da jo bo udaril tako močno, da ji bo srček nehal biti, v zaslišanju pa je izpovedala, da je bilo to dne 9. 6. 2020. Nasprotni udeleženec izpodbija tudi zaključke sodišča o ugotovljenem fizičnem nasilju nad otroki. Pojasnjuje dogodek z boni za otroke v decembru 2018 (glede katerega navaja, da zaradi časovne oddaljenosti ne more biti predmet varstva v tem postopku). Glede dogodka z dne 19. 12. 2019 navaja, da iz dokazov ne izhaja, da bi bil nasprotni udeleženec nasilen do predlagateljice ali do otrok. Dogodek 12. 10. 2019, ko naj bi nasprotni udeleženec mld. D. D. vrgel na kavč in jo tepel, se je zgodil več kot šest mesecev pred vložitvijo predloga. V zvezi z dogodkom z 8. 6. 2020 je nasprotni udeleženec v spis vložil posnetek, do katerega se sodišče ni opredelilo in iz katerega ne izhaja, da bi bil nasprotni udeleženec nasilen do mld. D. D. Tudi iz ostalih dokazov ne izhaja, da bi mld. D. D. udaril. Predlagateljice in mld. A. A. takrat ni bilo doma, drugih dokaznih sredstev predlagateljica v ta namen ni predlagala. Tudi za dogodek v decembru 2019, ki ga je predlagateljica opisovala, ni navedla točnega datuma in ni dokazala, da se je zgodil v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo predloga. V zvezi z dogodkom, ko naj bi stiskal mld. Č. Č. za vrat, je nasprotni udeleženec pojasnil, da ga ni stiskal za vrat, temveč le prijel za „ta sladke“ lase in ga skušal le umiriti. Predlagateljica ni dokazala, kdaj naj bi se dogodek zgodil. Tudi glede fotografij, iz katerih naj bi izhajale poškodbe, ki naj bi jih mld. Č. Č. in mld. D. D. zadal nasprotni udeleženec, ni razvidno, kdaj so nastale. Predlagateljica ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu.

Sodišče je izpodbijani sklep nezakonito oprlo na neformalni razgovor z otroki. Neformalnih izjav otrok ni mogoče uporabiti kot dokazno sredstvo v postopku po ZPND, saj otroci niso bili zaslišani kot priče in jim nasprotni udeleženec ni imel možnosti zastaviti nobenih vprašanj. Nasprotni udeleženec opozarja,da so otroci povedali sodnici tudi, da se predlagateljica dere in kriči nanje in jih je kdaj tudi udarila, kar bi moralo sodišče v izpodbijanem sklepu upoštevati. Nasprotni udeleženec je v zvezi z nasiljem predlagateljice do otrok predlagal dokaze, nasilje so potrdile tudi priče. Sodišče bi moralo dejanja ustrezno ovrednotiti in otroke zaščititi po uradni dolžnosti.

Sodišče verjame, da so predlagateljica in otroci še vedno pod vplivom opisanih dogodkov in posledično v strahu, stresu in negotovosti. Nasprotni udeleženec poudarja, da je predlagateljica izrecno izjavila, da je od takrat, ko je vložila predlog in se odselila, nasprotni udeleženec ne kontaktira, da je ni iskal, klical ali skušal navezati stike z otroki. Od tedaj je minilo že tri mesece in pol, zato je izrek prepovedi približevanja popolnoma nepotreben. Očitno ne gre za tako stopnjo nasilja, ki bi zahtevala poseg države. Sodišče okoliščin, da nasprotni udeleženec od odselitve predlagateljice in otrok iz skupnega domovanja, z otroki nima nobenih stikov (razen z mld. D. D., s katero izvaja stike po začasni odredbi z dne 15. 9. 2020), prav tako ne kontaktira in se ne približuje predlagateljici, ni ustrezno ovrednotilo. Predlagateljica je tista, ki je po vložitvi predloga klicala predlagatelja, da bi dobila stvari. Iz mnenja CSD z 9. 10. 2020, ki ga nasprotni udeleženec prilaga pritožbi, izhaja, da nasprotni udeleženec do mld. D. D. ni ogrožujoč, da oba starša izkazujeta starševske kompetence in prepoznavata otrokove potrebe, da je mld. D. D. navezana na oba starša in se pri obeh počuti varno. Dejanske in pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa zato ni. Iz zapisnika CSD z 22. 9. 2020 izhaja, da predlagateljica nasprotnega udeleženca žali in obrekuje.

Sodišče ni sledilo dokaznim predlogom nasprotnega udeleženca, da naj pridobi zdravstveni karton predlagateljice in postavi izvedenca psihiatrične stroke ali klinične psihologije, ki bi po pregledu predlagateljice in zdravstvenega kartona lahko podal mnenje, ali je predlagateljica, že preden je spoznala nasprotnega udeleženca, doživljala stiske, tesnobo in depresijo. Predlagateljica je namreč imela občutke tesnobe že pred tem, česar sodišče ni upoštevalo. Navedeno lahko vpliva na njeno subjektivno zaznavo, da je izjave nasprotnega udeleženca glede teže dojemala kot žaljivke, čeprav to niso bile. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, je storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na to, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje.

Glede prepovedi približevanja stanovanju predlagateljičine matere na naslovu K., je sodišče prekoračilo pravovarstveni zahtevek, saj je predlagateljica približevanje temu stanovanju predlagala le za čas poletnih počitnic. V tem delu bi moralo sodišče predlog zavreči. Ukrep tudi ni sorazmeren. Predlagateljica ne živi več v K., zato je treba prepoved približevanja stanovanju v K. razveljaviti.

Ker je izpodbijani sklep nezakonit v I. točki izreka, je treba odpraviti tudi odločitev o denarni kazni v II. točki izreka. Posledično nasprotni udeleženec graja tudi stroškovno odločitev sodišča, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 22.b členom ZPND mora biti predlog za izrek ukrepov po 19. členu tega zakona podan najpozneje v šestih mesecih, odkar je žrtev zadnjič utrpela telesno poškodbo, ali ji je povzročitelj nasilja prizadel škodo na zdravju, ali drugače posegel v njeno dostojanstvo ali druge osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve pravilno ugotovilo, da je bil predlog podan pravočasno, saj je predlagateljica poleg dogodkov, ki so se zgodili že predhodno, opisala in izkazovala tudi dogodke, ki so se zgodili v zadnjih šestih mesecih. To je razvidno tudi iz nadaljnje obrazložitve, saj je sodišče predlagateljici verjelo glede psihičnega nasilja nad njo (do izselitve), opredelilo pa se je tudi do posameznih dogodkov iz obdobja šestih mesecev pred vložitvijo predloga.

6. Primarni cilj določitve ukrepov po 19. členu ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Glede na okoliščine konkretnega primera je treba oceniti, s katerimi ukrepi bi bilo mogoče učinkovito doseči zaščito žrtve pred povzročiteljem nasilja in hkrati, koliko časa so izrečeni ukrepi nujno potrebni za zaščito žrtve. Pri tem je treba upoštevati tudi test sorazmernosti oziroma tehtati posledice, s katerimi se z izrečenimi ukrepi poseže v pravice povzročitelja nasilja. Varstvo žrtve je začasno, namen določenega trajanja ukrepa pa je, da žrtev poišče ustrezno trajno rešitev svoje stiske. Ravno zaradi nujnosti in prednostne obravnave sodna praksa dopušča nižji dokazni standard (pretežne verjetnosti), zaradi česar sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov udeležencev postopka. Sodišče prve stopnje je v dokaznem sklepu navedlo, katere dokaze je izvedlo, ter obrazložilo zavrnitev izvedbe ostalih predlaganih dokazov. Neutemeljena je navedba, da je zaradi neizvedbe predlaganih dokazov (postavitev izvedenca, pribava zdravstvenega kartona) storilo bistveno kršitev pravil postopka (in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje).1

7. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil nasprotni udeleženec do predlagateljice psihično in fizično nasilen in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče je pojasnilo, zakaj je verjelo predlagateljici, in razloge sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje sprejema kot pravilne. Priče, ki so potrdile izpoved predlagateljice o izrečenih žaljivkah in poniževanju predlagateljice s strani nasprotnega udeleženca zaradi njene teže in videza, se res niso točno opredelile, kdaj naj bi se poniževanje in žaljenje zgodilo, vendar je odločilno, da so potrdile trditve predlagateljice glede ravnanja nasprotnega udeleženca in verodostojnost predlagateljice, ki ji je sodišče zato utemeljeno sledilo glede zatrjevanega psihičnega nasilja v obdobju do izselitve (ne pa predlagatelju, ki je zatrjeval nasprotno). Da je bil nasprotni udeleženec do predlagateljice tudi v relevantnem obdobju psihično nasilen, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in se nasprotni udeleženec neutemeljeno sklicuje na izpovedi svojih prič, ki nasilja nad predlagateljico niso nikoli videle.

8. Predlagateljica je izpovedala, da se je zaradi žalitev nasprotnega udeleženca počutila ničvredno. Da je predlagateljica trpela, je izpovedala tudi njena hči E. E., obema izpovedima je sodišče prve stopnje pravilno sledilo. Pri psihičnem nasilju je predvsem pomembno, kako ravnanje ali vedenje povzročitelja nasilja dojema ogroženi. Glede na izpoved predlagateljice je s pretežno verjetnostjo izkazano, da ravnanje nasprotnega udeleženca pri predlagateljici povzroča stiske. Nasprotni udeleženec neutemeljeno navaja, da naj bi občutki tesnobe, ki naj bi jih imela predlagateljica, še preden je spoznala nasprotnega udeleženca, vplivali na subjektivno zaznavo tako, da bi izjave nasprotnega udeleženca glede njene teže dojemala kot žaljivke, čeprav to niso bile. Glede na izpovedi prič ni dvoma, da je šlo za žaljive izjave do predlagateljice. Nenazadnje pa zatrjevano dejstvo, da naj bi predlagateljica imela psihične težave in stiske že predhodno, lahko vpliva na predlagateljico tako, da so njene stiske še bolj intenzivne.2 Predlagateljica je s stopnjo pretežne verjetnosti izkazala, da je nasprotni udeleženec (tudi v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo predloga) nad njo izvajal psihično nasilje. Tega dejstva nasprotni udeleženec s trditvijo, da je predlagateljica tudi po vložitvi predloga še hodila v njegovo hišo (in se ga zato ni bala), ne more izpodbiti. Predlagateljica je namreč pojasnila, da je v hišo nasprotnega udeleženca odšla le, ko ga ni bilo doma (vedela je, kdaj dela), tudi nasprotni udeleženec je navajal, da je hodila v hišo, ko je bil on v službi.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil nasprotni udeleženec do predlagateljice tudi fizično nasilen. Po oceni izvedenih dokazov je sodišče utemeljeno verjelo predlagateljici in ne nasprotnemu udeležencu, da ji je junija 2020 grozil z izvijačem. Glede na številne konflikte med udeležencema pa nasprotni udeleženec preveliko težo pripisuje dejstvu, da je predlagateljica izpovedala, da ji je nasprotni udeleženec verbalno grozil v juniju 2020, medtem ko je bilo v predlogu navedeno, da je bilo to v marcu 2020, in neutemeljeno zatrjuje, da je bila v izpovedi nedosledna.

10. Sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da je bil nasprotni udeleženec fizično (in verbalno) grob do predlagateljičinih otrok in tudi do mld. D. D., ki je njun skupni otrok. Sodišče je svoje zaključke oprlo na več dogodkov.3 Pravilno je upoštevalo tudi izpovedi otrok, ki so jih ti v zvezi s fizičnim nasiljem nasprotnega udeleženca podali na neformalnem razgovoru, saj je glede na naravo predmetnega postopka neutemeljena navedba, da sodišče neformalnih razgovorov z otroki ne bi smelo upoštevati.4 Vsebino razgovorov je sodišče nasprotnemu udeležencu predočilo na naroku 4. 9. 2020. Nasprotni udeleženec na to vsebino (razen glede izjave A. A. o srečanju z njeno prijateljico v ...) ni podal pripomb.

11. V zvezi z dogodkom z dne 8. 6. 2020 je neutemeljen očitek sodišču, da se ni opredelilo do posnetka, ki ga je nasprotni udeleženec vložil v spis, saj dejstvo, da iz posnetka ni razvidno, da bi nasprotni udeleženec mld. D. D. v času snemanja udaril, ne dokazuje, da ni bil nasilen že predhodno.5 Tudi glede tega dogodka je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Tudi če predlagateljice takrat ni bilo doma, je o dogodku vseeno lahko izpovedala. Izpovedala je namreč o klicu otok, vsebini klica ter dejstvu, da je imela mld. D. D., ko je prišla predlagateljica domov, rdečo zadnjico. Skupaj z neformalnimi izjavami otok je imelo sodišče prve stopnje za svoje ugotovitve zadostno podlago.

12. Neutemeljena je navedba, da predlagateljica ni dokazala, kdaj se je zgodil dogodek, v katerem je bil nasprotni udeleženec fizično nasilen do mld. Č. Č. Predlagateljica je namreč v predlogu navedla, kdaj se je to zgodilo (10. aprila 2020). Datuma tega dogodka nasprotni udeleženec ni prerekal, nasprotoval je le opisu dogodka, ter trdil, da je mld. Č. Č. prijel le za „ta sladke“ lase in ne za vrat. Časovno okoliščino navedenega dogodka je zato sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo. Prav tako je neutemeljen očitek, da bi moralo iz fotografij predlagateljice, ki jih je vložila v spis, izrecno izhajati, kdaj so nastale, saj je o nastanku fotografij lahko izpovedala predlagateljica.

13. Neutemeljena je navedba, da poseg sodišča ni nujen, in očitek, da sodišče prve stopnje ni ustrezno ovrednotilo okoliščine, da po odselitvi predlagateljice in otrok v K. nasprotni udeleženec predlagateljice ne kontaktira, je ne kliče in ne navezuje stikov z otroki. Sodišče prve stopnje je namreč ravno zaradi te okoliščine ukrepe izreklo (le) za obdobje treh mesecev. Zaključki sodišča, da je izrek ukrepov za takšno obdobje primeren in sorazmeren glede na naravo in obseg nasilja, so pravilni. Tudi okoliščine, ugotovljene v 17. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo.

14. Nasprotni udeleženec se v pritožbi sklicuje na mnenje CSD z 9. 10. 2020,6 vendar zmotno zatrjuje, da je treba, glede na vsebino navedenega mnenja, izpodbijani sklep odpraviti. Iz mnenja izhaja, da CSD meni, da oba starša izkazujeta starševske kompetence in prepoznavata otrokove potrebe, da je mld. D. D. navezana na oba starša in se pri obeh počuti varno. CSD pa je navedel tudi, da v takih primerih sicer pri starših podpira in spodbuja skupno starševstvo, česar pa v konkretnem primeru ravno zaradi nasilja v družini in napetosti med F. F. in G. G. ni predlagal. Tudi mnenje CSD ne utemeljuje razveljavitve izpodbijanega sklepa. Kot pravilno navaja predlagateljica v odgovoru na pritožbo, je imel namreč CSD priložnost spremljati odnos nasprotnega udeleženca do mld. D. D. le v nadzorovanem okolju in v omejenem času, ne pa tudi v domačem okolju.7

15. Končno je neutemeljena tudi navedba, da naj bi sodišče prekoračilo pravovarstveni zahtevek s prepovedjo približevanja stanovanju predlagateljičine matere na naslovu K. Ne drži, da je predlagateljica predlagala prepoved približevanja le za čas poletnih počitnic oziroma dokler ne najde drugega stanovanja. Iz predloga je izhajalo, da bodo v tem stanovanju otroci preživljali večji del počitnic, česar pa ni mogoče razumeti tako, kot si njen predlog razlaga nasprotni udeleženec. Ukrep tudi ni nesorazmeren. Sodišče je izpodbijani sklep izdalo 18. 9. 2020, glede stanovanja v A. je upoštevalo takrat predvideno selitev 1. 10. 2020. V stanovanju v K. živi babica mladoletnih otrok oziroma mati predlagateljice, zato je verjetno, da se otroci na navedenem naslovu (še vedno) občasno nahajajo. Nasprotni udeleženec pa ne pojasni, kako je z navedenim ukrepom (prekomerno) omejena njegova svoboda gibanja, če se navedenemu stanovanju ne namerava približevati.

16. Odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka se ob povedanem izkaže za pravilno, posledično je sodišče nasprotnemu udeležencu v II. točki izreka pravilno izreklo tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi. Pravilna je tudi stroškovna odločitev v V. točki izreka, ki jo nasprotni udeleženec prav tako graja le posledično. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

17. Nasprotni udeleženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžan povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka predlagateljici. Ti predstavljajo stroške za: sestavo odgovora na pritožbo (200 točk) in za končno poročilo (50 točk), materialne stroške (2%) in 22% DDV, kar (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR) skupno znaša 186,70 EUR.

1 O nepotrebnosti postavitve izvedenca in pribave zdravstvenega kartona se bo sodišče druge stopnje opredelilo še v nadaljevanju. 2 Zato pribava zdravstvenega kartona in postavitev izvedenca ni bila potrebna. 3 Sodišče druge stopnje se opredeljuje le do pritožbenih navedb glede dogodkov v obdobju zadnjih šest mesecev pred vložitvijo predloga. 4 Navedbe, da so otroci povedali, da se tudi predlagateljica dere in kriči nanje in da jih je kdaj udarila (predlagateljica pa je izpovedala, da je v preteklosti res kričala na otroke), niso relevantne, saj je predmet tega postopka ravnanje nasprotnega udeleženca in ne predlagateljice. 5 Že snemanje tega dogodka s strani nasprotnega udeleženca je nenavadno. 6 Izdelano je bilo že po izdaji izpodbijanega sklepa. 7 Trditve o žalitvah predlagateljice pri CSD za presojo izpodbijanega sklepa niso relevantne, zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja.