Jedro

Iz upravnih spisov namreč izhaja, da se društvo, registrirano kot zadruga z omejeno zavezo, po letu 1945 ni statusno preoblikovalo ali pridružilo nobeni izmed statusnih oblik novih zadružnih organizacij, tožeča stranka pa tudi ni izkazala pravne kontinuitete z društvom kot zadrugo, to je, da bi bila sama statusno oblikovana kot zadružna organizacija v skladu z določbami 2. odstavka 57. člena, 65. in 66. člena ZZad.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravne sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 21.7.1999, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevek tožeče stranke za vračilo nepremičnine: K., v M., stoječe na parc. št. 693 in 694 k.o. K.v. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da tožeča stranka ni izkazala pravnega nasledstva z Društvom učiteljski dom M. r.z.z o.z., ki mu je bila predmetna nepremičnina podržavljena.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je tožeča stranka uspela dokazati, da je pravni naslednik Društva učiteljski dom M. r.z.z o.z. in kot taka upravičenec do denacionalizacije premoženja, ki ga v naravi predstavlja stavba v K. ulici, v M., stoječa na parc. št. 693 in 694 k.o. K.v. Sodišče citira določbe 3., 1. odstavka 61. člena in 2. odstavka 62. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odločba US 13/93 - odločba US, 31/93, 24/95 - odločba US, 20/97 - odločba US, 65/98, 76/98 - odločba US in 66/2000). Sodišče prve stopnje navaja, da mora vlagatelj zahtevi za denacionalizacijo priložiti dokaze, ki so navedeni v 2. odstavku 62. člena ZDen, med drugim tudi, če vlaga zahtevo pravni naslednik upravičenca, listino, iz katere bo razvidno pravno nasledstvo. Iz s tožbo izpodbijane odločbe izhaja, to pa potrjujejo tudi podatki predloženih upravnih spisov, da je bila nepremičnina (stavba na K., M., stoječa naparc. št. 693 in 694 k.o. K.v.) last Društva učiteljski dom v M. in da je bila podržavljena v sklopu premoženja Jugoslovanskega učiteljskega društva ter prenešena na Centralno upravo sindikata prosvetnih delavcev v B. Po mnenju sodišča prve stopnje pa ni mogoče iz predložene dokumentacije, ki jo je priložila tožeča stranka (zapisnik prve seje upravnega odbora Kluba prosvetnih delavcev z dne 14.7.1969, izvleček iz samoupravnega sporazuma o združitvi v poslovno skupnost osnovnih šol M. ter sklepa o ustanovitvi društva z enakim imenom z dne 15.11.1994) ugotoviti pravnega nasledstva tožeče stranke z društvom, ki mu je bila navedena nepremičnina podržavljena. Po mnenju sodišča prve stopnje bi namreč morala tožeča stranka izkazati statutarno pravno kontinuiteto z navedbo vseh njenih pravnih prednikov. To pa se, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-225/69 z dne 15.1.1998, ugotavlja na podlagi vpisov v sodni register oziroma če gre za društva v ustreznih registrih oziroma evidencah pri upravnih organih. Zato sodišče prve stopnje soglaša s stališčem tožene stranke v s tožbo izpodbijani odločbi, da je iz predloženih dokazil tožeče stranke razvidna le dejavnost prosvetnih delavcev M. v različnih pravno organizacijskih oblikah. Ker pravna kontinuiteta tožeče stranke z Društvom učiteljski dom M. r.z.z o.z. ni dokazana, po mnenju sodišča prve stopnje zahteve za denacionalizacijo ni vložila kot upravičena oseba (9a in 15. člen ZDen). Neutemeljen in za presojo zakonitosti s tožbo izpodbijane odločbe povsem irelevanten je po mnenju sodišča prve stopnje tudi tožbeni ugovor tožeče stranke glede kršitve načela pomoči neuki stranki v zvezi z vračanjem sporne nepremičnine po Zakonu o zadrugah. Tožena stranka je obravnavala in odločala o zahtevku tožeče stranke na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Zato tudi obvestilo o tem, kdo lahko vloži zahtevek za denacionalizacijo podržavljene nepremičnine, v kontekstu načela pomoči neuki stranki, ne bi imelo vpliva na odločitev tožene stranke v obravnavani zadevi.

Ker je po mnenju sodišča prve stopnje, glede na navedeno, s tožbo izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Z izpodbijano sodbo se društvu učiteljev ne priznava kontinuitete v delovanju, čeprav so bili učitelji ves čas organizirani, vendar je res, da ne pod imenom: "Društvo". Razlog za takšno stanje pa ni iskati v okoliščini, da se dejavnost učiteljev z namenom zadovoljevanja lastnih potreb ni nadaljevala skozi celotno obdobje, ampak v okoliščini, da se društveno povezovanje ni dovoljevalo. Tako se je skozi obdobje od leta 1992 pa do sedaj organiziranost učiteljev poimenovala Učiteljska zadruga, Društvo učiteljski dom, Skupnost osnovnih šol, Poslovna skupnost osnovnih šol, Klub prosvetnih delavcev in Društvo učiteljev M. Že to, da se od povojnega časa (po letu 1945) do sedaj nenehno pojavlja neka združba učiteljev, ki je po pravilih delovanja, vendar ne po imenu, bila podobna društvu, kaže na društveno organiziranost in s tem na pravno kontinuiteto z predvojnim Društvom učiteljski dom M. Z vrnitvijo Doma učiteljev naslednikom tistih, ki so dom z lastnimi sredstvi kupili, bi bila dosežena izpolnitev osnovne ideje o nakupu doma, ko se je v programu takratnega društva zapisalo, da se stavba v K. kupuje iz lastnih sredstev z namenom zadovoljevanja potreb takratne, kot tudi vseh bodočih generacij učiteljev. Zaradi tega je izpodbijana sodba krivična in ne pelje k uresničitvi osnovne ideje denacionalizacijskih postopkov, to je k popravi krivic iz preteklosti. Čeprav je bilo to že povedano, so lahko v preteklosti učitelji delovali in bili združeni le v sindikatih prosvetnih delavcev, sindikatih družbenih dejavnosti in skupnosti osnovnih šol. Le-to so bile asociacije, ki so bile v skladu s predpisi nekdanje SFR Jugoslavije. Zakonodaja je kasneje dovolila povezovanje šol v skupnosti šol, ki so se kasneje preimenovale v poslovne skupnosti osnovnih šol in šele osamosvojitev Slovenije in nova demokratična ureditev v Republiki Sloveniji je dovoljevala ponovno klasično združevanje učiteljev v društvu, ki zagotavlja zadovoljevanje individualnih ter skupnih interesov učiteljev. Učitelji so na svojem sestanku 24.11.1999 zapisali: "Učitelji smo dom kupili s svojimi sredstvi. Po nacionalizaciji doma nismo mogli več uporabljati, ker je postal splošno ljudsko premoženje. ZDen daje pravno možnost, da dobimo učitelji dom vrnjen in da izpolnimo program, ki smo si ga zadali že leta 1932".

Izpodbijana sodba takšne možnosti učiteljem ne daje in ne ustvarja pogojev za popravo krivic, ki bi morale biti popravljene, pa čeprav ne gre za individualne krivice, s katerimi je prizadeta neka asociacija. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se s tožbo izpodbijana odločba odpravi in se sporna nepremičnina vrne v last tožeče stranke, ali podrejeno, da se s tožbo izpodbijana odločba odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na določbe 3., 9a, 15., 1. odstavka 61. in 2. odstavka 62. člena ZDen. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, kot tudi upošteva citirano odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.1.1998, da soglaša s stališčem tožene stranke, da je iz priloženih dokazil tožeče stranke razvidna le dejavnost prosvetnih delavcev M. v različno pravno organizacijskih oblikah in da pravna kontinuiteta tožeče stranke z Društvom učiteljski dom M. r.z.z o.z, glede na predložene listine, ki so v upravnih spisih, ni dokazana, iz česar izhaja, da zahteve za denacionalizacijo tožeča stranka ni vložila kot upravičena oseba (9a in 15. člen ZDen). Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da je imela ustanovitev tožeče stranke kot Poslovne skupnosti osnovnih šol M. z samoupravnim sporazumom o združitvi v to poslovno skupnost podlago v določbah nekdanjega Zakona o združenem delu (16. in 388. člen). Po teh določbah so se lahko tedanje organizacije združenega dela (v obravnavanem primeru osnovne šole) združevale v poslovne skupnosti, da bi uresničevale določene skupne interese pri delu in poslovanju, če so bile pri uresničevanju svojih dejavnosti in razvoja proizvodno, delovno ali poslovno povezane. Ker je šlo pri tožeči stranki v zvezi z njeno ustanovitvijo z navedenim samoupravnim sporazumom za združitev v navedeno poslovno skupnost po tedanjem Zakonu o združenem delu, tožeča stranka te listine ne more imeti za podlago, s katero utemeljuje svojo zahtevo za denacionalizacijo s pravno kontinuiteto z Društvom učiteljski dom M. r.z.z o.z..

Čeprav je bilo to društvo registrirano kot zadruga z omejeno zavezo in bi bilo treba pravno kontinuiteto tožeče stranke v zvezi s tem društvom presojati tudi z uporabo določb Zakona o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, 22/94 in 31/2000 - ZZad) o vračanju njegovega premoženja, pa je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, saj ugotavljata, kar izhaja iz upravnih spisov, da pri tožeči stranki ni podana pravna kontinuiteta v razmerju do navedenega društva kot zadruge. Iz upravnih spisov namreč izhaja, da se to društvo kot zadruga po letu 1945 ni statusno preoblikovalo ali pridružilo nobeni izmed statusnih oblik novih zadružnih organizacij, tožeča stranka pa tudi ni izkazala pravne kontinuitete s tem društvom kot zadrugo, to je, da bi bila sama statusno oblikovana kot zadružna organizacija v skladu z določbami 2. odstavka 57. člena, 65. in 66. člena ZZad.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.