Jedro

Dokazno breme o tem, da je tožnik tožencema posodil zatrjevani znesek oziroma zneske, je na tožeči stranki. Podobno kot v sodni praksi velja, da je nasproten dokaz v primeru posojilojemalčeve pisne potrditve prejema denarja, največkrat zelo težaven, velja tudi, da je zahtevno dokazno breme posojilodajalca v odsotnosti pisne pogodbe oziroma potrdila o izročitvi denarja. Ob pomanjkanju listinskega dokaza se sodna praksa včasih zadovolji s prisotnostjo priče pri izročitvi denarja ali s tem, da je tožnik izkazal potrebo toženca za izposojo denarja. Tožbene trditve tožnika o obojem so zato vsekakor pravno pomembne.

ZPP ne vsebuje konkretnih določb, uporabljivih za primer, ko v ponovnem postopku razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje ne presega 2.000 EUR (prim. prvi odstavek 443. člena ZPP). Ker izbira postopka ni v domeni strank, je ob smiselni uporabi 449. člena ZPP v takem primeru treba v ponovljenem postopku spor voditi kot spor majhne vrednosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 480 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2015 (I. točka izreka) in 1.874,46 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Predlaga spremembo sodbe ali vsaj njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče v ponovljenem sojenju ni spoštovalo navodil pritožbenega sodišča in ni zavzelo stališča do konto kartice Komunale A., d. o. o., s katero sta toženca dokazovala, da so bile komunalne storitve plačane na pošti in neposredno na blagajni Komunale ter do odrezkov plačil za storitve Elektro B., d. o. o., za obdobje od januarja do marca 2015. S temi dokazili sta toženca na laž postavila tožnikove trditve, da je posojilo 480 EUR dal marca 2015 za plačilo zaostalih položnic. Tožnik je izpovedal, da je posojilo dal za plačilo vode in elektrike septembra 2014 za „zaostale položnice“ za čas štirih do šestih mesecev. Namesto, da bi sodišče zavzelo stališče do teh listin, je obrazložilo, da je navedena izpoved tožnika nebistvena, kar pa je neutemeljeno. Sodišče bi moralo oceniti pomen prve izpovedi tožnika in njegove druge spremenjene izpovedi in to oceniti v povezavi z oceno listin in ostalih dokazov, ki jih ni izvedlo (zaslišanje priče C. C., zaslišanje delavk Komunale). Tožnik je v ponovljenem postopku priznal, da je spisal list, ki ga je pred zaslišanjem dal C. C., kar je dodatni razlog za njegovo zaslišanje. Opustitev zaslišanja te priče je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Neutemeljena je tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče D. D. oz. namesto nje E. E. Obrazložitev sodišča, da ni moglo ugotoviti, katere položnice naj bi plačal tožnik za toženca v trgovini T., niti kdaj, pomeni ugotovitev, da tožnik ni dokazal svojih trditev. V takšnem primeru materialno pravo narekuje odločitev v skladu z dokaznim bremenom.

3. Tožnik v odgovoru predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je od tožencev zahteval vračilo denarja, ki naj bi jima ga posodil ob treh različnih priložnostih, toženca (oziroma toženka) pa naj bi se zavezala posojeno vrniti. Pisne posojilne pogodbe niso bile sklenjene, tudi potrdila o prejemu denarja niso bila podpisana. Toženca prejem denarja v celoti zanikata. Tožnik je tako obstoj posojilnih pogodb dokazoval z zatrjevanjem, da so bile ob vsaki izročitvi denarja prisotne priče, katerih zaslišanje je predlagal, in z zatrjevanjem, da sta toženca rabila denar zaradi dolgov. O večjem delu tožbenega zahtevka je bilo odločeno s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju P 6/2019-35 v zvezi z odločbo tega sodišča II Cp 221/2020; odločitev o zahtevku za plačilo 480 EUR pa je moralo višje sodišče tedaj razveljaviti.

6. Že v odločbi II Cp 221/2020 je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje pojasnilo, da je dokazno breme o tem, da je tožnik tožencema posodil zatrjevani znesek oziroma zneske, na tožeči stranki. Podobno kot v sodni praksi velja, da je nasproten dokaz v primeru posojilojemalčeve pisne potrditve prejema denarja, največkrat zelo težaven1, velja tudi, da je zahtevno dokazno breme posojilodajalca v odsotnosti pisne pogodbe oziroma potrdila o izročitvi denarja.2 Ob pomanjkanju listinskega dokaza se sodna praksa včasih zadovolji s prisotnostjo priče pri izročitvi denarja ali s tem, da je tožnik izkazal potrebo toženca za izposojo denarja.3 Tožbene trditve tožnika o obojem so zato vsekakor pravno pomembne.

7. Tožnik je trdil, da je tožencema posodil 480 EUR, da sta poplačala dolg iz naslova dobave električne energije in komunalnih storitev. Denarja jima ni izročil neposredno, ampak je njune položnice plačal na blagajni trgovine T., ko naj bi bili poleg blagajničarke prisotni še priči. Tožnik je na naroku 7. 5. 2019 izpovedal, da je plačal zaostale položnice tožencev za vodo in elektriko za čas od štirih do šestih mesecev. Ob zaslišanju v ponovljenem postopku 20. 8. 2020 pa je izpovedal, da položnic, ki jih je imela v roki prva toženka, ni gledal in ne ve, za kakšne položnice je šlo. Toženca sta predložila listinske dokaze - konto kartico Komunale A., iz katere izhaja, kdaj in kje so bile navedene storitve plačane. Prav tako sta predložila odrezke potrdil o plačilih položnic Elektro B., d. o. o. Višje sodišče je v sklepu II Cp 221/2020 s 17. 4. 2020 sodišču prve stopnje podalo napotke, da mora v ponovljenem sojenju poleg personalnih dokazov, ki jih je izvedlo in ocenilo, oceniti tudi neocenjene (a izvedene) listinske dokaze, nato pa opraviti še celovito dokazno oceno teh dokazov skupaj z ostalimi dokazi, za kar nove glavne obravnave načeloma ne bo treba opraviti. Če pa bo dokazna ocena sodišča prve stopnje takšna, da se bodo izkazale za pravno pomembne (dopustne) pritožbene navedbe o vplivu tožnika na priče, bo moralo sodišče prve stopnje izvesti še v zvezi s tem predlagane dokaze (predvsem zaslišanje priče C. C.) in jih oceniti.4

8. Pritožnika utemeljeno izpostavljata, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča in ponovno ni dokazno ocenilo izvedenih listinskih dokazov. Ocenilo je zgolj izpovedi prič in spremenjeno izpoved tožnika, vendar brez opredelitve do prvotne izpovedi (in trditev) tožnika, ki se od druge pomembno razlikuje(jo). Opisana kršitev, ko sodišče prve stopnje listinskih dokazov ni dokazno ocenilo (kar mu je bilo z razveljavitvenim sklepom izrecno naloženo), predstavlja v pritožbi očitano bistveno kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kršitve pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, saj ocene izvedenih dokazov (posebej v skladu z zahtevami 8. člena ZPP) ne more narediti namesto sodišča prve stopnje.5 Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. V skladu z določbo 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Ker sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju ni upoštevalo določbe 362. člena ZPP in ker že drugič ni ocenilo izvedenih dokazov, je pritožbeno sodišče ob ugoditvi pritožbi zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

10. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje opraviti celovito dokazno oceno izvedenih dokazov, tudi listinskih, katerih izvedbo je predlagala tožena stranka, v povezavi s trditvami tožnika, in se opredeliti tudi do spremenjene izpovedi tožnika v ponovljenem postopku. Če bo dokazna ocena sodišča prve stopnje takšna, da se bodo izkazale za pravno pomembne navedbe tožene stranke o vplivu tožnika na priče, bo moralo izvesti tudi dokaz z zaslišanjem priče C. C., na kar je pritožbeno sodišče tudi že opozorilo v napotkih odločbe VSL II Cp 221/2020. 11. Pritožbeno sodišče (glede na ravnanje sodišča prve stopnje) še opozarja, da v ponovljenem sojenju (po delni razveljavitvi sodbe z odločbo II Cp 221/2020) vrednost spornega predmeta znaša 480 EUR. ZPP ne vsebuje konkretnih določb, uporabljivih za primer, kakršen je obravnavani, ko v ponovnem postopku razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje ne presega 2.000 EUR (prim. 1. odstavek 443. člena ZPP). Ker izbira postopka ni v domeni strank, je ob smiselni uporabi 449. člena ZPP v takem primeru treba v ponovljenem postopku spor voditi kot spor majhne vrednosti.6

12. Razveljavitev odločitve o stroških je posledica razveljavitve sodbe, na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.

1 Prim. VSL II Cp 535/2016. 2 Prim. VSL I Cp 2759/2009 in I Cp 676/2015 ter VSC Cp 191/2015. 3 Prim. VSL I Cp 2579/2009, I Cp 2851/2016 in I Cp 919/2018. 4 12. točka odločbe VSL II Cp 221/2020. 5 Zobec, J., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV založba, 2009, stran 386. 6 Tako odločbe VSL I Cp 1537/2016, VSL II Cp 1991/2015 in VSK Cpg 160/2012; primerjaj tudi Betetto, N., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV založba, 2009, stran 712.