Up-166/99

11. 9. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., ter delničarjev družbe, ki jih zastopa pooblaščenec C. C. na seji senata dne 11. septembra 2000

s k l e n i l o:

1.Ustavna pritožba delničarjev družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 243/98 z dne 23.3.1999 se zavrže.

2.Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 243/98 z dne 23.3.1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.V disciplinskem postopku so disciplinski organi pri pravnem predniku družbe A. izrekli delavcu disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V večkrat ponovljenem sodnem postopku je delavec nazadnje deloma uspel: dveh kršitev naj ne bi storil, spoznan pa je bil za odgovornega več hujših kršitev delovnih obveznosti, vendar je bil izrečeni najstrožji disciplinski ukrep nadomeščen z javnim opominom. Prvostopno Delovno sodišče v Celju je (s sodbo št. Pd 8/96 z dne 19.4.1996) tako odločitev sprejelo na podlagi ugotovitve, da niso podane kvalifikatorne okoliščine, ki bi morale po zakonu biti podane za izrek ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Višje delovno in socialno sodišče je (s sodbo št. Pdp 1373/96 z dne 19.6.1998) ugodilo pritožbi podjetja in je zahtevek delavca zavrnilo. Presodilo je, da so zahtevane kvalifikatorne okoliščine podane.

2.Vrhovno sodišče pa je z izpodbijano sodbo ugodilo reviziji delavca, drugostopno sodbo spremenilo tako, da je pritožbo podjetja zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Revizijsko sodišče je presodilo, da drugostopna sodba temelji na dejanskih ugotovitvah, ki jih sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje. Zato bi lahko pritožbo le zavrnilo ali pa bi moralo zaradi ugotovitve dejanskega stanja bodisi samo opraviti obravnavo bodisi vrniti zadevo v novo sojenje.

3.Ustavno pritožbo je najprej vložila družba A. kot tožena stranka v delovnem sporu. Po mnenju pritožnice naj bi revizijsko sodišče ugotavljalo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi teh ugotovitev prišlo do drugačne pravne presoje in na tak način prišlo do napačne uporabe materialnega prava. Ker pa revizija ni dovoljena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, naj bi bila z izpodbijano odločitvijo pritožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v zvezi z drugim členom Ustave.

4.Kasneje so ustavno pritožbo ("kot sovlagatelji") vložili še posamezni delničarji družbe. Navajajo, da naj bi bile tudi delničarjem iz enakih razlogov kršene pravice, navedene v ustavni pritožbi družbe. Ne strinjajo se z izpodbijano odločitvijo in dejstvom, da se mora delavec vrniti nazaj na delo in da mu je treba za nazaj izplačati plačo in vse bonitete iz dela.

B. - I.

5.Ustavno pritožbo lahko na podlagi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) vloži vsakdo, če meni, da posamični akt (sodba) krši kakšno njegovo človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Ustavno sodišče zavrže ustavno pritožbo, če jo je vložila neupravičena oseba (tretja alinea prvega odstavka 55. člena ZUstS). Ustavna pritožba je torej dopustna le, če jo vloži upravičena oseba.

6.Upravičena oseba pa je tisti, ki zatrjuje, da mu je bila z izpodbijanim posamičnim aktom kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. To med drugim predpostavlja, da gre za osebo, ki je bila stranka v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ali za osebo, na katero se zaradi pravnomočnosti ali oblikovalnega učinka odločbe razteza rezultat postopka.

7.Delniška družba je kapitalska družba. Delničar ima na podlagi vloženega kapitala določene upravljalske in premoženjske pravice (t.i. korporacijske, članske pravice). Družba pa je samostojna pravna oseba, ki odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem. Z izpodbijano sodbo je naložena družbi obveznost, ki izhaja iz njene odgovornosti zaradi nezakonito izrečenega disciplinskega ukrepa s strani organov družbe. Taka odločitev v ničemer ne vpliva na pravice delničarjev družbe. Ne posega v njihove upravljalske pravice in neposredno tudi ne v njihove premoženjske pravice iz naslova lastništva delnic. Delničarjem tudi ne nalaga nikakršne obveznosti. Delničarji družbe A. zato niso tisti, ki bi jim z izpodbijano sodbo lahko bila kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina, saj niso bili (niti niso mogli biti) stranka v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba, niti se učinki te sodbe nanje ne raztezajo. Zato je bilo ustavno pritožbo delničarjev treba zavreči.

B. - II.

8.Enakost pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave pomeni nearbitrarno uporabo predpisa v odnosu do vsakega posameznika. To v postopku pred sodišči pomeni, da je sodišče, ko uporablja zakon v konkretnih primerih, dolžno enake situacije obravnavati enako in torej dosledno uporabljati zakon, brez upoštevanja osebnih okoliščin, ki v pravnem pravilu niso navedene kot odločilne. To pomeni, da se morajo uporabljati enaka pravila za enaka dejanska stanja, oziroma, da se ne morejo uporabljati enaka pravila za bistveno različna dejanska stanja. Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem bi pritožnik ne mogel uveljavljati ali bi lahko le omejeno uveljavljal svojo pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njegovo pravico.

9.Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa lahko v zvezi z izvedbo dokaznega postopka presoja, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, da predlaga dokaze ter da se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke in do rezultatov dokazovanja. Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pritožnica ne navaja.

10.Ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave bi bila prekršena tudi v primeru, če bi sodišče samovoljno odločilo drugače kot sicer redno odločajo sodišča v podobnih primerih. Pritožnica tudi tega ne zatrjuje. Trdi le, da je Vrhovno sodišče v njenem primeru odločilo nepravilno oziroma nezakonito, ker naj bi obravnavalo revizijo iz revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - torej iz razloga zaradi katerega revizije izrecno ni mogoče vložiti. Vendar ta trditev očitno ne drži. Vrhovno sodišče namreč ni ugotavljalo dejanskega stanja. Ugotovilo je le, da pritožbeno sodišče na podlagi dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, ni pravilno uporabilo materialnega prava. Ker je drugostopna sodba temeljila na dejanskem stanju, ki ni bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščem prvem stopnje, niti ni pritožbeno sodišče samo opravilo obravnave oziroma ugotovilo novih dejstev, je revizijsko sodišče lahko le ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava in sodbo spremenilo.

Ker z izpodbijano sodbo pritožnici očitno ni bila kršena zatrjevana človekova pravica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alinee prvega odstavka in prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Milojka Modrijan