Jedro

Zamudne obresti so glede nastanka (277. člen ZOR) in zastaranja (369. člen ZOR) akcesorne glavni terjatvi, ne glede na to, ali se uveljavljajo kot samostojna terjatev. Obrestovanje obresti je dopustno zahtevati šele od vložitve tožbe dalje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se dopolnilna sodba sodišča prve stopnje razveljavi v obsegu, v katerem je odločeno o plačilu zakonskih zamudnih obresti od zneska 45.945,40 SIT od 20.3.1996 dalje do plačila.

V ostalem delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti posameznih zneskov obresti v plačilo (to je od 1.3.1993, 1.4.1993, 1.5.1993 ter 1.6.1993) do 19.3.1996,in glede odločitve o stroških postopka, se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi dopolnilna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano dopolnilno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti: od zneska obresti 7.936,20 SIT od 1.3.1993 do plačila, od zneska obresti 6.086,60 SIT od 1.3.1993 do plačila, od zneska obresti 9.865,60 SIT od 1.4.1993 do plačila, od zneska obresti 8.593,30 SIT od 1.4.1993 do plačila, od zneska obresti 6.271,00 SIT od 1.5.1993 do plačila, od zneska obresti 3.867,60 SIT od 1.5.1993 do plačila in od zneska obresti 3.325,10 SIT od 1.6.1993 do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo. Obenem je tožeči stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 12.000,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila.

Zoper takšno sodbo je tožnik pravočasno vložil laično pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče prve stopnje kljub njegovemu dokaznemu predlogu ni izvedlo dokaza z vpogledom in seznanitvijo z vsebino sklepa Vlade RS z dne 27.7.1995. Izvedba tega dokaza naj bi bila odločilnega pomena, saj bi pokazala, ali je imela tožena stranka sploh pristojnost in pooblastilo, da s tožnikom postopa tako kot je, ali pa je ravnala samovoljno in s tem neposredno povzročila, da s tožnikom ni bila sklenjena poravnava. Sodišče prve stopnje naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj bi moralo upoštevati določbo 1. odstavka 379. člena ZOR, v skladu s katerim terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa, zastarajo v desetih letih. Po mnenju tožnika ima sklep Vlade RS z dne 27.7.1995 naravo take odločbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004 - v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je v tej zadevi že odločalo. Tožnik je dne 20.3.1996 vložil tožbo proti toženi stranki zaradi plačila skupnega zneska obresti v višini 45.945,40 SIT za premalo izplačane plače v obdobju od maja 1992 do decembra 1992, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznih zneskov obresti do plačila. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. II Pd 159/96 z dne 14.1.2000 ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 45.945,40 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (t.j. 20.3.1996) dalje do plačila. Svojo odločitev je oprlo na določbo 2. odstavka 279. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljevanju: ZOR), v skladu s katerim je mogoče od neplačanih obresti zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo tudi o zamudnih obrestih, katere je tožnik zahteval od dneva zapadlosti posameznih zneskov obresti do dneva vložitve tožbe, je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 420/2000 z dne 21.3.2002 pritožbo tožnika v tem delu štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Ob preizkusu izpodbijane dopolnilne sodbe, ki ga pritožbeno sodišče opravi po uradni dolžnosti, je slednje ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v delu, ki se nanaša na plačilo obresti od 20.3.1996 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1.3.1993, 1.4.1993, 1.5.1993 in 1.6.1993 dalje do plačila, čeprav je le-te s sodbo opr. št. II Pd 159/96 z dne 14.1.2002 za čas od 20.3.1996 dalje že prisodilo. Citirana sodba in izpodbijana dopolnilna sodba namreč skupaj tvorita eno odločitev o zahtevku. Ker je sodišče prve stopnje najprej s sodbo ugodilo zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 45.945,40 SIT od 20.3.1993 dalje do plačila, z isto sodbo (sicer v dopolnilnem delu) pa je ta del zahtevka zavrnilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe sam s sabo v nasprotju. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano dopolnilno sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 354. člena ZPP razveljavilo.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 45.945,40 SIT od dneva zapadlosti posameznih zneskov v plačilo do vložitve tožbe 20.3.1996, zmotno uporabilo materialno pravo. Svojo odločitev je zmotno oprlo na določbi 361. in 372. ZOR, ki se nanašata na zastaranje obresti kot občasnih terjatev. V obravnavanem sporu je namreč sporno vprašanje teka zamudnih obresti od obresti kot samostojne terjatve. Zamudne obresti so glede nastanka (277. člen ZOR) in zastaranja (369. člen ZOR) akcesorne glavni terjatvi, ne glede na to, ali se uveljavljajo kot samostojna terjatev. V obligacijskem pravu je načeloma prepovedano obrestovanje obresti. Vendar pa je ZOR v 2. odstavku 279. člena dopustil izjemo od načela, da je anatocizem prepovedan, in dopustil procesne obresti, katere pa je v skladu s citirano določbo mogoče zahtevati šele od vložitve tožbe dalje. Določila o zastaranju zato za odločitev v predmetni zadevi niso pravno upoštevna, zaradi česar se tudi pritožnik neutemeljeno sklicuje na določbo 379. člena ZOR. Ker pa zmotna uporaba materialnega prava na pravilnost odločitve v tem delu izpodbijane sodbe ni vplivala, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v tem obsegu (ter glede odločitve o stroških postopka) potrdilo izpodbijano sodbo.

Iz navedenega torej izhaja, da ob upoštevanju določbe 2. odstavka 279. člena tožnik ni upravičen do zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.936,20 SIT od 1.3.1993 do 19.3.1996, od zneska 6.086,60 SIT od 1.3.1993 do 19.3.1996, od zneska 9.865,60 SIT od 1.4.1993 do 19.3.1996, od zneska 8.593,30 SIT od 1.4.1993 do 19.3.1996, od zneska 6.271,00 SIT od 1.5.1993 do 19.3.1996, od zneska 3.867,60 SIT od 1.5.1993 do 19.3.1996 in od zneska 3.325,10 SIT od 1.6.1993 do 19.3.1996. Upravičen pa je do plačila zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe dalje, torej od 20.3.1996 do plačila, kot je bilo pravnomočno že odločeno že s sodbo z dne 14.1.2000. Ostalih pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj se nanašajo na poravnavo, ki pa med strankama ni bila sklenjena, zaradi česar so te navedbe za odločitev v sporu brezpredmetne.

Ker je pritožbeno sodišče s predmetnim sklepom in sodbo o zadevi v celoti pravnomočno odločilo, se zadeva ne vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.