Jedro

Zatrjevanje dejstev (resničnih ali neresničnih), ki lahko škodujejo časti ali dobremu imenu drugega, pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje po določbi člena 354/II ZKP ravnanje obdolženke presojati po 171. členu KZ, torej kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ne oziraje se na to, da je državna tožilka ravnanje obeh obdolžencev opredelila kot kaznivo dejanje razžalitve po členu 169/I v zvezi s členom 178/II KZ. Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve pa je predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Ne glede na to, da sicer dokazno breme leži na obdolžencu, pa je tudi sodišče dolžno ugotavljati materialno resnico v zvezi z ugovorom obdolženke, da gre za resnično trditev, kajti če dokaze resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev. Zato je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam zagovornika obdolženke, da vsa odločilna dejstva, pomembna za pravilno razsojo, v dosedanjem kazenskem postopku niso bila ugotovljena. Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza in sicer pribavo spisov in vpogled vanje. Le tako bi se namreč lahko ugotovilo, ali so trditve o obnašanju S. M. K. v teh postopkih resnične ali ne. Če bi se izkazale kot neresnične, bi bilo potrebno ravnanje obdolženke presojati po členu 171 KZ. V nasprotnem primeru pa bi potem prišla v poštev eventuelna uporaba določb člena 169 KZ.

Izrek

Pritožbama zagovornika obdolžene I. L. in obdolženega M.P. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišč prve stopnje oba obdolženca spoznalo za kriva kaznivega dejanja razžalitve po členu 169/I KZ v zvezi s čl. 178/II in 25 KZ ter jima izreklo pogojni obsodbi z določenima kaznima en mesec zapora in enoletno preizkusno dobo.

Odločilo je tudi, da morata plačati stroške kazenskega postopka.

Proti sodbi sta se pritožila: - zagovorniki obdolžene I. L. iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve postopka in kršitve kazenskega zakona s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe in - obdolženi M. P. iz vseh pritožbenih razlogov po 370.členu ZKP. Tudi on je predlagal spremembo sodbe v oprostilno, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J. Š., je v mnenju, podanem v skladu z določbo člena 445/II ZKP predlagal zavrnitev obeh pritožb kot neutemeljenih in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Po določbi prvega odstavka 354.člena ZKP se sme sodba nanašati le na osebo, ki je obtožena in na dejanje, ki je predmet obtožbe, obseženo v obtožnem aktu. Pri tem pa po določbi drugega odstavka istega člena sodišče ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja.

Po oceni sodišča druge stopnje pa iz izreka obtožnega predloga, ki ga je vložila državna tožilka zoper oba obdolženca in katerega je v izrek sodbe sprejelo tudi sodišče prve stopnje, izhaja med drugim, da naj bi bilo izvršitveno ravnanje obdolžencev zatrjevanje nekih dejstev, ki se nanašajo na obnašanje S. M. K. kot stranko, ki jih je obdolženka zaznala v pravdnem postopku kot pooblaščenka nasprotne stranke, v zahtevi za izločitev državnega tožilca S. M. K. iz razloga po 6. točki 39.člena ZKP v kazenskem postopku zoepr obtoženega M. P. in druge zaradi kaznivih dejanj nedovoljenega prometa z orožjem po členu 310/II in I Kz v zvezi s členom 25 KZ. Ravnanje te osebe v povsem drugem postopku (razveznem postopku in postopku za znižanje preživnine), ki se nanašajo na njegove osebne razmere, pa je obdolženka povezala z oceno o njegovi strokovnosti kot državnega tožilca v stranke v kazenski zadevi, saj je menila, da je neobjektiven in nestrokoven, ker se je namenoma prepustil osebnemu maščevanju do nje kot zagovornice enega od obtoženca. Torej, naj bi obdolženka zatrjevala, da naj bi bil pri oškodovancu prav zaradi obnašanja v civilnih postopkih, v katerih je ona sodelovala kot pooblaščenka nasprotne stranke, podan dvom o pristranosti v konkretnem kazenskem postopku.

Zatrjevanje dejstev (resničnih ali neresničnih), ki lahko škodujejo časti ali dobremu imenu drugega, pa pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje po določbi člena 354/II ZKP ravnanje obdolženke presojati po 171. členu KZ, torej kot kaznivo dejanje žaljive obdolžitve ne oziraje se na to, da je državna tožilka ravnanje obeh obdolžencev opredelila kot kaznivod janje razžalitve po členu 169/I v zvezi s členom 178/II KZ. Pri kaznivem dejanju žaljive obdolžitve pa je predvidena pravica obdolženca, da v kazenskem postopku uveljavi dokaz resnice. Ne glede na to, da sicer dokazno breme leži na obdolžencu, pa je tudi sodišče dolžno ugotavljati materialno resnico v zvezi z ugovorom obdolženke, da gre za resnično trditev, kajti če dokaze resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, se ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev. Zato je potrebno pritrditi pritožbenim navedbam zagovornika obdolženke, da vsa odločilna dejstva, pomembna za pravilno razsojo, v dosedanjem kazenskem postopku niso bila ugotovljena. Dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokaza in sicer pribavo spisov in vpogled vanje. Le tako bi se namreč lahko ugotovilo, ali so trditve o obnašanju S. M. K. v teh postopkih resnične ali ne. Če bi se izkazale kot neresnične, bi bilo potrebno ravnanje obdolženke presojati po členu 171 KZ. V nasprotnem primeru pa bi potem prišla v poštev eventuelna uporaba določb člena 169 KZ in tudi skrbnejša ocena obstoja dejstev in okoliščin, ali je podan zaničevalni namen, med drugim tudi to ali je obdolženko, ko je izločala državnega tožilca zaradi dvoma v njegovo nepristranost, vodil prvenstveno osebni interes.

Iz navedenih razlogov je pritožba zagovornikov obdolženke utemeljena in je bilo že iz tega razloga potrebno sodbo razveljaviti v korist obeh obdolžencev. Pri tem pa je sodišče druge stopnje tudi ocenilo, da obdolženi M. P. v pritožbi utemeljeno uveljavlja tudi kršitev iz 11. točke prvega odstvaka 371.člena ZKP. V pritožbi namreč nakazuje, da o tem, kar naj bi v zahtevi za izločitev zatrjevala njegova zagovornica, ni ničesar vedel in ker ni bil seznanjen z vsebino in med njima ni obstajal noben dogovor v tej smeri, ne more biti sostorilec. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je zahtevo za izločitev pisala odvetnica, to je obdolžena I. L.. Vloga, s katero naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, je pisana je v prvi osebi ednine (npr.:" zagovornica je dolžna povdariti..", zagovornica vztraja.."), ona jo je tudi predložila sodišču na glavni obravnavi dne 12.11.1996. Sodišče prve stopnje pa v sodbi ni navedlo nobenih razlogov o tem, na podlagi katerih dejstev in dokazov je zaključilo, da je obdolženi M. P. storil kaznivo dejanje zoper čast in dobro ime v škodo S. M.K.. Zgolj samo zato ker naj bi vlogo pisala v njegovem imenu njegova zagovornica v kazenskem postopku (mandatno razmerje), seveda ne pomeni, da je sostorilec kaznivega dejanja, ki se izvrši s s trditvijo ali raznašanjem. Da bi bil ta obdolženec lahko storilec, bi mu sodišče moralo dokazati, da je za vsebino vloge vedel in da je vsaj soglašal z njeno vložitvijo.

Sodišče druge stopnje je torej pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje pribaviti spisa Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota na Vrhniki, opr. št. P 247/89 in Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani II P 476/92 opr.

št. P 247/98 da bo preverilo ali so trditve v zahtevi za izločitev resnične in ne in nato odločati v nakazani smeri.