Jedro

S tem, ko tožnikovemu predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo odločeno le o tem, da se izpolnitev odrejene obveznosti ne odloži, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o tožnikovi obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi) sami. Z izpodbijanim aktom se odločitev, vsebovana v izvršilnem naslovu, ne spreminja in zato v tožnikovo pravico, obveznost oziroma pravno korist z izpodbijanim sklepom ni poseženo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote N.m. z dne 28. 2. 2007 (v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS z dne 26. 6. 2007). Prvostopni upravni organ z izpodbijanim sklepom ni ugodil tožnikovi prošnji za odlog izvršbe, ki je bila dovoljena s sklepom z dne 29. 1. 2007. Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. 2. Sodišče se v obrazložitvi sklicuje na določbi 2. in 5. člena ZUS-1 in navaja, da izpodbijani sklep ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, saj se nanaša le na tek izvršilnega postopka po izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da je v upravnem postopku vlogo za odlog izvršbe dejansko utemeljeval s spremembo namembnosti zemljišča, spremembo plana in prostorske zakonodaje kot celote. Inšpekcijski ukrep in grožnja z denarno kaznijo, če ga ne izvrši, je ob spremenjeni zakonodaji neprimeren in nesorazmeren ukrep. Inšpekcijski organ bi moral presojati morebitno ničnost odločbe po 6. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP in ugotoviti, ali ne bi bila z izvršitvijo ukrepa narejena takšna nepravilnost, ki bi pomenila razlog za ničnost. Ukrep bi se ob izvršeni analizi izkazal kot nesorazmeren glede na ostale posege v prostor, ki so in bodo spremenjeni in s prostorsko zakonodajo ter lokacijskim načrtom dovoljeni. Navaja še, da je že v tožbi opozarjal na nepopravljivo škodo, ki mu bo nastala z odstranitvijo objektov. Predlaga, da Vrhovno sodišče sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Akt, ki ga tožnik izpodbija s tožbo, je sklep, izdan na podlagi določb 293. člena ZUP, s katerim ni bilo ugodeno tožnikovi prošnji za odlog izvršbe, dovoljene s sklepom z dne 29. 1. 2007. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo ob predhodnem preizkusu na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, ker izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, pravilna. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo tudi pravilne razloge, ki imajo podlago v določbah ZUS-1 in s katerimi se Vrhovno sodišče v celoti strinja.

6. Pravilna je tako presoja sodišča prve stopnje, da izpodbijani upravni akt ni akt po drugem odstavku 5. člena ZUS-1. Po navedeni odločbi se namreč lahko v upravnem sporu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani upravni akt pa med te sklepe ne sodi.

7. Vrhovno sodišče se strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da izpodbijani upravni akt tudi ni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. V skladu z navedeno določbo je namreč upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Izpodbijani prvostopni akt po presoji Vrhovnega sodišča ne vsebuje vsebinske odločitve o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je odločba z dne 23. 1. 2003, s katero je bila tožniku med drugim naložena odstranitev tam navedenih nelegalno zgrajenih objektov in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Ta 2. točka izreka odločbe z dne 23. 1. 2003 je postala izvršljiva dne 29. 7. 2003 in prvostopni upravni organ je zato dovolil izvršitev odločbe, saj tožnik v danem roku ni izpolnil odrejene obveznosti. S tem, ko tožnikovemu predlogu za odlog izvršbe ni bilo ugodeno, je bilo odločeno le o tem, da se izpolnitev odrejene obveznosti ne odloži, ni pa bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o tožnikovi obveznosti (oziroma pravici ali pravni koristi) sami. Z izpodbijanim aktom se odločitev, vsebovana v izvršilnem naslovu, torej v odločbi z dne 29. 1. 2007, ne spreminja in zato v tožnikovo pravico, obveznost oziroma pravno korist z izpodbijanim sklepom ni poseženo. Vrhovno sodišče poleg tega še dodaja, da tožnik zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni vložil pravnega sredstva, zato ni bil izpolnjen pogoj za odlog izvršbe po tretjem odstavku 293. člena ZUP. Pritožnikovo sklicevanje na nepopravljivo škodo in ničnost zato ne more vplivati na drugačno odločitev.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

K II. Točki izreka:

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).