Jedro

Tožnik kot pravni naslednik pok. A.A. je zavezan plačati davek na dediščine in darila, odmerjen na podlagi sklepa o dedovanju po pok. C.C. Dejstvo je namreč, da A.A., ker je umrla, davek ni bil odmerjen. Okoliščina, da je A.A. umrla pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po pok. C.C., pa po presoji sodišča na odločitev ne vpliva. Bistveno je, da je sklep o dedovanju pravnomočen ter da je po njem nepremičnine podedovala (prejela) A.A. ter s tem postala zavezanka za davek na dediščine in darila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo A.A. kot davčnemu zavezancu odmeril davek na dediščine in darila od davčne osnove 17.533,60 EUR v višini 952,02 EUR ter odmerjeni znesek davka naložil v plačilo dedičema po pok. zavezanki, tožniku v znesku 634,68 EUR in B.B. v znesku 317,34 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici prvostopnemu davčnemu uradu posredovalo delni sklep o dedovanju D 287/2009 z dne 5. 7. 2011, ki je postal pravnomočen 10. 9. 2012 in iz katerega je razvidno, da je zavezanec po pok. C.C., A.A., podedovala nepremično premoženje ter da je dedič v drugem dednem redu po zapustniku. Ker je zavezanec – A.A. dne 17. 6. 2012 umrla in sta na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju (D 126/2012 z dne 7. 1. 2013) premoženje, ki je predmet obdavčitve, podedovala njena sinova D.D. – tožnik do deleža 2/3 in B.B. do deleža 1/3, se na podlagi 12. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) postopek odmere davka ne dediščine in darila nadaljuje zoper pravna naslednika. Pravna naslednika sta bila z ugotavljanjem davčne osnove (na podlagi 5. člena Zakona o davku na dediščine in darila, v nadaljevanju ZDDD) ter s pogoji za oprostitev plačila davka seznanjena z dopisom z dne 14. 3. 2013. Davčna osnova za podedovano nepremično premoženje, ugotovljena na podlagi 2. točke 5. člena ZDDD, znaša 17.533,60 EUR. Od davčne osnove je bil odmerjen davek na dediščine in darila po stopnjah, določenih v 8. členu ZDDD in znaša, kot je razvidno iz preglednice na 2. strani odločbe, skupaj 952,02 EUR. Dediča sta dolžna obveznost zapustnika izpolniti do višine vrednosti podedovanega premoženja, v sorazmerju s prejeto dediščino. Na podlagi navedenega znaša sorazmerni delež dedičev toliko, kot je razvidno iz izreka odločbe.

Drugostopni davčni organ je na tožnikovo pritožbo prvi odstavek izreka izpodbijane odločbe prve stopnje spremenil tako, da se davek na dediščine in darila odmeri pravnima naslednikoma – dedičema pok. A.A., D.D. (tožniku) in B.B., in ne A.A., kot je navedeno v prvostopni odločbi. V ostalem je drugostopni organ tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. V zvezi s pritožbenimi ugovori, po katerih pok. mati ne more biti zavezanka za davek, ker je bil davek odmerjen po njeni smrti, in zato tudi tožnik ni mogel prevzeti davčnih obveznosti z zapuščino, se drugostopni organ sklicuje na določbe 6. člena ZDDD, po katerih obveznost za plačilo davka nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju, kar pomeni, da so s pravnomočnostjo sklepa izpolnjeni pogoji za začetek postopka odmere davka. V konkretnem primeru je na podlagi sklepa o dedovanju D 287/2009 z dne 5. 7. 2011, ki je postal pravnomočen 10. 9. 2012, A.A. prejela po zapustniku C.C. premoženje, ki je predmet obdavčitve na podlagi določb ZDDD, kar pomeni, da so bili s prehodom premoženja izpolnjeni pogoji za začetek postopka odmere davka na dediščine in darila. Dediča po A.A., ki je umrla 17. 6. 2012, sta razvidna iz sklepa o dedovanju I D 126/2012, ki je postal pravnomočen 22. 2. 2013, in sicer sta to tožnik (do 2/3) in B.B. (do 1/3). In ker je A.A. umrla pred končanim postopkom odmere davka, ki bi moral biti voden v zvezi s podedovanim premoženjem po pok. C.C., se na podlagi določbe 1. točke 48. člena ZDavP-2 davek odmeri njenima pravnima naslednikoma – B.B. in tožniku. Organ druge stopnje je zato izrek izpodbijane odločbe ustrezno popravil, v ostalem pa spoznal odločitev za pravilno in skladno z določbami ZDDD, na katere se sklicuje. Ker gre za odmero davka na premoženje, ki ga je zapustnica prejela po pokojnem bratu, je bila pravilno ugotovljena davčna stopnja za II. dedni red. Dejstvo, da ima tožnik status kmeta, kot navaja v pritožbi, pa na odmero davka ne more vplivati, saj gre za obdavčitev prehoda premoženja od pok. C.C. na A.A. in ne za prehod premoženja od pok. C.C. na tožnika, oziroma od pok. A.A. na tožnika.

Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitve pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V tožbi se sklicuje se na dosedanje navedbe, zlasti na navedbe v pritožbi. Navaja, da je sporna sprememba izreka prvostopne odločbe ter da je drugostopni organ s takšno odločitvijo grobo kršil materialne predpise in pravila postopka. V konkretnem primeru je po mnenju tožnika odločilno, kdaj je postal pravnomočen sklep o dedovanju, ki je bil izdan pokojni materi A.A. Sklep je postal pravnomočen šele po njeni smrti, zato se davka ne da odmeriti, oziroma sklep o dedovanju D 287/2009 sploh ni mogel postati pravnomočen. Dediščina je bila namenjena tožnikovi pok. materi, vendar je ni mogla prejeti. Torej je dediščino prevzel tožnik po pok. stricu, kar je za presojo odmere odločilno. Sam ima namreč status kmeta in je zato oproščen plačila davka. To okoliščino je drugostopni organ spregledal. Pa tudi v primeru, da je premoženje prešlo na tožnika preko A.A., le-ta ne more biti zavezanka za plačilo, saj je (bila) kmet. Tožnik torej tudi v tem primeru ne more biti zavezanec za davek, saj tudi pok. mati to ni bila v času smrti. Tožnik zato sodišču predlaga, da napadeno odločbo odpravi oziroma nadomesti izpodbijano odločbo s sodbo, s katero ga oprosti plačila vsakršnega davka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru ni sporno, da je A.A. na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju ena od dedičev po pok. C.C., tako kot tudi ni sporen obseg in vrednost podedovanega nepremičnega premoženja. Spora tudi ni o tem, da je tožnik (na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju) skupaj z bratom dedič po pok. materi A.A. in s tem tudi dedič nepremičnin, ki jih je mati podedovala po pok. C.C. To pa tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, pomeni, da je tožnik kot pravni naslednik pok. A.A. zavezan plačati davek na dediščine in darila, odmerjen na podlagi sklepa o dedovanju po pok. C.C. Dejstvo je namreč, da A.A., ker je umrla, davek ni bil odmerjen. Okoliščina, da je A.A. umrla pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po pok. C.C., pa po presoji sodišča na odločitev ne vpliva. Bistveno je namreč, da je sklep pravnomočen ter da je po sklepu A.A. nepremičnine podedovala (prejela) ter s tem postala zavezanka za davek na dediščine in darila. Določbo prvega odstavka 6. člena, po kateri davčna obveznost nastane na dan pravnomočnosti sklepa o dedovanju, je namreč treba brati skupaj z določbo 3. člena, ki kot zavezanca za davek opredeljuje osebo, ki prejme premoženje na podlagi dedovanja, in nenazadnje ob upoštevanju določb 14. člena ZDDD, po katerih davčni urad davek odmeri na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju. Po teh podatkih pa je A.A. davčni zavezanec iz 3. člena ZDDD in se zato tožniku kot njenemu pravnemu nasledniku utemeljeno odmeri davek na dediščine in darila z izpodbijano odločbo.

Tožnik torej z ugovorom, da pok. mati ni dedovala, oziroma da dediščine ni prevzel po pokojni materi, temveč po pokojnem stricu C.C., ne more uspeti. S tem pa postane tudi tožnikov ugovor, da ima status kmeta, nepomemben za odločitev, in sicer iz razlogov, ki jih navaja že drugostopni organ v svoji odločbi in na katere se sodišče sklicuje. Sodišče se v celoti sklicuje tudi na razloge, s katerimi organ druge stopnje obrazloži spremembo izreka prvostopne odločbe, medtem ko tožbene ugovore v tej zvezi kot neutemeljene zavrača. Okoliščino, da je, oziroma da je bila kmet tudi A.A. in da zato ne more biti zavezana za plačilo davka, tožnik prvič zatrjuje v tožbi, čeprav je po podatkih spisov to možnost imel in bil nanjo izrecno opozorjen že v postopku na prvi stopnji. Poleg tega navedeno okoliščino zgolj zatrjuje in z ničemer ne izkaže. Sodišče je zato štelo njegove navedbe v tem delu za nedovoljeno tožbeno novoto in jih pri odločanju ni upoštevalo.

Odmeri davka kot takšni tožnik v tožbi ne ugovarja in ji tudi ni ugovarjal v pritožbi. Strinjal se je tudi z ugotovljeno vrednostjo podedovanega nepremičnega premoženja, saj kljub izrecnemu opozorilu (v dopisu z dne14. 3. 2013), ni namesto posplošene tržne vrednosti zadevnih nepremičnin, ki je bila ugotovljena v konkretnem primeru, uveljavljal njihove možne cenitve. Sodišče pa samo, glede na povedano, pri preizkusu izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti, nepravilnosti pri odmeri davka tudi ni ugotovilo.

Z ozirom na povedano je sodišče izpodbijano odločbo spoznalo za pravilno in zakonito in tožbene navedbe za neutemeljene. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.