Jedro

Vlaganja v solastno nepremičnino imajo stvarno pravne posledice le, če je obstajalo soglasje (so)lastnika za pridobitev oziroma spremembo (so)lastninskih deležev ali če z vlaganji nastane nova stvar (sodba VS RS II Ips 720/2008), slednje pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj je obstoječa nepremičnina po izvedenih obsežnih tožnikovih vlaganjih spremenila svojo identiteto, funkcionalnost ter svojo vrednost, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini s stvaritvijo nove stvari, materialnopravno pravilen.

Toženka se neutemeljeno sklicuje na določila gradnje na tujem svetu (24., 25. in 26. člen ZTLR), saj je tožnik gradil na nepremičnini, ki je bila v njegovi solasti.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka razveljavi ter se tožba v tem delu zavrže. II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožeča stranka lastnik do celote nepremičnine parc. št. 2 k. o. ... (I. točka izreka), kar je tožena stranka dolžna priznati in tožeči stranki izstaviti listino, sposobno za zemljiškoknjižni prenos navedene nepremičnine na tožnika, sicer bo tako listino nadomestila pravnomočna sodba (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.848,85 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so med seboj v nasprotju in pomanjkljivi, zaradi česar preiskus sodbe ni mogoč. Sodišče je v sodbi povzelo trditve tožnika izven njegove trditvene podlage, izpovedba strank in prič pa manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti. Sodišče je kot materialnopravno podlago zahtevka uporabilo določilo 21. člena ZTLR, kar je premalo, saj se glede na to, da določilo vsebuje še druge podlage pridobitve lastninske pravice, sodišče ni opredelilo do tega, kakšne vrste graditelj je bil tožnik pri gradnji. Sodišče ni sledilo trditvam toženke, da je odplačevala kredit, s katerim je sodelovala pri gradnji, prav tako ni upoštevalo, da nepremičnine ni zapustila po svoji volji, temveč zato, ker se je tožnika bala. Dejansko sodišče ni pojasnilo, zakaj je verjelo izključno tožniku. Ker je tožnik nedobroverni graditelj, bi moralo sodišče toženki priznati lastninsko pravico tudi na delu, ki ga je zgradil tožnik. Če pa je odločitev sodišča pravilna, bi moralo tožnika obsoditi na plačilo vrednosti zemljišča toženki. Toženka v treh letih po zaključku gradnje ni zahtevala rušitve, zato je pridobila lastninsko pravico na gradnji. Tožnik bi moral še pred gradnjo poskrbeti za razdružitev nepremičnin, ker tako ni ravnal, se je zavedal, da bo lastnica nepremičnine tudi toženka, ker je vpisana v zemljiški knjigi. Poleg tega bi sodišče moralo v postopek pritegniti izvedenca gradbene stroke, ki bi opredelil delež kletnih prostorov in zemljišča ter materiala, ki je bil kupljen za nepremičnino, da bi lahko ugotovilo deleže pravdnih strank.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, razumljivi in popolni, med njimi ni nasprotij, zaradi česar pritožbeni očitek o zagrešeni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago tožnika, ki je v tožbi zatrjeval, da je izključni lastnik nepremičnine, ker jo je zgradil zgolj s svojim delom in zaslužkom, toženka pa vanjo ni vložila ničesar, saj je odšla še pred začetkom gradnje (III. točka tožbe).

6. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je natančna, prepričljiva in življenjsko logična ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Zato jo sprejema tudi pritožbeno sodišče in pritožbeno grajo dejanskega stanja kot neutemeljeno zavrača. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive razloge, zakaj ni verjelo toženki, da je ona odplačala najeti kredit, zato očitek pritožbe, da je tako zaključilo brez razlogov, ni utemeljen.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki razvezana zakonca, ki sta se razvezala ... 1. 1972, toženka pa je že septembra 1970 zapustila tožnika in odšla neznano kam v tujino. Takrat na sporni nepremičnini, ki jo je pravdnima strankama podarila tožnikova mati vsakemu do ½, razen izkopane gradbene jame, ni bilo še ničesar. Po toženkinem odhodu, natančneje po letu 1980, pa je tožnik skupaj s svojo sedanjo ženo ... izvedel obsežna vlaganja in zgradil stanovanjsko hišo. Ker imajo vlaganja v solastno nepremičnino stvarno pravne posledice le, če je obstajalo soglasje (so)lastnika za pridobitev oziroma spremembo (so)lastninskih deležev ali če z vlaganji nastane nova stvar (sodba VS RS II Ips 720/2008), slednje pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, saj je obstoječa nepremičnina po izvedenih obsežnih tožnikovih vlaganjih spremenila svojo identiteto, funkcionalnost ter svojo vrednost, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini s stvaritvijo nove stvari, materialnopravno pravilen. Ne drži, da je sodišče prve stopnje preskopo opredelilo materialnopravno podlago tožnikovega zahtevka s sklicevanjem na določilo 21. člena ZTLR, saj je v sodbi izrecno navedlo tudi, da je tožnik lastninsko pravico pridobil s stvaritvijo nove stvari (21. in 22. člen ZTLR).

8. Toženka se neutemeljeno sklicuje na določila gradnje na tujem svetu (24., 25. in 26. člen ZTLR), saj je tožnik gradil na nepremičnini, ki je bila v njegovi solasti, zaradi česar so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti še o (ne)dobrovernosti tožnika kot graditelja na tujem svetu (saj je, kot že rečeno, gradil na solastnem svetu). Pritožbena navedba toženke, da bi sodišče moralo tožnika obsoditi na plačilo vrednosti toženkinega dela zemljišča, niso relevantne, saj toženka nasprotnega tožbenega zahtevka, s katerim bi zahtevala plačilo vrednosti dela zemljišča, v postopku ni postavila (2. člen ZPP). Glede na ugotovljeno dejansko stanje, da je obstoječa nova nepremičnina plod in stvaritev zgolj tožnikovih vlaganj, je neutemeljen pritožbeni očitek, ki graja zavrnitev dokaznega predloga toženke po postavitvi izvedenca gradbene stroke zaradi ugotavljanja deleža kletnih prostorov (ki jih ni bilo pred gradnjo), zemljišča (ki ga je strankama podarila tožnika mati) ter kupljenega materiala za hišo (ki ga je kupil zgolj tožnik, ne toženka).

9. Pridobitev lastninske pravice s stvaritvijo nove stvari je originarna, kar pomeni, da jo je tožnik pridobil z izpolnitvijo z zakonom določenih pogojev (ZTLR člen 21, 22) na podlagi samega zakona (ne pa na podlagi pravnega posla). V takem primeru se vknjižba tožnikove lastninske pravice v zemljiško knjigo izvede na podlagi izdane pravnomočne ugotovitvene sodne odločbe (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1), zaradi česar pravni interes tožnika za vložitev tožbe za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni podan. Zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP) delno ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo v II. točki izreka razveljavilo ter v tem delu s sklepom tožbo na izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrglo (351, 354. člen ZPP). Ker z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine toženki v postopku niso nastali posebni stroški, stroškovna odločitev sodišča prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP ostaja pravilna. V ostalem delu pritožba toženke ni utemeljena, zato je pritožbeno sodišče v preostalem izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker je pritožnica s pritožbo uspela zgolj v neznatnem delu, stroški odgovora na pritožbo pa vsebinsko niso pripomogli k rešitvi zadeve, je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. in 165. členom ZPP).