Jedro

Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno ocenilo, da je izdajatelj menice (tožena stranka) vpisan tudi kot trasat, klavzula o denarnem nakazilu („plačajte za to menico“) je nadomeščena s klavzulo o nepogojni obljubi plačila („plačam“). Zato je to menico opredeliti kot trasirano lastno menico, v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZM, ki določa, da se trasirana menica lahko izda (trasira) tudi na trasanta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pod I izreka razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v X. VL 202127/2010 z dne 4. 1. 2011 v veljavi v delu, s katerim je bilo toženi stranki kot dolžniku naloženo, da tožeči stranki kot upniku v roku 3 dni plača glavnico 2,730.869,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2010 do plačila in 56,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 3-dnevnega roka od vročitve sklepa o izvršbi toženi stranki, do plačila. Pod II izreka pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 6.469,00 EUR v 15 dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je prvostopna sodba napačna in ne upošteva pravil, ki izhajajo iz načela menične strogosti. Tožena stranka je že v pripravljalni vlogi 6. 9. 2011 in v pritožbi zoper prvo sodbo z dne 10. 11. 2011 navedla vrsto kršitev in pomanjkljivosti menice, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj ne bi obstajale. Tožeča stranka je predlog za izvršbo vložila elektronsko in ji takrat še ni bilo potrebno predložiti menice. V vlogi z dne 10. 8. 2011 je predložila kopijo in se zavezala original predložiti na naroku, česar pa ni storila. Originalno menico je predložila šele na naroku 14. 11. 2012, pri čemer ni navedla opravičljivih razlogov, zakaj je ni mogla predložiti že prej. Predložitev menice 14. 11. 2012 je sodišče prve stopnje dopustilo, tožena stranka pa je že na naroku ugovarjala procesno kršitev. Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka zahtevati predložitev ali vpogled v original menice in ker ni zahtevala, šteje zato predložitev menice 14. 11. 2012 za pravočasno, je napačna. Menica je verodostojna listina, ki mora biti v skladu s 23. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi s členom 431 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predložena v originalu ali overjenem prepisu (II Ips 386/2003, II Ips 190/2007, VSC Cp 1069/2006). Ker tožeča stranka tega ni pravočasno izpolnila, bi moralo sodišče prve stopnje njen zahtevek zavrniti in ne njene obveznosti prevaliti na toženo stranko. Menice ni mogoče enačiti s katerimkoli drugim dokazom, ki se lahko predloži v fotokopiji, v originalu pa le, če katera od strank to zahteva. Pri menici kot verodostojni listini mora biti po zakonu in ustaljeni sodni praksi predložen original, četudi nasprotna stranka tega izrecno ne zahteva, mora na dejstvo ali je pravočasno predložena menica v originalu paziti sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi zahtevala, naj tožeča stranka predloži menico in bi jo tožeča stranka bila dolžna predložiti. Upoštevanje predložitve originala menice na naroku 14. 11. 2012 predstavlja bistveno kršitev določb členov 431, 286 ZPP in drugega odstavka 362. člena ZPP ter napačno uporabo materialnega prava (67. člen Zakona o menici – ZM), kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Naloga sodišča prve stopnje je bila, da preveri ali je v spis bil predložen original menice ali ne, ne pa, da dopusti naknadno predložitev originala menice. Sodišče prve stopnje bi moralo dejstva, ki jih je tožena stranka navajala v svoji vlogi 6. 9. 2011 v točki c (izpolnitev menice v nasprotju s pooblastilom), v točki e (napačno zapisan datum dospelosti), v točki f (parafa izdajatelja) in g (predložitev plačila pred dnem dospelosti) šteti za neprerekana, saj jim tožeča stranka ni oporekala in tudi ne nasprotovala na obravnavi 26. 9. 2011. Postopanje sodišča prve stopnje, ki je samo presojalo in utemeljevalo, da te navedbe ne držijo, predstavlja kršitev določbe 212. člena ZPP in drugega odstavka 214. člena ZPP, ki je vplivalo na pravilnost sodbe. Poleg tega je po 23. členu ZIZ le menica s protestom verodostojna listina, na podlagi katere je mogoče izdati sklep o izvršbi. Menica iz tega postopka ni bila protestirana, niti ne vsebuje klavzule (brez protesta), zato je sklep o izvršbi potrebno razveljaviti že iz tega razloga. Po 1. členu ZM (določba se uporablja tudi za trasirano lastno menico), mora trasirana menica vsebovati nepogojno nakazilo naj se plača določena vsota denarja, česar pa v tej menici ni, temveč le obljuba plačila („plačam“). Zaradi te nedoslednosti ne gre niti za lastno niti za trasirano menico in takšna nejasna listina sploh ni menica. Četudi bi menico šteli za trasirano lastno menico pa je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je lastna trasirana menica akceptirana že z njeno izdajo. Za trasirano lastno menico iz drugega odstavka 3. člena ZM se uporabljajo vse določbe o trasirani menici, ne pa določbe o lastni menici. Ker menica, ki je predmet tega postopka ni akceptirana, tožena stranka po njej ne odgovarja kot akceptant niti kot trasat. Tudi v primeru, če bi šlo za trasirano lastno menico, bi lahko ugovarjala le kot izdajatelj trasirane menice (kot tak pa ne odgovarja zaradi opustitve protesta), ne pa kot akceptant trasirane menice niti kot izdajatelj lastne menice. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na menici klavzula „brez protesta“, saj je mogoče razbrati le zapis „z protest“, kar lahko pomeni le, da je menico treba protestirati, česar pa tožeča stranka ni storila. Menica v spisu ne zadošča pravilu meničnega prava glede podpisa in je drugačno stališče sodišča prve stopnje nepravilno. Sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotavlja, da se pooblastilo za izpolnitev menice (menična izjava) nanaša na izpolnitev bianco lastne menice, ne pa trasirane lastne menice, vendar je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da ta okoliščina nima vpliva na veljavnost menice in obveznost toženca, da poravna vtoževano terjatev. Tožeča stranka za izpolnitev trasirane lastne menice ni imela pooblastila. Ker je menico izpolnila na način, za katerega ni imela pooblastila, s takšno menico ne more uspešno utemeljevati zahtevka. Razlaga sodišča o namenu izdaje menice in pravnih posledicah obeh vrst menic pomeni nedopustno dajanje prednosti v postopku tožeči stranki. Ravnanje tožeče stranke, ki je kljub dejstvu, da je že dovoljena izvršba s prodajo nepremičnine dolžnika S d.o.o., na katerih ima tožeča stranka hipoteko z najboljšim vrstnim redom, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Sodišče prve stopnje tudi zmotno zaključuje, da je višina zahtevka izkazana in obrazložena z dokumentom - stanje komitenta na dan 27. 10. 2010, pri čemer bi za obresti morala tožeča stranka pojasniti po kateri stopnji jih je obračunala, za kakšno obdobje in na kakšni pravni podlagi. Znesek 300.869,68 EUR za obresti je vsekakor takšen znesek katerega tožena stranka (enako velja tudi za sodišče) pričakuje utemeljitev njegove višine. Menica, ki je predmet tega postopka je bila banki predložena v plačilo pred dospelostjo. Ker tožeča stranka ni upoštevala prvega odstavka 37. člena ZM, po katerem se mora menica plačljiva na določen dan predložiti v plačilo na dan plačila ali na en ali dva delavnika za njim, menica ni pravilno predložena v plačilo, kar ima za posledico izgubo pravic tožeče stranke. Tožena stranka predlaga spremembo sodbe tako, da se naj sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uveljavljana procesna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker da sodišče v nasprotju z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP ni štelo dejstva iz vloge tožene stranke z dne 6. 9. 2011 za neprerekana, ampak jih je samo presojalo in ocenjevalo, čeprav niso bila prerekana po tožeči stranki, ni podana. O dejstvih in navedbah toženke se je namreč tožeča stranka že izjasnila v svoji vlogi 10. 8. 2011 tako, da se je tožena stranka v svoji vlogi 6. 9. 2011 le opredelila do navedb tožeče stranke. Zato postopanje sodišča prve stopnje, ko se je opredelilo do navedb obeh strank v zgoraj navedenih vlogah ne predstavlja kršitve določbe drugega odstavka 214. člena oziroma 212. člena ZPP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Prav tako ne predstavlja procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP upoštevanje predložitve originala menice na naroku 14. 11. 2012, pri čemer tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje s tem postopalo v nasprotju z določbami 431. in 286. člena ter drugega odstavka 362. člena ZPP, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V skladu s prvim odstavkom 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbam in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka že pred prvim narokom za glavno obravnavo predlagala dokaz vpogled v original menice (pripravljalna vloga tožeče stranke 10. 8. 2011), torej ni postopala v nasprotju s prvim odstavkom 286. člena ZPP. S tem, ko je sodišče prve stopnje upoštevalo original menice, predložen na obravnavi 14. 11. 2012 tudi ni postopalo v nasprotju z določbami 431. člena ZPP, ki med drugim določa, da se za verodostojno listino šteje tudi menica in ček s protestom in povratnimi računi, če so ti potrebni za nastanek zahtevka, prav tako pa tudi ne v nasprotju z drugim odstavkom 362. člena ZPP, ki se nanaša na ponovljeni postopek po razveljavitvi sodbe v pritožbenem postopku in ki določa, da smejo navajati stranke na prvem naroku nove glavne obravnave tudi nova dejstva in predlagati nove dokaze, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogli navesti oziroma predložiti. V obravnavanem primeru se v ponovljenem postopku ni izvajal noben dokaz, ki bi ga tožeča stranka predlagala šele po razveljavitvi sodbe, temveč dokaz, ki ga je predlagala pravočasno pred prvim narokom za glavno obravnavo. V okviru uradnega preizkusa (člen 350/II ZPP) pa pritožbeno sodišče ni našlo drugih uradno upoštevnih procesnih kršitev. Sodišče prve stopnje je dovolj in pravilno ugotovilo vsa relevantna dejstva, opravilo je vestno in skrbno dokazno oceno in pravilno uporabilo materialno pravo, kar vse je obširno, skrbno in argumentirano obrazložilo v razlogih sodbe, ki jih pritožbeno sodišče v celoti povzema in glede na pritožbene navedbe še dodaja:

6. Tožena stranka v pritožbi v bistvu ponavlja svoje navedbe iz ugovora zoper sklep o izvršbi in iz svoje vloge z dne 6. 9. 2011 ter še dodatno izpostavlja, da tožeča stranka originala menice ni predložila najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, zato ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati in bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Te ugovore in navedbe je presojalo sodišče prve stopnje in se do njih opredelilo v razlogih sodbe, ki jih pritožbeno sodišče povzema. V obravnavanem primeru je bila prva sodba P 79/2011 z dne 26. 11. 2011 s sklepom I Cp 1746/2011 razveljavljena zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja glede predložitve originala menice, saj v spisu do tedaj ni bilo zaznambe o predložitvi oziroma hrambi originala menice, temveč le neoverjen prepis menice. V postopku pod I Cp 1746/2011 za pritožbeno sodišče ni bilo sporno (pred tem pa tudi ne za sodišče prve stopnje in obe pravdni stranki), da je izvedba tega dokaza – vpogled v original menice bila predlagana pravočasno (v vlogi 10. 8. 2011) pred prvim narokom za glavno obravnavo. Glede na navedeno tako pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je original menice upoštevalo kot pravočasno predlagan dokaz pri razsoji v obravnavani zadevi. Toženka v pritožbi nadalje ponovno navaja, da v obravnavanem primeru listina (menica), ki je temelj tožbenega zahtevka v tej pravdi sploh ni menica oziroma, da niti ne gre za lastno menico niti za trasirano menico, ker da ni nepogojnega nakazila, temveč le obljuba plačila. Sodišče prve stopnje je ob tem pravilno ocenilo, da je izdajatelj menice (tožena stranka) vpisan tudi kot trasat, klavzula o denarnem nakazilu („plačajte za to menico“) je nadomeščena s klavzulo o nepogojni obljubi plačila („plačam“). Zato je to menico opredeliti kot trasirano lastno menico, v skladu z drugim odstavkom 3. člena ZM, ki določa, da se trasirana menica lahko izda (trasira) tudi na trasanta. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da navedena menica ne predstavlja verodostojne listine, ker da ni bila protestirana in da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je na menici zapisana klavzula „brez protesta“. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru na menici dovolj razločno razviden zapis „brez protesta“, zato protest ni potreben. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da podpis izdajatelja na menici ne zadošča pravilu meničnega prava. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožena stranka lastnoročno podpisala menico, da okoliščina, da podpis vsebuje le priimek, ne pa tudi imena, na odgovornost tožene stranke za plačilo menice ne vpliva. Sicer pa tudi tožena stranka sama navaja v pritožbi, da mora podpis na menici vsebovati vsaj priimek. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izpolnila menice v nasprotju s pooblastilom tožene stranke in na način, ki bi nasprotoval namenu, zaradi katerega je bila menična izjava dana in po kateri je izročila bianco menico v zavarovanje vseh terjatev tožeče stranke do družbe S d.o.o. in da je tožena stranka tista, ki je zavezana izpolniti menično obvezo tako v primeru, ko je menica izpolnjena kot trasirana lastna menica, kot če bi bila menica izpolnjena kot lastna menica. Taki zaključki zato tudi ne predstavljajo favoriziranja tožeče stranke v tem postopku. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožene stranke na to, da je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, da tožeča stranka uveljavlja terjatev še na podlagi menice, ker da je že v teku izvršilni postopek zoper dolžnika S d.o.o., v katerem ima tožeča stranka hipoteko z najboljšim vrstnim redom. Izvršilni postopek, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka, ni ovira za uveljavljanje terjatve na podlagi zgoraj navedene trasirane lastne menice. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožbe, da je tožeča stranka izgubila vse pravice, ker menica ni bila pravilno predložena v plačilo. Dejstvo, da je banka menico prejela 28. 10. 2011 (en dan pred dospelostjo), ni razlog za izgubo pravic tožeče stranke, kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje. Iz podatkov menice (hrbtna stran) izhaja, da na dan 29. 10. 2011, ki je kot datum dospelosti naveden na menici (in ne že na dan 28. 10. 2011), ta ni bila unovčena, ker menični dolžnik na transakcijskem računu nima kritja. Pritožba je neutemeljena tudi v delu, ko navaja, da tožeča stranka ni izkazala višine zahtevka in zahtevka ni utemeljila in da tudi ni mogoče upoštevati pojasnil tožeče stranke na naroku 14. 11. 2012, ker da tudi ni skladno z njenimi prejšnjimi navedbami glede višine in vrste obresti. Pritožbeno sodišče v zvezi s temi pritožbenimi navedbami soglaša z razlogi sodišča prve stopnje (točka 11), da je tožeča stranka izkazala višino zneska, ki ga uveljavlja v tem postopku in sicer, da je bianco menico izpolnila po stanju dolga družbe S d.o.o. do tožeče stranke na podlagi kreditne pogodbe številka LD/07295/00071 kot je znašal na dan 27. 10. 2010, to je v znesku 2,730.869,68 EUR. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi 10. 8. 2011 predložila listino – stanje komitenta na dan 27. 10. 2010 (A10), ki izkazuje glavnico 2,430.000,00 EUR, razmejene zamudne obresti 16.177,81 EUR, obresti v višini 65.946,88 EUR, zamudne obresti 218.699,99 EUR in sodne takse 45,00 EUR. Na glavni obravnavi 14. 11. 2012 pa je še dodatno pojasnila višino meničnega zneska in navedla, da se sestoji iz glavnice 2,430.000,00 EUR, rednih obresti 65.946,88 EUR in zamudnih obresti 234.877,80 EUR, oboje obračunano od osnove čiste glavnice 2,430.000,00 EUR ter višino in obdobje obračuna teh obresti. Seštevek navedenih postavk je 2,730.869,68 EUR, tako kot v listini A10, ki jo je tudi upoštevalo sodišče prve stopnje. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala in predložila drugačnega obračuna obresti, kot izhajajo iz listine – stanje komitenta (A10) in tudi ni obrazloženo ugovarjala pojasnilom tožeče stranke na glavni obravnavi 14. 11. 2012. V zvezi s temi pojasnili je le pavšalno navedla, da se zneski obresti razlikujejo od tistih, ki so navedeni v vlogi 10. 8. 2011 ter predlagala, da se ji dodeli rok, v katerem bi preverila pojasnila tožeče stranke glede strukture in višine terjatve, zavrnitvi predloga za dodelitev roka s strani sodišča prve stopnje pa ni ugovarjala.

7. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, trpi sama svoje pritožbene stroške.