Jedro

Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. To je toženka storila. Bistvo kršitve, ki jo je očitala tožniku, je, da je preko družbenega omrežja ponujal v prodajo elektronske cigarete, pri čemer se je kot policist (zlasti zaradi nižje oglaševane cene v razmerju do maloprodajne) moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v zadevi prvič odločilo s sodbo I Pd 228/2023 z dne 23. 4. 2024, ki jo je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 283/2024 z dne 21. 8. 2024 razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v novo sojenje. Po dopolnitvi dokaznega postopka je to z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sklepih toženke z dne 11. 1. 2023 in 22. 2. 2023, za ugotovitev, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo 6. 3. 2023 in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo ter za plačilo denarnega povračila v višini 21.425,10 EUR. Odločilo je še, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga obsežno pritožbo tožnik in predlaga, da se ji v celoti ugodi in se sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat, oboje s stroškovno posledico. Sklicuje se na navodila v razveljavitvenem sklepu Pdp 283/2024 po dopolnitvi dokaznega postopka glede očitka v odpovedi v okviru pravočasnih trditev strank. Navaja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju kljub ugovoru prekluzije upoštevalo dodatne navedbe ter dokazne predloge toženke v vlogi z dne 15. 1. 2025 in z dne 21. 2. 2025 s prilogami, s katerimi je nedopustno širila trditveno podlago iz odpovedi. Zatrjuje zmotno uporabo 292. člena ZPP; sodišče prve stopnje ne bi smelo končane glavne obravnave začeti znova; toženka je predlog podala zaradi zavlačevanja postopka. Toženka je k pripravljalni vlogi priložila obvestilo o vložitvi obtožnega predloga z dne 14. 2. 2025 ter uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 11. 2. 2025 s prilogami, ni pa pojasnila, katera dejstva dokazuje s predloženimi listinami; dokazi pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Prav tako ni zatrjevala, na podlagi katerega dokaza je mogoče z gotovostjo zaključiti, da je tožnik vedel/bi moral vedeti, da so elektronske cigarete nezakonitega izvora, niti na kakšni podlagi sklepa, da je preko aplikacije Facebook Messenger - ... ponujal elektronske cigarete v prodajo. Kazenska ovadba ni dokaz, temveč enostranska izjava delodajalca. Toženka je šele v ponovljenem postopku poskušala obrazložiti odpovedni razlog oziroma predložila dokaze za napolnitev abstraktno opredeljenega odpovednega razloga. Navaja, da ti dokazi niso bili predmet odpovedi, da mu v postopku pred njeno izdajo niso bili predloženi in se do njih ni mogel izjaviti. Toženka je v nasprotju z zakonom poskušala opravičiti odpoved z naknadnimi dokazi, ki so stvar kazenskega postopka. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je izpodbijana sodba oprta na listine iz kazenskega postopka, do katerih se ni mogel izjaviti, prav tako jih ni imel na voljo v postopku odpovedi; zaradi prepovedi retrospektivnega utemeljevanja odpovedi ne morejo biti podlaga za presojo zakonitosti odpovedi (Pdp 316/2018, Pdp 644/2017). Posledično zatrjuje kršitev kontradiktornega postopka ter pravic iz 22. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Zatrjuje prekoračitev stvarne pristojnosti sodišča prve stopnje, ki je presojalo elemente kaznivega dejanja, kot so opredeljeni v kazenski zakonodaji, kar je pridržano izključno kazenskemu sodišču (Pdp 944/2012). Uveljavlja kršitev načela dispozitivnosti, nerazumljiv izrek in kršitev po prvem odstavku ter 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje v izreku sodbe v en zahtevek združilo primarni in podredni tožbeni zahtevek; zneska zavrnjenega denarnega povračila v izreku in obrazložitvi pa se razlikujeta (21.425,10 EUR v izreku in 72.809,46 EUR v obrazložitvi). Ponavlja grajo glede očitane kršitve določb ZOUTPI, v zvezi s tem zatrjuje kršitve določb postopka in ustavnih pravic ter izdajo sodbe presenečenja. Meni, da dejansko stanje ni bilo v celoti in popolno ugotovljeno; ni mogoče preveriti sklepa o dokazanosti očitka, da je pridobil elektronske cigarete, odtujene družbi (podjetju) A. Opozarja na načelo neposrednosti in proste presoje dokazov ter zatrjuje bistveno kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker se je v okviru dokaznega postopka razpravljalo o fotografiji, ki je toženka ni predložila ne v postopku izredne odpovedi ne v sodnem postopku ter je nihče ni videl, do nje se ni mogel opredeliti, sodišče prve stopnje pa je o njeni vsebini odločalo le na podlagi izpovedi B. B., ne da bi o tem zaslišalo tožnika. Zatrjuje pomanjkljivo obrazložitev, kršitev pravice do izjave iz 22. člena in pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Sklicuje se na izpoved, da elektronskih cigaret ni imel v posesti, in nasprotuje nepreverljivemu sklepu v sodbi, da ni logično, da bi cigarete prodajal, ne da bi jih imel vsaj v določeni oblasti (posesti). Ponavlja obsežne trditve, da je odpoved prepozna, saj se je toženka z zatrjevanim odpovednim razlogom seznanila že pred 16. 12. 2022, najkasneje avgusta 2022 ali celo prej. Meni, da ne obstajajo razlogi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1; ni dokazano, da je vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da so bile elektronske cigarete pridobljene s kaznivim dejanjem velike tatvine. Neutemeljen je tudi očitek o naklepni hujši kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja. Zatrjuje, da z očitanim ravnanjem ni storil ničesar nedopustnega, prav tako ni ravnal ne naklepoma ne s hudo malomarnostjo. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka; dokazno breme v zvezi s tem je bilo na toženki. Vztraja, da sta obvestilo in vabilo na zagovor ter odpoved neobrazložena, trditve toženke pa nesubstancirane. Pove, da mu v okviru hišne in osebne preiskave ni bilo nič zaseženo, mobilni telefon in tablični računalnik sta mu bila vrnjena. Zatrjuje nezakonito preiskavo službene omarice. Zavzema se za to, da je za izredno odpoved nujna ugotovitev kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, in ne katerekoli obveznosti, ne glede na to, da je policist. Ni mogoče sklepati, da je kot tak moral in mogel vedeti, da so elektronske cigarete pridobljene s kaznivim dejanjem. Sklicuje se na to, da je bil pri toženki zaposlen daljše časovno obdobje in je vestno opravljal svoje delo. Meni, da uporaba skrajnega ukrepa izredne odpovedi ni ustrezna. Prepovedi opravljanja dela toženka ni pojasnila oziroma dokazala. Glede ugotovitev, da ni substancirano prerekal navedb toženke, navaja, da to, da ni zanikal posameznih očitkov, še ne pomeni, da je toženka dokazala, da je v prodajo ponujal večjo količino elektronskih cigaret, ter vloma v skladišče družbe (podjetja) A. Sodišču prve stopnje očita napačno uporabo dokaznih pravil in materialnega prava, ker je štelo za dokazane posamezne trditve tožke, ker jih tožnik ni substancirano prerekal (VDSS Pdp 897/2012). Breme dokazovanja razlogov za odpoved vedno nosi delodajalec (VSRS VIII Ips 141/2015). Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka niti ustavnih oziroma konvencijskih pravic tožnika, materialno pravo pa je pravilno uporabilo na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje.

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Ne ta kršitev ne kršitev pravice do kontradiktornega postopka oziroma pravice do izjave tožniku ni podana, ker je sodišče prve stopnje med drugim odločitev oprlo na listine iz kazenskega postopka, ki tožniku v postopku odpovedi niso bile na voljo in se do njih tedaj ni mogel izjaviti. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik imel možnost izjaviti se do vsega zbranega dokaznega gradiva, tudi do listin, ki jih je toženka predložila v novem sojenju. Ni pa mogoče kršitve pravice do izjave v sodnem postopku utemeljevati s kršitvami v postopku odpovedi pri delodajalcu ali procesnim stanjem kazenskega postopka, ki poteka vzporedno z individualnim delovnim sporom.

7.Pritožba neutemeljeno zatrjuje kršitev določb postopka zaradi združitve primarnega in podrednega zahtevka v izreku sodbe. Izrek sodbe ni nerazumljiv ali kako drugače pomanjkljiv. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo nezakonitosti izpodbijane odpovedi, je zahtevek pravilno v celoti zavrnilo, v 30. točki obrazložitve pa pojasnilo, da je tožnik navidezno kumuliral zahtevke, saj se primarni in podredni zahtevek razlikujeta le glede reintegracije oziroma sodne razveze. Na pravilnost odločitve ne vpliva izostanek pristavka, da gre pri zahtevku za plačilo denarnega povračila v višini 15 plač (bruto 21.425,10 EUR) za podredni zahtevek. Enako velja za očitno tipkarsko napako glede uveljavljane višine denarnega povračila v 28. točki obrazložitve (72.809,46 EUR), pravilen znesek tudi sicer izhaja iz 30. točke obrazložitve. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje odločilo o tožbenem zahtevku, kot ga je postavil tožnik (list. št. 18 in 19).

8.V pritožbi tožnik zatrjuje kršitve določb postopka in ustavnih pravic ter izdajo sodbe presenečenja, ker se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklicevalo med drugim tudi na določbe Zakona o omejevanju uporabe tobačnih in povezanih izdelkov (ZOUTPI). Ker ta pravna podlaga tožniku v novem sojenju ni bila neznana1 in ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovitve o tem, da je odpoved skladna z zakonom, ni oprlo na ugotovitev, da je očitano kršitev storil zaradi neupoštevanja določb ZOUTPI, ne gre za sodbo presenečenja. S tem, da se je pri presoji verodostojnosti izpovedi priče B. B. in dokazni oceni izvedenih dokazov sodišče prve stopnje sklicevalo na posebno ureditev prodaje tobačnih izdelkov po ZOUTPI, pa tožniku niso bile kršene pravice po ZPP in Ustavi.

subjektivni 30-dnevni rok za odpoved začne teči, ko se delodajalec seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in bistvenimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na njihovo presojo. Kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje skladno z Zakonom o organiziranosti in delu policije (ZODPol) pravice in dolžnosti delodajalca v Policiji izvršuje predstojnik, ki nastopa v imenu delodajalca, tj. generalni direktor Policije. Tako je pravilno stališče, da se je toženka seznanila z razlogom za izredno odpoved, ko se je s kršitvijo 13. 12. 2022 seznanil v. d. generalnega direktorja policije D. D. Tožnikovo vztrajanje, da je bila toženka seznanjena z očitano kršitvijo že precej pred datumom 16. 12. 2022, ko je predstojnik uvedel postopek izredne odpovedi, ni utemeljeno. Ni mogoče šteti, da je bila seznanjena z bistvenimi elementi in okoliščinami kršitve, ko je začela z zbiranjem obvestil zoper tožnika oziroma je bila odrejena in izvedena hišna preiskava na njegovem domu, čeprav je bil pri njej prisoten tožnikov nadrejeni in so bili o tem obveščeni različni delavci toženke (tudi v službi generalnega direktorja policije), saj slednje skladno z ustaljeno sodno prakso za presojo pravočasnosti odpovedi ni odločilno.

12. Sodišče prve stopnje je zavzelo tudi pravilno stališče, da tožniku v postopku izredne odpovedi pravica do zagovora ni bila kršena, saj ne zanika prejema pisne obdolžitve in vabila na zagovor z dne 16. 12. 2022, možnost zagovora pa je izkoristil s podajo pisnega zagovora z dne 10. 1. 2023. Ne drži niti pritožbeno zatrjevanje, da je obvestilo in vabilo na zagovor z dne 16. 12. 2022 (A 6) premalo konkretizirano, saj iz njega jasno izhaja, kaj se mu očita, očitki pa so po vsebini identični očitkom iz izredne odpovedi. Ker postopek podaje izredne odpovedi ni formaliziran postopek niti se v njem ne izvajajo dokazi v smislu izvajanja dokazov pred sodiščem, postopek ni obremenjen s procesnimi kršitvami zato, ker toženka tožniku tedaj ni predstavila dokazov za očitane kršitve oziroma mu ni dala možnosti, da se do njih opredeli. Taka obveznost delodajalca ne izhaja iz veljavne zakonodaje niti se ni izoblikovala v sodni praksi. Zgrešeno je pritožbeno navajanje, da je toženka poskušala z naknadno predloženimi dokazi retroaktivno utemeljiti odpoved, saj sodni postopek za presojo zakonitosti odpovedi vedno poteka po zaključku postopka, ki privede do odpovedi, bistvo takega delovnega spora pa je po naravi stvari ravno naknadna sodna presoja zakonitosti postopka in vsebine podane odpovedi. Očitane kršitve določb postopka izredne odpovedi niso podane, prav tako tožniku niso bile kršene pravice, ki jih ima po ustavi.

13. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu že zavrnilo tudi tožnikovo zmotno prepričanje, da očitana kršitev v odpovedi ni dovolj konkretno opredeljena. Iz sklepa o izredni odpovedi z dne 11. 1. 2023 (A 1) jasno izhaja dejanski razlog za izredno odpoved, ki je ustrezno individualiziran tako, da je mogoče razbrati, na kateri historični dogodek se nanaša. Toženka je tožniku očitala, da je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ter da je naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je v obdobju od 28. 4. 2022 do 25. 8. 2022 pridobil večjo količino različnih okusov elektronskih cigaret znamke C. in jih razpečeval tako, da je 25. 8. 2022 na družbenem omrežju Facebook, v skupini ..., z uporabniškim profilom E. E., z uporabniškim imenom "F.", ponujal v prodajo najmanj 150 kosov elektronskih cigaret, pakiranih v najmanj 15 embalaž, s po 10 kosi različnih okusov, pri čemer gre za specifične elektronske cigarete, ki se v Republiki Sloveniji še niso prodajale, brez slovenske deklaracije, z nemškimi nalepkami o zdravstvenih opozorilih, po manjši ceni od prodajne (6,00 EUR za kos), kar pomeni, da se je tožnik zavedal, da gre za artikle, ki so pridobljeni nezakonito, saj se je že zaradi same razlike v ceni artiklov glede na cene v redni prodaji moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora, maloprodajna cena za eno elektronsko cigareto je namreč znašala 8,00 EUR na kos.

14. Skladno z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pisno obrazloženi dejanski razlog odpovedi pa je vezan v sporu o zakonitosti odpovedi pred sodiščem. Povedano drugače: delodajalec mora v odpovedi navesti dejstva, dejanske okoliščine oziroma dejansko ravnanje, ki je razlog za odpoved, in to toliko konkretizirano, da bo delavcu in delodajalcu jasno, za katera dejstva gre, ter da je mogoča individualizacija odpovednega razloga. To je toženka storila. Bistvo kršitve, ki jo je očitala tožniku, je, da je preko družbenega omrežja ponujal v prodajo elektronske cigarete, pri čemer se je kot policist (zlasti zaradi nižje oglaševane cene v razmerju do maloprodajne) moral zavedati, da gre za blago nezakonitega izvora. Toženka ni šele v sodnem postopku konkretizirala odpovednega razloga niti ni v njem širila v izredni odpovedi opredeljenega očitka. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje pravilno presojalo v odpovedi opredeljeni odpovedni razlog po vsebini in ustrezno sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. Svoje stvarne pristojnosti ni prekoračilo s tem, da je presojalo, ali ima očitano dejanje znake očitanega kaznivega dejanja. S tem ni presojalo tožnikove kazenske odgovornosti oziroma, ali je storil kaznivo dejanje prikrivanja iz 217. člena KZ-1, pač pa obstoj razloga za izredno odpoved, kot je definiran v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sklicevanje na odločitev VDSS Pdp 944/2012, ki je bila sprejeta v zvezi s povsem drugimi tožbenimi zahtevki in pravnimi vprašanji, ne more biti uspešno. V zvezi s tem zatrjevane procesne kršitve in kršitve ustavnih pravic tako niso podane.

15. Tožnik v pritožbi še zatrjuje, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi neutemeljeno upoštevalo s strani toženke predložene dokaze, s katerimi je bila prekludirana oziroma zanje ni podala ustreznih trditev. Očitek ni utemeljen. Toženka je v odgovoru na tožbo podala ustrezne trditve o tem, da je tožnik storil očitano dejanje, tj. da je ponujal v prodajo večjo količino elektronskih cigaret prek družbenega omrežja Facebook, skupine ..., za katere je že zaradi razlike v ceni (pa tudi dejstva, da niso imele slovenske deklaracije, in zaradi nemških nalepk z zdravstvenimi opozorili) vedel ali bi moral vedeti, da so pridobljene nezakonito. Že tedaj se je sklicevala na zavarovane podatke glede odprtega profila "E. E." in zavarovane fotografije z družbenega omrežja Facebook ter ugotovitve hišne in osebne preiskave, pa tudi na preiskavo zaseženih elektronskih naprav ter potek (pred)kazenskega postopka zoper tožnika in listine, ki so bile (in še bodo) v tem postopku pridobljene. Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo se je sklicevala na informacije, ki jih je prejela s strani specializiranega državnega tožilstva (SDT) glede teka predkazenskega postopka zoper tožnika in dejstva, da je v fazi pridobivanja zaprošene dokumentacije iz tujine. Na istem naroku (prim. zapisnik z dne 23. 4. 2024, list. št. 78) je toženka pojasnila, da je trikrat neuspešno pozvala SDT k posredovanju kopij do tedaj pridobljene dokumentacije, ki pa ji jih zaradi tajnosti postopka ni posredovalo. Glede spornih fotografij z družbenega omrežja (o katerih je izpovedoval kot priča zaslišani B. B.) pa je pojasnila, da gre za zavarovane dokaze, ki jih zato še ni predložila sodišču, nahajajo pa se v spisu SDT. Nedvomno je toženka sodišču predstavila svojo dokazno stisko v zvezi s predložitvijo sporne fotografije oziroma fotografij, ki jih je tožnik objavil v ponudbi prodaje elektronskih cigaret na družbenem omrežju, ki so ključni dokazi za utemeljenost očitkov iz izredne odpovedi. Po tem, ko je pritožbeno sodišče razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje, je v novem sojenju toženka s pripravilno vlogo z dne 15. 1. 2025 (list. št. 140 in nasl.) sporočila, da je 13. 1. 2025 od SDT uspela pridobiti spis, ki se nanaša na tožniku očitana dejanja ter predložila listine iz tega spisa (B 15 do B 26), za katere je obrazloženo trdila, da dokazujejo očitek iz odpovedi. Očitek o nesubstanciranosti je tako neutemeljen. V vlogi je ponovno navedla razloge, zakaj predhodno v postopku ni mogla predložiti navedenih listin, tj. ker jih zaradi tajnosti preiskave ni mogla pridobiti od SDT. Neutemeljeno je tožnikovo zatrjevanje, da je toženka v ponovljenem postopku nedopustno širila očitke iz izredne odpovedi, saj jih v celotnem sodnem postopku ni spreminjala, že pojmovno pa s predložitvijo dokazov ni mogoče širiti trditvene podlage (dokazi pomanjkljivih trditev ne morejo nadomestiti).

16. Sodišče prve stopnje je skladno z določbami 286. in 362. člena ZPP pravilno štelo, da toženka s predložitvijo navedenih listin ni bila prekludirana, saj jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla predložiti. Prav tako ni kršilo določbe 292. člena ZPP s tem, da je po zaključeni glavni obravnavi v ponovljenem postopku (4. 2. 2025) na pobudo toženke sklenilo, da končano glavno obravnavo znova začne zaradi dopolnitve postopka. Toženka je svoj predlog po tej določbi ZPP z dne 21. 2. 2025 utemeljila s tem, da je šele 20. 2. 2025 prejela obvestilo o vložitvi obtožnega predloga zoper tožnika, ki mu je bil priložen uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja skupaj s prilogo - zavarovanimi (15) slikami zaslona, iz katerih so razvidni pogovori potencialnih kupcev elektronskih cigaret in tožnika v aplikaciji Facebook Messenger (B 32). Glede na vsebino novih dokazov, ki jih pred 20. 2. 2025 toženka sodišču ni mogla predložiti, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 3. 3. 2025 utemeljeno ocenilo, da je za celovito ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti tudi dokaze, ki jih je toženka predložila z vlogo z dne 21. 2. 2025, zaradi česar je zakonito dne 4. 2. 2025 končano glavno obravnavo v zadevi začelo znova. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je toženka s tem predlogom zavlačevala postopek, saj navedenih dokazov ni mogla sodišču posredovati, še preden jih je uspela pridobiti od SDT (pogoj nekrivde), po vsebini pa brez dvoma gre za dokaze, ki so pomembni za ugotovitev, ali so utemeljeni očitki iz izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je te dokaze na naroku dne 3. 4. 2025 znova začete glavne obravnave pravilno prebralo in upoštevalo, tožnik pa kršitve določbe 292. člena ZPP na navedenem naroku ni uveljavljal, prav tako v pritožbi ne podaja trditev, da zatrjevane kršitve brez svoje krivde ne bi mogel predhodno uveljavljati, zato tega s pritožbo ne more uveljavljati (286b. člen ZPP).

17. Glavnina pritožbe se osredotoča na grajo dokazne ocene ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik storil v izredni odpovedi očitano kršitev ponujanja večje količine elektronskih cigaret v prodajo preko aplikacije Facebook. Dokazna ocena v zvezi s tem je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in po vsebini prepričljiva, zadosti argumentirana in obrazložena. Tožniku niso bile kršene procesne pravice niti mu ni bilo poseženo v ustavne oziroma konvencijske pravice glede sodelovanja v postopku, do vseh trditev in dokazov se je imel možnost opredeliti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede tožnikove objave oglasa na družbenem omrežju Facebook in se pri tem pravilno oprlo na zapisnik o zavarovanju in preiskavi podatkov elektronskih naprav tožnika z dne 15. 11. 2022 (B 24), del katerega so tudi fotografije večje količine elektronskih cigaret, ki jih je tožnik na napravi shranil iz aplikacije Facebook, in na uradni zaznamek z dne 1. 9. 2022 (B 20), iz katerega izhaja, da je bil oglas za prodajo večje količine elektronskih cigaret znamke C. dne 25. 8. 2022 objavljen na tožnikovem Facebook računu. Nenazadnje je to v svoji izpovedi zaslišan kot stranka potrdil tudi sam tožnik. Sodišče prve stopnje je z ustrezno stopnjo prepričanja ugotovilo tudi, da so bile v prodajo ponujene elektronske cigarete prav tiste, ki so bile 28. 4. 2022 odtujene družbi (podjetju) A, kar je potrdil kot priča zaslišani B. B. Njegovi izpovedi je sodišče prve stopnje kot prepričljivi sledilo, njeno verodostojnost pa potrjujejo tudi s strani toženke predložene listine (zlasti fotografije v prodajo ponujenih elektronskih cigaret, prim. B 20 in B 24). Poudarjanje tožnika, da kazenska ovadba ni dokaz, na odločitev ne vpliva, saj sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo na samo kazensko ovadbo.

18. Tožnik neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da dejstvo, da je elektronske cigarete ponujal v prodajo oziroma prodajal, pomeni, da je imel nad njimi oblast in jih je v tem smislu "pridobil". Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj ni sledilo drugačni tožnikovi izpovedi in da jih sicer ne bi mogel ponujati v prodajo, nenazadnje iz pogovorov s potencialnimi kupci elektronskih cigaret v aplikaciji Facebook ... izhaja, da ima na voljo različne okuse elektronskih cigaret, dogovarjal se je o njihovi dostavi oziroma osebnem prevzemu v Ljubljani, na vprašanje o možnem naročanju večje količine je odgovoril, da ima tega dovolj na voljo, kar vse kaže na to, da jih je imel v posesti oziroma da bi posest nad njimi lahko pridobil zaradi izročitve kupcem (B 32). V postopku ni bilo ugotovljeno niti tega ni tožnik zatrjeval, da bi bil pri prodaji le posrednik.

19.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je tožnik očitano kršitev storil z zahtevano hujšo obliko krivde. Pojmovno nemogoče je izdelek ponujati v prodajo drugače kot namenoma, nenazadnje tožnik ne zatrjuje, da bi po pomoti objavil oglas ali da ne bi bil on tisti, ki je ponujal v prodajo v tem oglasu zajete elektronske cigarete. Neutemeljeno pa je tudi njegovo pritožbeno vztrajanje, da toženka ni dokazala, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da v prodajo ponujane elektronske cigarete niso bile pridobljene na zakonit način. Tudi v zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik ravnal vsaj hudo malomarno, če že ne namenoma. Glede na to, da je bil policist, da je tudi sam kadil elektronske cigarete, zaradi opozorilnih nalepk v tujem jeziku in oglaševane cene, ki je bila nižja od siceršnje prodajne cene, tožniku ni moglo biti neznano, da gre za elektronske cigarete, ki niso mogle biti pridobljene na zakonit način. V ZOUTPI so jasno opredeljeni pogoji za prodajo elektronskih cigaret in v prodajo ponujane teh pogojev očitno niso izpolnjevale, zato ni mogoče, da bi se tožnik lahko utemeljeno zanesel na to, da je bila njihova pridobitev skladna z zakonom. Toženka je v zvezi s tem podala ustrezne trditve in predlagala dokaze, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje z zadostno stopnjo prepričanja ugotovilo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so elektronske cigarete nezakonitega izvora. Za ugotovitev kršitve iz 1. in iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 v zvezi z očitki iz odpovedi zadostuje, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da elektronske cigarete niso pridobljene na zakonit način, ni pa treba, da bi se izrecno zavedal, da so bile ukradene prav družbi (podjetju) A. dne 28. 4. 2022.

20.Zavrniti je treba tudi pritožbeni očitek o napačni uporabi dokaznih pravil in materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje štelo za dokazane posamezne trditve toženke le zato, ker jih tožnik ni substancirano prerekal. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno upoštevalo porazdelitev dokaznega bremena; toženka kot delodajalka je dokazovala in dokazala, da so očitki iz izredne odpovedi utemeljeni. Ugotovitev, da je tožnik ponujal v prodajo večjo količino elektronskih cigaret in da so bile to elektronske cigarete, odtujene družbi (podjetju) A., je oprlo na priložene fotografije elektronskih cigaret in pogovore med tožnikom in osebami, ki so se zanimale za njihov nakup, ter na izpoved B. B.; pri tem ni bilo odločilno, da je štelo, da tega tožnik ni substancirano prerekal. Očitana kršitev tako ni podana, nič drugače pa ne izhaja iz odločitev, na kateri se sklicuje tožnik v zvezi s to pritožbeno navedbo.

21.Zavrniti je treba pritožbeno zatrjevanje, da z ravnanjem, ki se mu očita v izredni odpovedi, ni storil ničesar nedopustnega. S ponujanjem elektronskih cigaret nezakonitega izvora v prodajo je izpolnil znake kaznivega dejanja prikrivanja iz drugega odstavka v povezavi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1, s čimer je storil kršitev iz 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Dejanje predstavlja tudi hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je tožnik kršil 34., 36. in 37. člen ZDR-1 v povezavi z 18. členom pogodbe o zaposlitvi, 4. člen in 27. člen ZNPPol, 1. vodilo Kodeksa etike javnih uslužbencev in Kodeks policijske etike.

22.V pritožbi tožnik neutemeljeno nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je podan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Toženka je zmogla trditveno in dokazno breme v zvezi s tem, saj je ustrezne trditve o izgubi zaupanja v tožnika podala že v odgovoru na tožbo, sodišče prve stopnje pa je v 27. točki obrazložitve pravilno štelo, da je tožnikovo ravnanje, ki se mu očita v izredni odpovedi, nesprejemljivo glede na njegovo zaposlitev v Policiji, katere ena glavnih nalog je odkrivanje storilcev prekrškov in kaznivih dejanj; posledično je toženka vanj utemeljeno izgubila zaupanje, zaradi česar nadaljevanje delovnega razmerja utemeljeno ni več mogoče. Na pravilnost stališča ne vpliva tožnikovo materialnopravno zmotno zavzemanje za to, da so lahko tudi pri policistih podlaga za izredno odpoved zgolj kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ne pa tudi druge kršitve. Skladno z ustaljeno sodno prakso, ki upošteva prav naloge Policije in poseben položaj policistov, ki morajo tudi zunaj delovnega časa ravnati skladno s predpisi, je izredna odpoved v takih primerih zakonita tudi zaradi kršitev, ki niso storjene pri delu. Na pravilnost ugotovitve, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama zaradi utemeljeno porušenega zaupanja ni mogoče, ne vpliva tožnikovo vztrajanje o dalj časa trajajoči zaposlitvi pri toženki in vestnem opravljanju dela. Ukrep izredne odpovedi glede na ugotovljeno kršitev ni nesorazmeren.

23.Druge pritožbene navedbe (med njimi npr. tiste, ki se nanašajo na preiskavo službene omarice, in tiste, ki se nanašajo na prepoved opravljanja dela) za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

24.Uveljavljani pritožbeni razlogi in razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25.Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, (prvi odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Tožnik ji je nasprotoval že v pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je pritožbeno sodišče razveljavilo prav zaradi te, tedaj presenetljive pravne podlage sodbe.

2Prim. odločitve VSRS VIII Ips 283/2017 in VIII Ips 28/2022 ter VDSS Pdp 242/2024 in Pdp 551/2024 idr.

3Tožnik se sklicuje na za odločitev nerelevantni odločitvi VDSS Pdp 644/2017 in Pdp 316/2018, saj se ne nanašata na zakonitost odpovedi, tako se sodišče v njiju sploh ni ukvarjalo z vprašanjem, ali so dokazi, ki delavcu niso bili znani v času podaje izredne odpovedi, lahko podlaga za izredno odpoved.

4Zadeva se nanaša na vprašanje zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi vodilnemu delavcu.

5Zadeva VSRS VIII Ips 141/2015 se nanaša na vprašanje obrazloženosti odločitve pritožbenega sodišča, zadeva VDSS Pdp 897/2012 pa na neprepričljivost oziroma preuranjenost ter materialnopravno zmotnost ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik kot učitelj ni storil očitanih kršitev.

6Prim. odločitvi VSRS VIII Ips 255/2010 in VDSS Pdp 240/2015 idr.