Jedro

Glede na to, da je tožnik zmerne bolečine trpel 7 dni, lahke bolečine pa najdalj do 7. 10. 2015, kasneje pa ne, in glede na neugodnosti, ki jih je pretrpel, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v znesku 1.000,00 EUR, ki mu jo je iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje, primerna in v skladu s stopnjo in trajanjem bolečin tožnika in nevšečnosti in z odškodninami, prisojenimi v sodni praksi v podobnih primerih (179. člen OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2016 dalje do plačila in znesek v višini 204,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2016 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (točka I izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 500,67 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe glede zavrnjenega zneska odškodnine v višini 2.200,00 EUR, glede odločitve o delni zavrnitvi obrestnega dela zahtevka in odločitev o stroških postopka se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 2.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku prenizko odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Tožniku je poškodba zapustila tudi trajne bolečine, zdravljenje je trajalo slaba dva meseca. Prenizko je sodišče vrednotilo mnenje izvedenke prof. dr. D. M. S., dr. med, in tudi samo izpovedbo tožnika, ki je pojasnil, da je trpel hude telesne bolečine v križu, najhujše pa so bile v vratu. Takšne bolečine so trajale sedem, osem mesecev. Sodišče je prenizko ovrednotilo tudi številne neugodnosti, ki jih je tekom zdravljenja trpel in ki jih tožnik nato v pritožbi povzame glede na ugotovitve izvedenke. Tudi glede odškodnine za strah je sodišče premalo vrednotilo izvedensko mnenje in izpovedbo tožnika. Po ugotovitvah izvedenke se je tožnik ob samem škodnem dogodku huje ustrašil in utrpel primarni strah, ne glede na to, da ga izvedenka ni opredelila kot takšnega. Tožnik je trpel tudi sekundarni strah v obdobju 10 dni po škodnem dogodku. Izpovedal je, da se je ob napadu močno ustrašil za svoje življenje, saj je ob napadu bil v takšnem položaju, da se ni mogel braniti, toženec pa je z obema rokama udarjal po njem. Strah je prestajal tudi v nadaljevanju, saj ga je skrbelo za izid zdravljenja. Tožnik se v pritožbi nato sklicuje na posamezne primere iz sodne prakse (II Ips 708/2006, II Ips 423/2008, II Ips 517/2006, II Ips 175/2008), kjer so sodišča v podobnih primerih prisodila odškodnino v višini 3,25 povprečnih mesečnih neto plač. Tožeča stranka je zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko škodo zahtevala od dneva nastanka škode, to je od dne 18.8.2015 dalje do plačila. Tožena stranka tako postavljenemu obrestnemu zahtevku ni nasprotovala in ga je posledično priznala. Sodišče je raziskovalo nesporna dejstva, s tem pa bistveno kršilo 2. ,7. in 214. člen ZPP. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo, da je tožnik po temelju uspel v celoti, v celoti pa bi sodišče tožniku moralo priznati stroške izvedenskih mnenj, ker so bili ti stroški potrebni za pravdo in neodvisni od uspeha (enako sodba I Cp 1454/2014 z dne 8.10.2014).

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe tožnika in izvedenskega mnenja izvedenke medicinske stroke prof. dr. D. M. S., dr. med., ugotovilo, da je tožnik na dan škodnega dogodka utrpel odrgnino v zatilju, odrgnino sluznice na levi strani spodnje ustnice in raztegnitev vratnega mišičja. V točkah 16-23 obrazložitve sodbe je ugotovilo trajanje in intenzivnost telesnih bolečin tožnika in vse neugodnosti tekom zdravljenja. Glede na to, da je tožnik zmerne bolečine trpel 7 dni, lahke bolečine pa najdalj do 7.10.2015, kasneje pa ne, in glede na neugodnosti, ki jih je pretrpel, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina v znesku 1.000,00 EUR, ki mu jo je iz tega naslova prisodilo sodišče prve stopnje, primerna in v skladu s stopnjo in trajanjem bolečin tožnika in nevšečnosti in z odškodninami, prisojenimi v sodni praksi v podobnih primerih (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ2). Ne drži trditev pritožbe, da so tožnikove bolečine trajne narave, saj je izvedenka medicinske stroke navedla, da tožnik trajnih bolečin nima, prav tako bolečine niso trajale osem mesecev, kar trdi pritožba. Prav tako niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom tožnikove bolečine v križu, ta ugotovitev pa ima podlago v izvedenskem mnenju. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, ni v celoti primerljiva z obravnavanim primerom. Tožnik prilaga primere iz sodne prakse, kjer so se oškodovanci poškodovali v prometnih nesrečah in utrpeli nihajno poškodbo vratne hrbtenice. Izvedenka pa je v obravnavanem primeru pojasnila, da tožnik ni utrpel prave nihajne poškodbe vratne hrbtenice, temveč le raztegnitev vratnega mišičja. V primeru pod opr. št. II Ips 423/2008 pa je bil tožnik poškodovan v nesreči pri delu, kjer je en dan trpel tudi hude bolečine (ki jih tožnik v sedaj obravnavani zadevi ni trpel) in zato ne gre v celoti za primerljivo zadevo.

6. Tudi prisojena odškodnina za strah v znesku 150,00 EUR je primerna intenzivnosti in trajanju pretrpljenega strahu. Tudi če bi upoštevali trditev pritožbe, da se je tožnik huje ustrašil ob škodnem dogodku, tožnik ni zatrjeval, da bi ta primarni strah porušil njegovo duševno ravnovesje v daljšem časovnem obdobju. Primarni strah torej ni bil takšne intenzivnosti, da bi šlo za pravno priznano škodo. Glede na trajanje sekundarnega strahu (10 dni) pa je odškodnina v znesku 150,00 EUR iz tega naslova ustrezna, tožnikova pritožba, ki se zavzema za višjo odškodnino, pa neutemeljena.

7. Tudi odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu je pravilna. Priznanje po določbi 214. člena ZPP se nanaša na dejstva, ki jih zatrjuje ena stranka, druga pa jih ne zanika. V obravnavanem primeru je tožena stranka, ko ni prerekala obrestnega dela zahtevka, lahko priznala kvečjemu zatrjevano dejstvo, da se je škodni dogodek zgodil 18.8.2015, ki ga je glede obrestnega dela zahtevka zatrjevala tožeča stranka. To dejstvo pa ni odločilnega pomena za odločitev o začetku teka zakonskih zamudnih obresti, temveč dejstvo, kdaj je tožnik toženca opomnil na izpolnitev obveznosti oziroma zoper njega začel postopek (299. člen OZ). To je bila v obravnavanem primeru vložitev tožbe zoper toženca. Ne gre torej za vprašanje dejanskega stanja, temveč za pravilno uporabo materialnega prava, ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo pravilno. Zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana, saj sodišče prve stopnje ni kršilo določb 2., 7. in 214. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko pri odločitvi o stroških postopka ni posebej upoštevalo tožnikov uspeh po temelju in po višini. Vsak denarni tožbeni zahtevek ima namreč svoj temelj in višino, odločilen pa je končni uspeh glede na vtoževani znesek. Tožnik je postavil tožbeni zahtevek na plačilo zneska 7.383,32 EUR, uspel pa je z zneskom 1.354,24 EUR, kar je 18,34%. V tem odstotku je tožnik upravičen do povrnitve stroškov, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Ni tudi utemeljeno obravnavanje oziroma izvzemanje posameznih stroškov, ki naj bi bili potrebni ne glede na uspeh stranke v postopku. Posamezen strošek je bodisi potreben za pravdo ali nepotreben, nepotrebnih stroškov sodišče ne prizna (155. člen ZPP). Povrnitev potrebnih stroškov po višini pa je odvisna od uspeha stranke v postopku, pri čemer je treba vse potrebne stroške obravnavati na enak način. Tako je zavzemanje pritožnika, da bi mu sodišče priznalo strošek izvedenskega mnenja v celoti, ne glede na uspeh v postopku, ker naj bi bil potreben, neutemeljeno.

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Stroški tožene stranke za odgovor na pritožbo niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP).

1 Ur.l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur.l. RS, št. 83/2001 s spremembami